V zadnjih osmih letih se je posestvo skoraj iz nič razvilo v uspešno družinsko kmetijo z zelo pestro pridelavo in predelavo vrhunskih biodinamičnih živil. Izzivi pri tem so seveda bili in so še vedno veliki. »A naš trenutni prehranski sistem je nevzdržen,« ne pozna dvoma Matjaž, moška polovica vizionarskega zakonskega para Turinek. »Zato smo se odločili, da se mu bomo uprli tako, da ga bomo pri lastnem kmetovanju postopno, a vztrajno zavračali.« Dodajmo, da je Matjaž trenutno še vedno edini doktor na področju biodinamike pri nas. A ker je, kot rečeno, optimist, upa in verjame, da ne bo več dolgo.
Kako ste se prebili skozi letošnji čudaško mrzli in mokri maj? Gotovo ni bilo lahko.
Je bil kar izziv, ja. Maj je bil prav res … neobičajen. A smo se prilagodili, kaj smo pa hoteli. Lovili smo trenutke, ko je bilo možno kaj brez škode postoriti na zemlji. Zadnjih šest let smo v maju njive vedno prekrili z zastirko. Letos tega prvič nismo mogli storiti, ker je bila zemlja premokra.
Zakaj je to tako pomembno?
Zastirka zadržuje vlago, kar bi nadvse štelo, če bomo imeli spet suho poletje. Zastirka je hrana za rastline, pridelek krasno ščiti tako pred vročino kot pred plevelom in za nameček ublaži posledice močnih nalivov. Ko so lani aprila divji nalivi odnašali zemljo kmetom po celi dolini, je ostala naša zelo stabilna, čeprav je na poševnem terenu.
Vreme se zdi res čedalje bolj nepredvidljivo. Veliko slišimo skepse glede klimatskih sprememb. A pri vas o njih prav nič ne dvomite?
Kako bi lahko? S spremembami se vendar spopadamo iz meseca v mesec! Drži, tudi v prejšnjih desetletjih smo imeli nenavadne vremenske pojave, a niso bili niti približno tako pogosti. Tudi nihanja niso bila tako ekstremna. Veljalo je, da pade uničujoča toča nekje enkrat na deset let. No, v zadnjem desetletju smo jo doživeli petkrat. »Stoletno pozebo« pa smo prestali tako leta 2016 kot 2017.
Kako se torej pripravljate na v najboljšem primeru negotovo prihodnost?
Osnovno varnost nam daje že način kmetovanja. Biodinamično je nasploh manj občutljivo za ekstreme kot klasično kmetovanje.
Zakaj?
Ker temelji na tem, da na kmetiji najprej vzpostavimo stabilen in samoregulativen sistem.
V nekem drugem tovrstnem pogovoru ste krasno rekli: »Izbira je v tem, ali smo kot kmetovalci del narave in jo skušamo samo nadgraditi ali pa ji s svojo kmetijo odščipnemo en delček, ki potem z naravnimi procesi nima več prav veliko zveze.«
Ta druga, do narave manj prijazna možnost, je seveda tudi mogoča. A dolgoročno preprosto ni vzdržna. Na naši kmetiji nam zelo dobro služi tudi pestrost, torej da pri pridelku nikoli ne stavimo na enega samega konja. Če bi to počeli, je veliko vprašanje, kako dolgo bi še kmetovali.
Proti čedalje bolj nepredvidljivemu vremenu se borite tudi z zelo konkretnimi ukrepi, kajne?
Seveda. Protitočne mreže, dva rastlinjaka za prehodna obdobja, lani smo nabavili še stroj za zaščito pred pozebo … Minili so časi, ko si je kmet lahko privoščil razmišljati, da bo, kar bo. Tudi na zavarovalnice se ne moreš več zanašati. Del izgube ti sicer morda povrnejo, a po navadi z zamudo. Poleg tega ti to zelo malo koristi, če je toča tako stolkla sadovnjak, da ga moraš zastaviti na novo, in lahko naslednji pridelek pričakuješ šele čez štiri ali pet let.
Torej ste bili primorani postati sami svoja zavarovalnica?
Tako nekako. Čeprav smo tudi uradno zavarovani. Lani smo to storili prvič. Predvsem zaradi odgovornosti do strank, ki so pri nas zakupile letino.
Kako se vam je obnesel princip predzakupa letine – torej tega, da si lahko stranke vnaprej zagotovijo vaš pridelek?
Krasno! Kot bi lahko le upali!
Povpraševanja je bilo v resnici več kot ponudbe.
Res smo morali zavrniti kar nekaj strank, ker se preprosto nismo čutili gotove, da lahko pridelamo dovolj.
Možnost predzakupa letine ste vpeljali med prvimi v Sloveniji, kajne?
Kolikor je meni znano, smo bili res prvi. Pa tudi drugod po Evropi in svetu je taka možnost za zdaj še velika redkost.
Zakaj? Zamisel je vendar tako preprosta kot preprosto čudovita!
Ideja tako imenovanega crowdfundinga se v kmetovanju nekako še ni prav dobro prijela. Tudi kolegi iz Nemčije in Nizozemske mi poročajo, da so jo tam začeli uvajati šele predlani.
Vi ste koncept namensko uporabili za zbiranje sredstev za prepotrebne investicije. To je pravzaprav motor vaše varnosti!
V pičlih desetih dneh smo zbrali celoten znesek za nakup stroja za zaščito pred pozebo. Poleg tega je nekaj čisto drugega, če lahko vnaprej načrtuješ letino. Na ta način se lahko povsem posvetimo kakovosti pridelka. Naše stranke pa tako z nakupom pri nas investirajo tudi v lastno prihodnost. Da bomo vsi skupaj imeli kaj jesti, ne glede na vreme in razmere na globalnem trgu. Kot rečeno, ekstremnih vremenskih pojavov je vse več, a se pri nas na sistemski ravni s tem skorajda ne ukvarjamo.
Govorite seveda o naši pregovorno skrbni in odzivni državi …
Pa tudi o kmetovalski branži. Na nedavnem državnem razpisu za investicije v prilagoditve klimatskim spremembam je bilo razpisanih 12 milijonov sredstev, obseg prijav pa ni presegel šest milijonov.
Kako je to vendar mogoče?
Naj ponazorim s primerom. Nedavno mi je znanec razložil, da ima deset hektarjev jablan optimalne starosti za pridelavo. Za povrh je njegova kmetija opremljena z odlično tehnologijo. A je tako kot vsi drugi dve leti zapored utrpel pozebo … Lani pa je bil pridelek povsod rekorden, tako da je moral letino prodajati po 12 centov za kilogram. S tem si je pridelal nekje med dva do tri tisoč evrov izgube na hektar.
Kljub rekordni letini?
Prav zaradi rekordne letine! In kaj bo zdaj naredil? Šel bo v službo v Avstrijo, jablane pa bo posekal. Takih treh let preprosto ni bil zmožen preživeti. Dve sezoni nič, potem pa je bil trg kar naenkrat preplavljen z nezaslišano poceni robo iz uvoza. Vedeti moramo, da je EU kmetijstvo stimulirala tako, da samo na Poljskem zdaj pridelajo več jabolk, kot jih potrebuje cela Evropa. In ko se je ruski trg zaprl, je bila vsa celina preplavljena z jabolki. Kar je tudi naše kmete stisnilo v kot. In tako ni čudno, da se je marsikdo začel spraševati, kako dolgo bo sploh še vztrajal.
Ojoj …
Biti kmet danes pomeni vsako leto znova zbrati velikanski pogum. Veliko jih je izgubilo voljo, in se zato očitno tudi čedalje manj prijavljajo na razpise za dolgoročne investicije.
Da ne omenimo vse potrebne papirologije.
Uf, ta res ni mačji kašelj. Z ženo imava oba doktorat, pa sva bila pri prvem razpisu, na katerega sva se prijavila, s tem oba krepko zaposlena skoraj dva meseca. Lahko si torej predstavljamo, kako težko se takega podviga loti povprečni slovenski kmet s 57 leti in osnovnošolsko izobrazbo. Slovenski birokratski sistem je tako glomazen, da si mora kar naprej iskati nove naloge, s katerimi upraviči svoj obstoj. Kmetje smo zato prisiljeni iste podatke pogosto pisati v treh različnih posebnih sklopih.
Kot da ni že s kmetovanjem dovolj garanja!
Naj navedem primer znanke, ki je inšpektorje povabila, naj z njo doma na kmetiji preživijo en dan. Res so jo prišli obiskat. In ko so nekje ob petih ali šestih popoldne postorili vse, kar je bilo tisti dan na urniku, so bili vidno olajšani, da gredo lahko končno domov. A se je znanka samo nasmehnila: »Ne ne, nismo še končali. Zdaj greste z mano v pisarno, saj imamo še dve uri dela s papirji. Vse, kar smo danes naredili, moramo seveda še zapisati!«
Še bolj pasji predpisi kot za konvencionalnega so za ekološkega kmeta. Pri nas še vedno velja prepričanje, da je ekološko kmetovanje nekaj butičnega, pravzaprav eksotičnega. In da je kot tako povsem neprimerno, da bi z njim poskušali prehraniti vso državo. Zanimivo, vi trdite ravno nasprotno!
Seveda. To sem trdil že med zagovorom doktorata. Pa mi je potem eden od članov komisije v zasebnem pogovoru dejal: »No no, saj je vse lepo in prav, kar si zdajle predstavil … Ampak kako si vendar predstavljaš, da bomo s tem načinom pridelave prehranili Slovenijo? Saj vendar sam priznavaš, da so pridelki nekoliko nižji!«
Kaj ste mu odgovorili?
Po krajšem razmisleku sem ga vprašal: »Kako pa si vi predstavljate, da bomo s trenutnim konvencionalnim načinom kmetovanja čez dvajset let v Sloveniji sploh kogarkoli prehranili?« Na to je tudi sam malo razmislil in priznal, da je na to vprašanje zelo težko odgovoriti.
Zakaj?
Največji problem je energija. Ravno takrat sem opravil primerjalno raziskavo med kmetovalnimi sistemi glede na porabo energije. Ugotovil sem, da se v konvencionalnem sistemu pridelave porabi od sedem- do dvanajstkrat več energije na enoto pridelka kot v ekološkem. Kaj bomo storili, ko bodo začele pešati zaloge nafte? Projekcije pravijo, da ta trenutek sploh ni tako zelo oddaljen, kot mislimo. Poleg tega je jasno, da hira tudi zemlja, ki je čedalje bolj revna z organsko snovjo, saj jo že leta in leta gnojimo samo z mineralnimi sredstvi.
Prebral sem, da nam je po oceni ZN zaradi iztrošenosti prsti na globalni ravni ostalo samo še šestdeset letin. Težko si predstavljam, kaj to pravzaprav pomeni.
Na globalni ravni na leto izgubimo nekje za eno Slovenijo rodovitne zemlje. Preostala prst pa je čedalje bolj iztrošena zaradi vseh kemikalij. Ko so po drugi svetovni vojni začeli moderno kmetovati naši dedi, so bila tla v odličnem stanju. In zato smo z vnosom modernih kemičnih sredstev dosegli tako navdušujoče donose. A kaj, ko se je z desetletji organska zaloga v prsti že pošteno iztrošila. In zato vedno večji odmerki dosegajo vedno manjše rezultate. Res je skrajni čas, da se vprašamo, kaj bo čez deset let. Kaj šele dvajset!
Prej kot se torej odpremo bolj naravnim načinom kmetovanja, bolj bomo varni.
Seveda. Pozor, če bi se tudi v ekološkem kmetijstvu toliko vlagalo v raziskave in razvoj, kot se vlaga v konvencionalnem, bi lahko že zdaj dosegali enake donose!
V Sloveniji pridelovalnih površin nimamo ravno v izobilju …
Drži. Od tistih, ki jih imamo na voljo, pa je polovica namenjena pridelavi krme za živino. Zakaj vendar živali raje ne krmimo na travnikih, ki niso primerni za obdelovalne površine? Če bi počeli tako, bi lahko hitro postali samozadostni!
Prav res, zakaj tega ne počnemo?
Ker se kmetom kratkoročno tako za zdaj še bolj splača.
Ampak če prav razumem, imamo na ta račun vsaj plan B za morebitno prehransko krizo, ko bi se razmere na globalnih trgih hrane zaostrile?
Hja, mnogo bolje je, če se za tako spremembo odločiš sam v nekoliko boljših časih, kot pa če te v to prisilijo krizne razmere. Tranzicija ne more biti hitra in zna biti v težkih časih zelo boleča. Znanka se je denimo udeležila tečaja na temo, kaj bi se zgodilo, če bi zaprli meje njene alpske doline. Organizatorji so se vprašali naslednje: če ne bi mogli ničesar uvažati od zunaj, kako dolgo bi še imeli hrano? Sploh, ker velika večina kmetov danes ne zna več pridelovati lastnega semena, pa tudi za osemenjevanje živali se zanašajo na pomoč od zunaj.
Kaj so ugotovili? Kako dolgo bi dolina še imela hrano?
Korak za korakom so izračunali, da bi se z lastnim znanjem in viri pretolkli nekako skozi leto ali največ dve. Potem pa …
Potem pa bi se počasi začeli poželjivo ozirati po okoliškem lubju?
(smeh) Tako nekako. Res bi se nam splačalo zdaj, dokler je še čas, malce bolje postaviti temelje svoje prehranske varnosti.
Tudi zato se z vašo gospo in otroki tako neumorno trudite, da bi kmetijo zgradili kot samozadostno celoto.
To je seveda ideal, ki ga ne moreš nikoli stoodstotno doseči. Energetsko nismo še niti približno samozadostni. Uspelo nam je sicer doseči občutno nižjo porabo na hektar od slovenskega povprečja, vendar smo še vedno odvisni od nafte. Tudi nekatera semena še dokupujemo. Ugotovili smo namreč, da je semenarstvo tako zahtevna panoga, da bi na kmetiji našega obsega zahtevala vsaj eno polno delovno mesto.
Tega si za zdaj najbrž ne morete privoščiti?
Drži. Lahko pa se trudimo, da se ves čas izobražujemo in gremo v pravo smer. Prvo leto, ko smo se lotili pridelave, je bil naš strošek za sadike in seme okrog 2500 evrov. Lani je ta strošek znašal samo še nekje med 400 in 500 evri. Zelo konkretno se torej gibljemo v smeri zastavljenega ideala. In nameravamo to početi tudi v prihodnje.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
