Sama se sicer redko soočam z lastnimi občutki te vrste, ker resnično čutim, da na svetu delam dobro zase in za druge, v skladu s svojimi sposobnostmi, kolikor pač v danem trenutku zmorem in znam.
Se pa spominjam trenutka, ko sem se zavedela, zares močno, da se počutim krivo. Zgodilo se je, ko sem se poglobljeno izobraževala o vzgoji otrok za pomoč staršem, ki se soočajo z vedenjskimi izzivi svojih otrok. Preplavilo me je, da nisem pri vzgoji svoje hčerke prav ničesar storila prav, po protokolu raznih teorij in strokovnih smernicah. In nisem bila edina. Mame, strokovnjakinje, ki so sedele poleg mene, so doživljale zelo podobno. Začetki intenzivnega usposabljanja niso bili prav nič prijetni.
K sreči je moje srce kmalu preglasilo razum in občutek krivde je počasi izzvenel. Ozavestila sem, da se je popolnoma nesmiselno kriviti za nekaj, kar v resnici nisi znal, vedel, razumel, ali se morda takrat celo ne strinjal. Dojela sem, da je v resnici za otroka najpomembnejše to, da čuti svoja starša, da imata odprto srce, da ga brezpogojno sprejemata, ne glede na to, ali je pred minuto polil kakav po beli preprogi, z barvico popisal mizo, jokal ob udarcu v koleno, jezno brcnil sestrico, ker mu je vzela žogo … Poznate, kajne? Pa nikakor ne zagovarjam permisivne vzgoje. Ne.
Govorim o sprejemanju, ki je zame eden najpomembnejših mehanizmov človekovega delovanja in se ga moramo naučiti, če želimo napredovati v osebnostni rasti in imeti dobre medosebne odnose.
Sprejemanje ne pomeni, da starši otrokom popuščajo, so pri vzgoji nedosledni, prepuščajo otroke samim sebi. Daleč od tega. Sprejemanje je notranje stanje, ki ga ljudje občutimo kot prostost in mir v duši. Občutek, ki nas ohranja v notranjem ravnovesju. Otrokom pa daje občutek sprejetosti, varnosti in ljubezni.
Zato, dragi starši, stremite k temu, da boste svoje otroke brezpogojno sprejemali, saj je to zanje veliko bolj pomembno kot to, da točno veste, koliko minut dnevno smejo po priporočilih ameriških nevroznanstvenikov gledati risanke, kolikozložne besede bi po razvojnih teorijah že morali izgovoriti, da ne govorim o strokovnih smernicah pri skrbi zase in razvoju samostojnosti; pleničke, kahlica, duda, žlica, vilice …
Veste, na koncu vsi odrastemo, lulamo načeloma v školjko in si brez težav z nožem razrežemo »šnicl« na krožniku. Ostanejo pa nam spomini na občutke (ne)sprejetosti iz otroštva. Stremite k temu, da bodo spomini vaših otrok priklicani z nasmehom.
Želim vam sproščeno šolsko leto s svojimi sončnimi otroki, ki vas imajo brezpogojno radi!
Če želite izvedeti več in kako, je rezervacija termina mogoča po telefonu 041/632 150 ali elektronski pošti svetovanje@pepa.si. Več informacij si lahko preberete na pepa.si.
Mag. Petra Žnidarčič, univ. dipl. psih. (PEPA, Psihološko svetovanje in terapevtske storitve)
