Pozdravljeni! To vlažno vreme in visoka trava me spravljata v grozo. Vsakič, ko grem s kužkom v gozd, stakne kup klopov, ki so po tem, ko se napijejo krvi, veliki kot fižol. Doma me vsi zmerjajo, da bodo ti klopi šli še na nas. Zanimivo, da še nikoli ne jaz, ne mož, ne otroci nismo imeli klopa, pa hodimo vsi na sprehod s psom. Dodatno vsi pritiskajo name, naj mu dam kakšno sredstvo proti klopom. Veterinar mi je priporočal cepljenje. Ne vem, ali bo kaj od tega zares obvarovalo našega Makija. Prejšnjega kužka smo izgubili že v četrtem letu, ker so mu odpovedala jetra. Poskusili smo ga zaščititi z vso razpoložljivo kemijo, pa še danes ne vem, ali smo mu res pomagali ali mu je škodovala prav ta naša »pomoč«. Ne bi rada še enkrat ponovila takšne napake, zato prosim še za vaše mnenje, če ste raziskovali to področje.
Olga iz Novega mesta.
Je klop kot Tom Cruise v Misiji nemogoče?
Misel na klopa nas navda z grozo. Predstavljamo si to malo veliko pošast, ki preži v zasedi na nas, in ko se nič hudega sluteč sprehajamo po gozdu, nas opazuje z veje, voha in se, ko nas zagleda, preračunljivo odrine ter kot Tom Cruise iz Misije nemogoče pristane točno na predmetu svojega poželenja – na nas oziroma naših otrocih ali psih.
Resnica je nekoliko drugačna. Klop (če mu uspe) zaužije kri le trikrat v življenju, takrat, ko mora iz ene razvojne oblike preiti v drugo. Res mu je narava podarila dober voh in zaznavanje toplote, ni pa prav hiter in spreten. Manjša oblika (predvsem nimfa) upa, da bo naletela na človeka ali psa. Odrasli klopi pa se večinoma prisesajo na jelenjad in srnjad. Torej če zamudi redko življenjsko priložnost za hranjenje, druge lahko ni več. Se vam je s tem ta živalca vsaj nekoliko priljubila? Ne? Razumljivo. Bolezni, ki jih prenaša, če je okužen, niso mačji kašelj, niti jih ni malo.
Ali obstajajo pasji in človeški klopi?
Bodisi mi ali naši psi – oboji lahko staknemo enakega klopa zunaj naše hiše, vendar če se prisesa na psa in ta zboli, svoje bolezni ne prenese na nas. Predvsem pa je večja verjetnost, da se bo klop oprijel psa kot nas. Zakaj? Najprej zaradi višine: psi so s smrčkom, glavo, telesom bliže višini, kjer klop (nimfa) čaka, drugi razlog je višja telesna temperatura našega štirinožca, ki je za klopa mamljivejša od naše.
Kako zaščititi pse
V želji, da jih zaščitimo čim prej, se zdijo najhitrejše rešitve na prvi pogled najboljša možnost. Na trgu je več preparatov z insekticidi in večinoma svetujejo njihovo dosledno uporabo vsak mesec. To so v zadnjem času najbolj razširjena sredstva, ki jih nanesemo živali na zgornji del vratu. Četudi ste odporni proti tem nasvete, vam verjetno še vedno ni vseeno, da bi vaš pes dobil borelijo. Namreč boreliozo ali lajmsko boreliozo, ki jo povzroča bakterija Borrelia burgdorferi, je pri psu zaradi težko opredeljivih simptomov, pigmentirane kože in nepojavljanja za borelijo značilnega kolobarja še težje prepoznati kot pri človeku. Najpogosteje so prizadeti sklepi v bližini vboda klopa, ki so boleči. Pes je lahko neješč, s povišano telesno temperaturo, vnetimi bezgavkami in splošno oslabel. Šepavost, in to izmenjaje na več nogah, traja od nekaj dni do tednov. Vendar ... klop, ki ga je dobil naš pes, ni nujno okužen. Če je okužen, ni nujno, da povzročitelja prenese na našega psa, zlasti če klopa odstranimo v 24 urah, odkar se je prisesal. In še: pes z dobrim imunskim sistemom, četudi je izpostavljen boreliozi, ima veliko večje možnosti, da ne zboli, kot pes z oslabljenim imunskim sistemom. To pa še ni dovolj, da bi brezskrbno sprehajali psa po gozdu brez zaščite. Kajti B. burgdorferi ni edina povzročiteljica zoprne bolezni, ki jo klop prenaša, ta lahko okuži psa tudi z drugimi mikrobi: Babesio canis, Rickettsio rickettsii, Anaplasmo phagocytophilium in platys, Ehrlichio canis in Babesio canis in gibsoni.
A ne glede na vse povedano še ne kupite prve stvari, ki vam jo ponudijo, da bi se rešili skrbi pred klopi.
»Ščitimo« ali škodujemo?
V resnici ne vemo, kaj nanašamo na pasji vrat v dobri veri, da ga bomo zaščitili pred klopi. Iz ovojnine ne moremo razbrati, kaj točno nanašamo na telesa naših štirinožnih prijateljev. Zakonodaja je pri izdelkih za živali veliko bolj ohlapna kot pri izdelkih za ljudi. Izdelki na trgu so sestavljeni iz t. i. aktivnih in inertnih sestavin. Aktivne učinkovine, ki naj bi najbolj vplivale na učinkovitost sredstev proti zunanjim parazitom in so tudi bolj pod drobnogledom, preden gredo na trg, naj ne bi prehajale skozi kožo v telo. Že to utegne biti sporno, saj mnoge kemikalije lahko dražijo kožo, s tem pa ustvarjajo težave tudi globlje v kužkovem telesu. Če pa iz napotkov lahko razberemo, da preparat (npr. ampula, ki jo dajemo za vrat) učinkuje sistemsko – tako da preide v kri in potem zastrupi prisesanega klopa, lahko sklepamo, da snov pride tudi v jetra in druge dele telesa, kjer kri nenehno kroži.
Še bolj sporne utegnejo biti t. i. inertne sestavine. Beseda inerten zveni nedolžno, saj v slovarju piše, da to pomeni stanje mirovanja, nedejavnosti, nedelavnosti ... Torej naj bi bilo to nekaj, kar v telesu ne počne nič hudega. V praksi se pogosto izkaže, da to, kar je proizvajalec označil kot inertno, naredi več škode kot aktivne učinkovine.
V pesticidih tako sestavina, ki jo uporabijo kot konzervans, lahko potisočeri toksičnost aktivne učinkovine. Podobno je tudi pri cepivih, kjer dodatki živega srebra, aluminija in drugih snovi pomnožijo učinke aktivne učinkovine. In kaj od takšnih inertnih snovi najdemo v zaščiti proti klopom?
Če berete podrobneje, med sestavinami zasledite naftalen in korbitol. Naftalen v izdelku z imidokarbom naj bi povzročal raka ob inhalaciji, slabokrvnost, poškodbe jeter, katarakte in kožne alergije. Neidentificirano inertno sestavino v izdelku proti bolham z imidaklopridom povezujejo s smrtjo mačjih mladičev. Karbitol v izdelku s fipronilom pa povzroča akutne simptome, kot so glavobol, slabost ter bolečine v abdominalnem in ledvenem predelu.
Žal so prenašalci bolezni, proti katerim se uporabljajo insekticidi, čedalje odpornejši nanje in bi morali biti za učinkovitost uporabljani v vse večjih količinah, s tem pa bolj rušimo zdravje, kot ga lahko ubranimo.
O boreliozi pri ljudeh
Za povrh še en zanimiv podatek o boreliozi pri ljudeh. Prof dr. Rau, ki je pred kratkim predaval v Ljubljani, je med drugim govoril o številnih bolnikih, ki prihajajo na kliniko Paracelsus zaradi težav z zastarano borelijo. Bilo naj bi jih več tisoč in za vse je značilno, da je bilo njihovo telo zelo obremenjeno z živim srebrom. To pa se v telesu kopiči zaradi amalgamskih zalivk, cepiv in, kar je zanimivo, prav zaradi močnih antibiotikov, ki jih uporabljajo pri zdravljenju borelije, kjer se kot pomožno sestavino uporablja tudi živo srebro. Nekateri ljudje akumulirajo živo srebro bolj kot drugi, zato se tudi težave pokažejo predvsem pri takšnih, ki imajo v telesu več nakopičenih težkih kovin. Takoj po razstrupljanju pa je bil imunski sistem sposoben obvladovati tudi borelijo in ta ni več povzročala težav. Podobno logiko lahko apliciramo tudi na skrb zase in naše štirinožne prijatelje. Popolne zaščite pred okužbo ni. Posebej če veste, da je prenos borelije možen tudi z mlekom in mlečnimi izdelki, komarji, s krvjo in na številne druge načine. Zato je namesto borbe PROTI boreliji bolj modra borba ZA čim učinkovitejši imunski sistem. Več o tem si preberite v priročniku Uživajte v naravi, brez strahu pred klopi, ki ga lahko prelistate na shop.zazdravje.net.
Ali pri boreliji pomaga cepivo?
Obstaja tudi cepivo proti lajmski boreliozi, vendar je njegov končni učinek vprašljiv že zato, ker Borrelia burgdorferi svojo antigensko podobo nenehno spreminja. Vakcinalna protitelesa izzovejo tudi avtoimunske procese in s tem neželene stranske učinke.
4 nasveti za zdravega psa
Najbolje rešitve so celostne in vsem je skupno, da varujemo imunski sistem, ta pa je potem dovolj moder, da obvaruje telo pred patogeni.
1. Prehrana brez kemije
Vse se začne pri prehrani. Sodobna hitra prehrana kužke obremenjuje s konzervansi, barvili, umetnimi aromami in drugimi številnimi kemičnimi dodatki, ki naredijo hrano »trajno, varno in okusno«. Zanimivo je, da marsikdo misli, da svojemu psu ni zmožen pripraviti prehransko uravnotežen obrok. Zakaj in kdaj smo začeli tako razmišljati? Res je, da vsaka sprememba potrebuje nekaj prilagoditve in truda, predvsem tudi nekaj znanja oziroma kakovostnih informacij. Zagotovo lahko skrbno pripravljena domača hrana našega kosmatinca razbremeni številnih težav, zlasti zdravstvenih.
2. Okolje brez kemije
Kosmatinci svet spoznavajo z vdihavanjam ter občutljivo kožo trebuščka in tačk. Po tej poti pobirajo informacije iz okolja. Žal največ strupov pobere pes z domače zelenice, ki smo jo obdelali s herbicidi proti plevelom, ali na »čistih« tleh, ki so pomita, zloščena, dezinficirana s sodobnimi čistili.
3. Čista voda brez klora
Verjetno ste že opazili, da kuža ne mara sveže natočene vode. Ne zmrdujte se, če raje pije iz luže, on že ve, da mu ostanki klora v vodi uničujejo črevesno floro in rušijo imunski sistem. Enako takšna voda škoduje človeku, le da smo mi zgubili notranji čut, ki bi nas na to opozoril.
4. Dobro pasje življenje
Tako kot pri ljudeh ima tudi pri psih ljubezen veliko zdravilno moč. Posvečenost, dovolj gibanja, harmonični odnosi ..., vse to šteje veliko več, kot si mislimo.
Kako pregledujemo psa?
Vsakič ko pridemo s sprehoda, psa temeljito pregledamo. Bodimo natančni in preglejmo vse dele, četudi se klopi raje prisesajo na predelih z manj dlake oziroma toplejših predelih. Posebej bodimo pozorni za ušesi, na vratu in okrog gobca, pod prvimi tacami, okoli srca, po trebuhu, med stegni. Če je naš pes dolgodlak, imamo s tem nekoliko več dela, vendar ko se pregledovanja enkrat navadimo, postane za nas rutina in tako samoumevno in preprosto kot snemanje oprsnice ali brisanje mokrih tac pred vstopom v dom.
Ali obstajajo naravne rešitve?
Ker uporaba sintetičnih kemikalij proti insektom in artropodom (med te spadajo klopi) povzroča veliko skrbi, povezanih z okoljem in zdravjem človeka in živali, se intenzivno išče naravne izdelke, ki so učinkoviti in prijazni do okolja ter organizma, na katerega se nanašajo. Med slednjimi so eterična olja iz zdravilnih rastlin v zadnjem času močno preučevana tudi zaradi njihovih repelentnih lastnosti. Eterična olja so kompleksne mešanice hlapnih organskih spojin, ki jih tvorijo rastline, repelentna učinkovitost eteričnih olj pa se povezuje z njihovo vsebnostjo monoterpenov in seskviterpenov.
Vendar imajo psi bistveno bolj razvit vohalni čut in niso vsa eterična olja, ki so primerna za uporabo pri človeku, primerna tudi zanje (še bolj pa smo pozorni pri muci). Pomembno je, da uporabljamo čista in organsko pridobljena eterična olja proizvajalcev, ki jim zaupamo. Najpogosteje zasledimo naslednja eterična olja, ki so varna za pse in se uporabljajo kot zaščita pred klopi in bolhami: eterično olje cedre, limonine trave, sivke, geranije, poprove mete. Pred uporabo je treba eterično olje razredčiti v nosilnem olju, kot so npr. kokosovo, jojobino, avokadovo, olje grozdnih pečk, mandljevo ali lešnikovo olje. In sicer v približno 15 ml nosilnega olja nakapljamo skupaj deset kapljic različnih eteričnih olj, nato pa ga po kapljicah nanašamo psu na ustrezna mesta. Eteričnih olj ne dajemo v vodo za pitje. Pogostnost nanašanja pripravka iz eteričnih olj je odvisna od zdravja psa, če je optimalnega zdravja, bo lahko dovolj enkrat na teden.
Česen – dober za nas, kaj pa za našega psa? Nekateri pravijo, da naj bi pri psih poškodoval rdeče krvne celice in s tem povzročil anemijo, vendar so v raziskavi, ki je to dokazala, uporabljali toliko česna, da bi ga pes, ki tehta 15 kg, na dan moral zaužiti skoraj dve glavici (ne stroka), torej 75 g. Za ugoden učinek zadostuje torej en strokec na dan za psa manjše rasti do dva večja stroka na dan za psa večje rasti. Česen naj bo biološki. Ker se aktivne učinkovine sprostijo v stiku z zrakom, je dobro surovi česen streti, pustiti deset minut in zatem dodati v obrok. Učinkuje dobrodejno na več ravneh, med drugim antiparazitno. Ob vsakodnevni daljši uporabi v obroku psa se esence česna zadržijo v plasti kože. Sicer se to zgodi šele po nekaj tednih, agresiven šampon pa lahko naš trud hitro »spere«, zato bo treba začeti od začetka.
Na trgu so sicer še druge rešitve, ki obljubljajo zaščito pred zunanjimi paraziti, vendar na tem mestu omenimo le še prah za odganjanje klopov (in bolh) iz diatomejske zemlje, neema in rmana, ki se ga vtre v kožuh psa (ne preblizu oči in smrčka).
Kako varno odstraniti klopa
Če psa pregledujemo po vsakem sprehodu, običajno najdemo klopa v nekaj urah ali najkasneje v enem dnevu od vboda. To je dober podatek, saj prehod, npr., borelije iz klopovega črevesja v slinske žleze, od koder vstopi v psa, traja običajno 24 ur. Pomembno je, da klopa ne mrcvarimo (npr. ga stiskamo) ali polivamo z, npr., lakom za nohte, zlasti ko je še prisesan na žival. Če smo vešči, ga lahko iz živali odstranimo s prsti, še najbolje brez direktnega kontakta naših rok s klopom (uporaba rokavic); če pa tega nismo vešči, kupimo v lekarni ali trgovinah za male živali za nekaj evrov mehaničen odstranjevalec klopov, ki je neke vrste pinceta, s katero preprosto zagrabimo klopa čim bliže kože živali in ga z rahlim potegom nazaj preprosto odstranimo. Mesto, kjer je klop bil prisesan, takoj razkužimo – z alkoholom ali eteričnim oljem čajevca. Tega ne nanašamo direktno. Zadošča, da od eno do dve kapljici damo na vatirano palčko in z njo potem dezinficiramo mesto ugriza. Tudi če se zgodi, da ostane glavica klopa v psu, to ne bi smela biti večja težava (lahko se malo vname – zagnoji in oteče, nato pa sama odpade). Tudi v tem primeru mesto dezinficiramo, kot je opisano zgoraj. Da pa se temu izognemo, bi bilo seveda bolje, da glavico odstranimo skupaj s klopom.
Klopa po odstranitvi ne zmečkamo in ga tudi ne odvržemo v koš za smeti ali umivalnik, ker lahko spleza nazaj ven. Lahko ga zavijemo v papir in zažgemo ali damo v zaprt kozarec, v katerega smo nalili alkohol.
Objavljeno v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.
