Martino Beria daje vtis, da ga že od nekdaj poznaš, čeprav si ga pravkar srečal. Po prvih stavkih je vse tako, kot da se pogovor nadaljuje tam, kjer se je zadnjič končal. »Malo sem si želel spočiti, naporen dan je bil in zmočilo me je. A nič zato, bom šel pa zvečer prej spat. Kar zdaj se pogovoriva,« je povedal, ko smo se srečali v enem od hostlov blizu Starega trga pri Ložu, dva dni pred koncem njegovega kolesarskega kroga po Sloveniji. Zato je imel vtise s poti že zbrane. Tem je dodal še marsikaj o sebi in svojem delu. Je namreč veganski gastronomski šef, pisec knjig in vsesplošni kreativec. A najprej je pojasnil, zakaj je za kolesarjenje izbral naše kraje in kakšna je njegova družinska zgodba. »Sem pol Slovenec!« je takoj povedal. Po mami, ki je doma iz Nove Gorice. Poročila se je v Italijo in Martino je odraščal v bližini Padove. A je ostal vse otroštvo in zgodnjo mladost povezan z našimi kraji, kjer živita njegova nona in nono, kot jima pravi. »Včasih sem pri njiju preživljal velik del poletja, večkrat smo prihajali na obisk.« Nato so prišle na vrsto različne obveznosti, tako kot to pač pride v življenju, in priložnosti za obiske je bilo manj. Danes ima družino in triletnega sina ter še več obveznosti, a si spet želi imeti več stikov z našim okoljem in ljudmi.
Kot Slovenca te postavijo na smuči in se pelješ. Na počitnicah pri starih starših je Martino, kot mu je uradno ime, pri nas pa mu pravijo Martin, tudi začel kolesariti. »V stari Gorici, v trgovini Čuk, ki jo mnogi najbrž poznajo, sem kupil prvo specialko. Stala je sto tisoč lir, se še dobro spomnim!« Z nonotom sta jo šla kupit in pozneje je z njim in nono vedno kolesaril po okolici, dokler ni tega začel početi sam. »Nono je včasih, preden sem sedel na kolo in zapeljal skozi porton, rekel, da je bila pred kratkim nekje v bližini huda nesreča, v kateri je bil udeležen nepreviden kolesar. Jaz sem mu pa samo odvrnil: 'Kaj češ …' In se brezskrbno odpeljal na izlet.« Prevozil je veliko krajev okoli Nove Gorice. »Stara starša stanujeta blizu Soče in tam smo veslali, vozili kajak in se podili naokrog s kolesom, kot je tukaj povsem običajno. Vzgajali so me kot Slovenca: postavijo te na smuči in se pelješ, kakor veš in znaš.«
Slovenci – ekologi v praksi. Za letošnji krog po Sloveniji je omenil več razlogov: »Raziskati sem želel kraje, kjer nisem bil še nikoli. Poleg tega sem se po desetletnem premoru odločil spet sesti na kolo, ki je ta čas počivalo. Letos sem si rekel, da je pravi trenutek, da spet pridobim nekaj svoje vsebine, ki je morala dati prostor obveznostim.« Zanimalo ga je tudi, kakšno je stanje v Sloveniji glede ekologije. Ta se mu zdi zelo pomembna. O razmerah pri nas je slišal in bral, a jih doslej ni dobro poznal. Torej jih je želel preveriti v živo. Vedel je, da je bila Ljubljana zelena prestolnica Evrope. »Pri vas sem večkrat doživel, kaj pomeni ekološko obnašanje v praksi. Čutiti je, da imajo tukaj mlajše generacije privzgojen odnos do okolja. Vedno se mi je tudi ponujala primerjava z razmerami v Italiji. Veliko delam na Siciliji. Tam je pokrajina popolnoma uničena, narave in okolja ne spoštujejo, vse je podrejeno kapitalu.« Tudi na kolesarski poti se je prepričal, kako pazljivo so gradili nekatere turistične objekte, da bi se bolje vključili v naravno okolje. V Italiji je pogosto mogoče videti predvsem tisto, kot pravi, česar ne bi smeli narediti.
Kolesarske poti naj najprej prevozijo načrtovalci. Še en Martinov razlog za kolesarjenje: poiskati sebe. »Dokončnih odgovorov, kdo smo v resnici, verjetno nikoli ne dobimo. Morda je to treba raziskovati vse življenje. A povem lahko, da sebe občutiš drugače, ko si ves dan na kolesu, na prostem, pod oblaki, med nevihtami in plohami, na soncu. Ne skrivaš se v zavetju. Takrat si svobodnejši, a tudi bolj ranljiv. Prav včeraj sem se spraševal, kako živiš takrat, ko si nomad in nimaš strehe nad glavo.« O tem iskanju namerava napisati tudi knjigo: zato je med potjo zapisoval vse, kar je doživljal tudi v sebi. »To ne bo knjiga o ekologiji, ki sem jo omenil prej, ali o lepih krajih. Skušal bom zapisati svoja razmišljanja. Gledam stvari, ki mi dajejo navdih in spodbudijo mojo domišljijo.« Med potjo tudi fotografira. Po dveh tednih kolesarjenja je bilo vtisov že veliko. Tudi nekaj slabih. Ponekod so kolesarske poti speljane povsem napačno. Naj jih poskusijo prevoziti tisti, ki so jih načrtovali, je kritično pripomnil Beria. »Morda so primerne za nekoga, ki želi s kolesom od doma do trgovine, na kolesarski turi pa se ne moreš voziti čez krožišča in številne pločnike, da si zelo podaljšaš pot in razbiješ rit!« je kritično pripomnil. Ker je vozil po cestišču, je večkrat slišal pripombo, zakaj ne vozi po kolesarki poti. In odvrnil: »Ja, pa pojdi ti z naloženim kolesom in prtljago po pločnikih gor in dol!«
Nekaj stvari pa bo ostalo nepozabnih. »Doživel sem gostoljubnost ljudi, ob katerih sem se počutil kot doma. Niso se obremenjevali z mojimi jezikovnimi napakami, saj slovensko ne govorim perfektno. Dali so mi občutek, da se lahko počutim enakovrednega ob njih.«
Stvari, ki se jih niste učili v šoli. Povsem drugačno od kolesarskega odklopa je Berievo poklicno življenje. Pri dvaintridesetih je namreč v Italiji in tujini cenjen in uveljavljen veganski šef. Tudi ta del osebne zgodbe se je začel pri nas, natančneje v babičini kuhinji v Novi Gorici. »Razlog je preprost: že od malega sem vedno rad kuhal. V osnovni šoli sem bil poleg tega izbirčen. Raziskovati sem začel z ničle in iskati tisto, s čimer bom zadovoljen. Vedno želim nekaj narediti s svojimi rokami, tudi v kulinariki je tako,« je razložil. Kasneje je sočasno obiskoval gimnazijo in gostinsko šolo, ob tem pa še konservatorij za glasbo. Kmalu je postal kuharski pomočnik in opravil vajeniško delo. Sledilo je obdobje kombinacije študija in prakse. V nekem obdobju ni več želel delati v restavracijah. Takrat ga je k pisanju receptov povabila spletna stran. Tako je lahko združil svojo strast do kulinarike in etični pristop, ki ga je usmeril v veganstvo. To je bil odločilen premik v njegovi karieri. Kot vegan se je specializiral za tovrstne jedi. Danes je uveljavljen šef, profiliran gastronom, ki ga povabijo k sodelovanju za zelo pomembne veganske dogodke na visoki ravni. Tako, na primer, pripravi menije za nove restavracije in o tem poučuje hotelirje. »Skušam jim razložiti stvari, ki se jih niso naučili v šoli. Za to je bilo potrebno veliko izkušenj.« Svetuje tudi podjetjem s področja prehrane, ko pripravljajo nove izdelke. Poleg pisanja knjig in objav na spletu redno predava. Je namreč profesor na Univerzi v Padovi, na oddelku za znanost in kulturo gastronomije, ki jo je pred leti obiskoval tudi sam. Napisal je pet knjig o veganskih jedeh in o tem govori nadvse zavzeto. V njih poleg receptov razlaga svoj pristop k veganstvu. Prvo, Veganski gurman (Vegano Gourmand), je napisal z ženo Antonio Mattiello. Vse jedi sta pripravila skupaj, jih opisala in fotografirala. Druga opisuje veganske beljakovine. »V njej so tudi stvari, ki sem se jih naučil tukaj, v Sloveniji, na primer o kisanju zelja in fermentiranju.« Zdaj je v pripravi knjiga o kruhu s kislim testom, naslednja pa bo, kot rečeno, s kolesarjenja po Sloveniji.
