To in še več trdi knjiga Popolna omama: droge v tretjem rajhu, za katero je Norman Ohler kar pet let zbiral material po arhivih ter se pogovarjal z nekdanjimi vojaki, zdravniki in drugimi strokovnjaki.
Knjiga je dogajanje v tretjem rajhu in v drugi svetovni vojni postavila v nov kontekst ter takoj postala svetovna uspešnica, čeprav nekateri zgodovinarji Ohlerju oporekajo, drugi pa mu čestitajo za dobro raziskovalno delu. Ohler je kariero začel kot novinar (bil je zadnji Evropejec, ki je intervjuval Jaserja Arafata). »Osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bila Zahodna Nemčija najtesnejši zaveznik Amerike, je bil čas propagande, jaz pa sem želel razkriti vse te propagandne laži. Želel sem spremeniti svet,« pravi Ohler, ki je kmalu zašel tudi v pisateljske vode in se lotil romanov. Popolna omama je njegova prva zgodovinska knjiga, takoj mu je bilo jasno, da bo s tako kontroverzno temo deležen tudi kritik. »Droge niso v polju zanimanja zgodovinarjev, čeprav bi morale biti,« komentira, zakaj se o drogah v rajhu do zdaj ni kaj dosti govorilo. Kar težko je verjeti, da je mirni in tihi pisatelj sam nekoč eksperimentiral z njimi – in ravno zato, je prepričan, je lahko napisal to knjigo.
Niste zgodovinar, kje ste torej našli temo o drogah v tretjem rajhu?
Verjetno na popolnoma drugem koncu, kot bi jo našli zgodovinarji. (smeh) Pogovarjal sem se s prijateljem, didžejem v Berlinu, ki mi je povedal o tem. Torej sem temo našel po naključju. Toda tako me je prevzela, da sem se začel igrati zgodovinarja, šel v arhive, se pogovarjal z različnimi strokovnjaki …
Zakaj vas je tako navdušila?
Mislim, da zaradi dedka. Vedno je govoril, da je bilo pri nacistih vse »čisto« in urejeno, imel je nekakšno nostalgijo po tistih časih, bil je vegetarijanec, ni pil alkohola – malce kot Hitler. Ko sem v dokumentih našel ravno nasprotne svari, se mi je zdelo to zanimivo in želel sem izvedeti več.
Je bil vaš dedek v času vašega raziskovanja te teme še živ?
Žal ne.
Torej z njim niste mogli debatirati o tem. Kako bi po vašem mnenju komentiral vaše ugotovitve o drogah v nacistični Nemčiji?
(po daljšem premisleku) Verjetno knjige sploh ne bi prebral in bi rekel, da pretiravam. Ampak umrl je, ko sem imel okoli 12 let, tako da ga ne poznam tako dobro, da bi lahko z gotovostjo trdil.
Kako je bilo odraščati med dvema poloma: starejšo generacijo, ki je verjela, da je bil nacizem dober, in mlajšo, ki so jo učili, da je bil čisto zlo?
Šlo je za generacijski konflikt med mojimi starimi starši in starši. Sam se bolj uvrščam v generacijo staršev, saj so bili oni že proti nacizmu. Velik konflikt je bil med dedkom in očetom, slednji je imel občutek, da dedek opravičuje zločine nacističnega režima. Naša tradicija je razbita, kar pa ne pomeni, da je razbita tudi država, ampak je v resnici zato veliko refleksije in dialoga, tudi v družinah, stvari ne jemljemo za samoumevne. To je v bistvu za Nemčijo zdravo, zato ostaja odprta in dinamična država. Upam, da bodo knjige, kot je moja, prispevale k temu, da vzdušje ostane odprto in svobodno.
Zakaj so bralci tako navdušeni nad vašo knjigo?
Živimo v dobi vojne proti drogam, ki jo je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začela Amerika. Odkar so droge, ki so bile prej metoda samospoznavanja in eksperimentiranja, nezakonite, so prepovedana tema in na uživalce drog se gleda zaničljivo. S to temo se ne ukvarjamo odkrito, moja knjiga pa se, in to zelo odkrito. Mislim, da se ljudem zdi to osvobajajoče.
Druga svetovna vojna je zgodovinsko zelo raziskano obdobje. Zakaj o drogah prej ni bilo veliko znanega?
To je problem zgodovinarjev, ki so pogosto ozkogledi, tudi kakšni zelo ugledni akademiki. Na primer angleški zgodovinar Richard J. Evans za mojo knjigo pravi, da ni točna in je celo nevarna - verjetno zato, ker še nikoli ni pomislil na droge, medtem ko je raziskoval tretji rajh; pa bi moral vedeti zanje. To kaže, da je zgodovina zelo zapletena stvar, ki se je ne bi smeli lotevati le zgodovinarji, ampak tudi drugi pisci odprtega duha. Zgodovine ne bi smeli prepustiti le zgodovinarjem, ker je preveč dragocena; interpretacija preteklosti namreč zelo določa, kako bomo živeli v prihodnosti.
Ampak že prej je bilo znano, da je bil pervitin v nacistični Nemčiji dostopen vsem.
Že res, ampak noben zgodovinar še ni uvidel povezave med pervitinom in metamfetaminom (crystal meth), čeprav je to pravzaprav ista stvar. Našel sem le eno študijo nekega nizozemskega zgodovinarja o uporabi metamfetamina v Nemčiji, ampak večini uglednih zgodovinarjev se očitno ni zdelo zanimivo, da so milijoni Nemcev vsak dan uživali to drogo. Meni pa je bilo zelo fascinantno.
Zakaj se zgodovinarjem to ni zdelo zanimivo?
Ker ne vedo ničesar o drogah, te niso del njihovega učnega programa. Verjamem, da je še veliko zgodovinskih obdobij bolj povezanih z drogami, kot si mislimo. Na primer trgovina s sužnji ali odcepitev ameriških kolonij. Mislim, da bodo zgodovinarji v prihodnosti to morali vključiti v svoje ocene zgodovinskih gibanj in obratov.
Vi odkrito priznate, da ste nekoč eksperimentirali z drogami. Ste zato lažje napisali to knjigo?
Če pišeš knjigo o nogometu, zelo pomaga, če si ga kdaj igral tudi sam, ker bolje razumeš, kaj se dogaja na igrišču. Ni pa to nujno, tudi ljubitelj mesa lahko napiše knjigo o vegetarijanstvu, čeprav je to malce nenavadno. Seveda je pomagalo, da sem razumel nekatere substance, nisem pa preizkusil vseh drog, ki jih je redno uporabljal Hitler - in tega sem zelo vesel, sploh z opiati se nisem nikoli igral. Iz lastnih izkušenj vem, kako močan vpliv lahko imajo droge na človeški um in telo, zato zagotovo bolje razumem vpliv metamfetamina na vojaka kot neki zgodovinar, čigar najmočnejša droga, ki jo je kdaj zaužil, je kozarec vina. Morda je bilo moje odraščanje v berlinskih klubih že začetek raziskovanja za knjigo. (smeh) Menim, da je bilo moje eksperimentiranje z drogo dobro - vsaj zame, za druge pa bi morda lahko bilo zelo slabo, saj je uživanje drog vedno nevarno, lahko pride do psihoze ali zasvojenosti. Ampak ljudje smo radovedni in nagnjeni k eksperimentiranju. Ne obsojam drog, niti jih ne oglašujem, ampak mislim, da so del naših življenj. In zdijo se mi zelo zanimive kot raziskovalna tema.
Prav imate, droge so in so vedno bile del naših življenj, že nekoč so jih uporabljali pri verskih obredih, šamanizmu, danes pa smo tako ali tako narod takih in drugačnih tablet, prehranskih dodatkov itd., povečujemo si odpornost, lajšamo bolečine, premagujemo bolezni, dosegamo rekorde … Vse to so na neki način droge.
Res je, kapitalizem je še posebej povezan z drogami, saj spodbuja povečanje zmogljivosti, uspešnosti, učinkovitosti, njegov moto je bodi najboljši! V socializmu pa droge niso bile tako pomembne, ker v tem sistemu napredek ni bil tako poudarjen. Tam je bil morda bolj pogost alkohol, ker med ljudmi spodbuja povezanost, prijateljstvo. Sicer pa smo ljudje že od nekdaj tekmovalni, zato evolucije človeka ne moremo ločevati od drog. Mislim, da bomo o tem morali napisati še kar nekaj knjig.
Se boste lotili še drog v kakšnih drugih zgodovinskih obdobjih?
Trenutno ne, čeprav malo razmišljam o tem.
Ste pa ravnokar izdali novo zgodovinsko knjigo Harro und Libertas: Eine Geschichte von Liebe und Widerstand. Povejte nam, o čem govori?
Gre za boemsko skupino prijateljev v Berlinu, ki so se med vojno upirali Hitlerju – tiskali so letake, izdajali nezakonit časopis, lepili posterje, pomagali ljudem, izdajali podatke zaveznikom ... Tudi to odporniško gibanje je ena od spregledanih zgodb zgodovine.
Začeli ste kot novinar, nato pisatelj romanov, zdaj pa pišete zgodovinske knjige. Se boste še vrnili k fikciji?
Ja, zelo rad bi se vrnil k romanom, saj se imam za pisatelja, ne zgodovinarja. Roman je kralj literarnih žanrov! Saj sta raziskovanje in znanstveno pisanje prav tako zelo zanimivi, ampak roman ima neki čar. Pa tudi težje ga je napisati, za roman moraš imeti navdih, stil, neki ogenj, za zgodovinsko knjigo pa potrebuješ le temo in disciplino, da vse proučiš.
Kako bi se po vaše končala druga svetovna vojna, če nemška vojska ne bi bila na drogah?
Bliskovita vojna (blitzkrieg) v Franciji bi bila zagotovo zelo drugačna, ne bi tako hitro in lahko zmagali, zato bi bilo od tam naprej vse drugače. Ampak nikakor ne moremo vedeti, kako bi stvari potekale. Hm, to bi bila dobra snov za roman.
Romani o »drugačni zgodovini« so precej priljubljeni, razmišljate, da bi se lotili česa takega?
Imel sem že nekaj idej, na primer, kaj bi se zgodilo, če bi atentat na Hitlerja uspel in bi vodstvo prevzel Speer. Morda bi še danes imeli nacistično vlado in bi se midva danes pogovarjala nemško. (smeh)
Ko sva pri tem: nacionalizem in ekstremizem po svetu spet naraščata. Nas zgodovina ni ničesar naučila?
Nekaj smo se menda že naučili, vsaj nekaj desetletij imamo zdaj semi-demokracijo - kapitalizem ni nikoli prava demokracija, ker je preveč osredotočen na kopičenje denarja in posel. Zdaj se stvari poslabšujejo, mislim, da bo demokracija kmalu izginila in bomo dobili nekakšen avtoritarni kapitalizem, kar bo vodilo v vojno - kapitalizem najbolj služi ravno z vojnami. Stvari se že pripravljajo, Irak, Savdska Arabija, Izrael … Morda bo spet prišlo do velike vojne, morda bo uporabljeno jedrsko orožje in bo to pripeljalo do popolnega opustošenja planeta.
Zveni grozno!
Vem. Zelo me skrbi, imam otroke in rad bi vedel, kaj naj naredim, ampak sem hkrati preveč len in zaposlen s služenjem denarja - tako kot vsi ostali. Žalostno, kajne?
Ampak to vsaj priznate.
Priznam, a to ni dovolj. Morda pa sem zato zdaj pisal o odporniškem gibanju, o nekom, ki je dejansko nekaj naredil.
Imate dva otroka, triinpolletnega sina in 11-letno hčer. Ste jima že razložili o temačnem obdobju nemške zgodovine?
Povedal sem jima o nacistih in slabih ljudeh. Enajstletnica tako ali tako že ve veliko o tem in se zaveda desničarjev in nacionalistov. Seveda jih ne mara, je levičarka, rada ima zelene, tako kot veliko mladih. Zdi se mi, da bo zelena stranka naslednja vladajoča v Nemčiji, kar se mi zdi krasno. Ne vem, ali bo zato zelo drugače, a spremembe zagotovo bodo.
Ampak moč ljudi (in stranke) pokvari.
Bomo videli. Saj je zelena stranka tudi že skorumpirana, a morda se bo, ko prevlada, spremenila. Kdo ve. Jaz verjamem, da je edina rešitev socializem, a trenutno ima zelo slab sloves in nihče več ne verjame vanj. A kapitalizem bo uničil svet. Sem oboževalec Grete Thunberg, mislim, da dela pravo stvar – vsaj nekaj počne! Upam, da ji bo moja hči sledila, čeprav je trenutno politika sploh ne zanima, bolj jo zanimajo glasba in obleke. Rekel bi, da bo sina bolj zanimala politika, že zdaj je bolj uporniški tip. Ali pa bo prav zato morda postal odvisnik. (smeh)
In kaj boste storili, če gre v svet mamil?
Prisilil ga bom, da prebere mojo knjigo. (smeh) Starševstvo je velik izziv in odgovornost. Za hčer me ne skrbi, sin pa ima potencial, da se zaplete v kakšne nevarne stvari, pri njem bo treba bolj paziti.
Zgodovina se na neki način ponavlja, ljudje množično umirajo, zakaj ostajamo tako pasivni?
Ker živimo v kapitalizmu, zato razmišljamo le o sebi, drugi nas ne zanimajo.
Kako to spremeniti?
Potrebujemo nov politični sistem. Želim si, da bi bil Lenin ali Marx in bi izumil nov družbeni red. Postati bi morali boljši ljudje. Ampak očitno smo zelo daleč od tega, saj v nič ne verjamemo več, niti v boga ne. Človek kot vrsta je v zelo težkem položaju, moramo se izboljšati, ampak ne vemo, kako.
Je za nas že prepozno?
Morda. Sprašujem se, v kakšnem svetu bo živel moj sin, ko bo imel 50 let; v opustošenju, boljšem svetu ali v istem, kot smo zdaj.
