Govorica telesa je način komunikacije, ko ne uporabljamo besed, temveč le telo in vse, kar je na njem (frizura, nakit ipd.). Tako izražamo čustvena stanja in namere, vsebini pa tako dajemo tudi obliko. To pa velja tudi za ples.
Ples je namreč čista govorica telesa, in če tokrat pustimo ob strani tehnične vidike, lahko brez skrbi zapišemo, da je ples daleč najboljša oblika sprostitve za dušo in telo.
Zanimivo, da govorica telesa pogosto zadošča že za povabilo na plesišče. Vzpostavitev očesnega stika, nato pristop, včasih nekaj besed, včasih pa tudi nič, zgolj geste, nagib glave ipd. Če je povabilo sprejeto, bo soplesalka včasih samo prikimala nazaj, včasih položila dlan na ponujeno plesalčevo dlan ali pa mu samo sledila na plesišče.
Očitno je, da gre za zelo pomemben del naše komunikacije. Tako glede plesa kot tudi glede sporazumevanja v zvezi s plesom. Z govorico telesa smo, kot smo videli, sposobni izraziti svoje namere, ne da bi izrekli eno samo besedo, in hkrati kasneje izraziti naše dojemanje glasbe, na katero plešemo. Dojemamo jo predvsem kot komunikacijski kanal, po katerem izražamo tehnike in vzorce gibanja, doživljanje glasbe in podobno. Poglabljanje v govorico telesa, ob spremljanju soplesalcev med plesom, pa nam lahko pride prav, če želimo bolje razumeti tudi svojega plesnega partnerja ali ljudi nasploh.
Bi rad plesal z vami?
Kako prepoznati, ali bi nekdo rad plesal z vami ali ne? Predvsem vas bo gledal v oči oz. lovil očesni stik, aktivno bo spremljal dogajanje na plesišču, se pozibaval v ritmih, mogoče naredil kakšen bolj drzen plesni gib, si prepeval glasbo. Seveda omenjeno velja za bolj neformalne dogodke, kot so razne vrtne zabave, vaške veselice, nočni klubi in dogodki, kamor hodijo udeleženci različnih plesnih tečajev »preplesavat« oz. vadit pridobljeno znanje. Na nekoliko bolj formalnih dogodkih pa seveda stopijo v veljavo nekoliko bolj formalna pravila tudi glede samega plesa. Če izvzamemo povabila na ples svojih partnerjev ali partneric, na formalnih dogodkih ne gre več toliko za spoznavanje, temveč bolj za izražanje spoštovanja in vljudnostna povabila na ples partneric poslovnih partnerjev ali znancev, s katerimi se družimo na družabnih dogodkih.
Seveda velja tudi obratno. Če se je udobno zleknil na stol in pri tem še prekrižal roke, verjetno ta trenutek ples ni njegova prva izbira. Seveda vedno obstaja tudi možnost, da ga je preprosto sram. Spremlja dogajanje na plesišču in se ob tem smehlja, mogoče tudi zabava? Velika verjetnost je, da pozna nekaj plesnih korakov, nima pa pravega poguma za pristopanje k soplesalkam. Če pa se obrne stran takoj zatem, ko so vam ga predstavili ob plesišču, verjetno nima pojma o plesu in ga je na smrt strah, če bi ga na plesišče povabili vi.
Ali v plesu res uživa ali mu predstavlja stres?
Znašli ste se na plesišču, prijeten in prijazen soplesalec, dober kandidat tudi za kaj bolj resnega potem, ko bo plesa konec. A kako vedeti, da se zgolj ne pretvarja in ples izkorišča izključno za sklepanje novih znanstev in ne zato, ker bi v njem užival tako kot vi? Ozadje teh vprašanj je upanje, da s človekom, s katerim si želite tudi kaj več, delite dejavnosti, v katerih uživata oba.
Si med plesom poje? Ima na obrazu nasmešek? Nam na ušesa šepeta kaj zabavnega ali je popolnoma tiho in se drži leseno kot drevo? Hodi po naših stopalih in se ves čas opravičuje? Šteje korake? Se občasno ustavi, da po njegovo spet ujameta ritem glasbe? Med plesom vzpostavlja očesni stik z nami ali ves čas gleda naokoli in išče druge plesalke? Se ves čas primerja z drugimi ali je osredotočen na vaju? Ni potrebno veliko, da ugotovite, ali uživa ali se muči. Vendar pa tudi če se muči, to ne pomeni, da je s tem kaj narobe. Mogoče je šele na začetku svoje plesne kariere in bi vam rad ustregel s tem, da se udeležuje dejavnosti, v katerih uživate vi.
Vseeno pa je dobro vedeti, kako prepoznamo osebo, ki ji ples predstavlja stres. Ramena se bodo dvignila, kot bi želela zaščititi zatilje, hrbtenica postane toga, gibanje prav tako postane togo in mehanično, štetje korakov pa kar naenkrat sestavni del plesa. Se soplesalec naravno odziva na prehode med plesnimi slikami ali gre za čisto mehaniko v smislu »aha, zdaj pa obrat, zdaj pa v levo, aha, zdaj pa v desno ...« ne glede na glasbo?
Je ples res ples le na plesišču?
Usklajenost na plesišču pomeni dobro izhodišče za usklajenost tudi pri drugih dejavnostih v življenju. Kaže na pripravljenost na prilagajanje in željo obeh, da skupaj plešeta skozi življenje tudi zunaj plesišča. Tako kot pri plesu tudi v življenju, v dlje trajajočih zvezah, vedno več komunikacije prenašamo na neverbalno raven. Soplesalka npr. zgolj z razumevanjem postavitve njegovega telesa razume, da bo sledil obrat. Podobno kot žena, ki zgolj po zvoku, kako je mož vstopil skozi vrata, ve, kakšen dan v službi je za njim.
Globlje razumevanje dinamike komunikacije omogoča vzpostavitev globljega stika med partnerjema in dialoga, ne le monologa. Omejitve plesnih tehnik, znanje le-teh ter pozornost, ki si jo soplesalca namenjata med gibanjem po plesišču, omogočajo več svobode tudi pri izražanju občutij skozi gibanje ob glasbi. Če smo res dosledni, omogočajo več svobode tudi pri interpretaciji skupnega življenja.
Večkrat sem presenečen, ko se ob opazovanju ljudi na plesnih dogodkih poigravam z mislimi o tem, kakšni so posamezniki v zasebnem življenju, in kako malo se zmotim pri svojih sodbah, ko koga kasneje tudi osebno spoznam. Z opazovanjem ljudi na takšnih dogodkih ne postanemo bolj pozorni le na druge, temveč tako okrepimo tudi svojo povezanost z njimi. Že samo dejstvo, da bomo pozorni na širši vidik medsebojne komunikacije in ne le na zunanji videz ali tehniko plesa, bo okrepilo naše komunikacijske sposobnosti in na dolgi rok vodilo tudi v boljše odnose z drugimi.
Srečno!
