Prostori računskega sodišča v središču Ljubljane imajo teraso, ki jo je predsednik Tomaž Vesel polepšal z velikimi posodami, v katere je posadil dišeča zelišča in rože. Ta strastni vrtnar preprosto ne more iz svoje kože. »Ko je glava polna dela, je včasih dovolj, da se dotakneš rastline, pobožaš liste zelišča. Ta dotik in vonj ti v hipu prineseta nekaj lepega,« nam je dejal, ko smo se dogovarjali, da bomo obiskali vrt v njegovem rojstnem kraju Šentvidu pri Stični. Takrat se mi še sanjalo ni, kakšno razkošje me bo tam pričakalo.
Vrtnarske zgodbe. Tega sončnega dopoldneva je bila na vrtu skupina ljudi, ki se je napovedala za obisk. Da, ljudje prihajajo sem, da bi si ogledali njegov vrt, seveda pa morajo obisk napovedati. Ko sem zagledala ta prostrani in čudoviti prostor, me je dobesedno preplavil val navdušenja. Ne morem reči nič drugega kot – neverjetno in prečudovito. Na enem hektarju se prepletajo različne vrtnarske zgodbe, ki jih s svojimi medsebojnimi odnosi pripovedujejo skupine rastlin. Med rastlinami stojijo skulpture iz kamna, zarjavelega železa in lesa ter drugi vrtni dodatki: klopi, mizice, mize, stoli, različni izbrani detajli, hiška s kuhinjo – ki je bila narejena po zgledu starih hiš s tega konca –, polna starih krožnikov, kuhinjskih posod, pripomočkov in jedilnega pribora. Na posestvu je še zelenjavni vrt, v starem čebelnjaku je prostor za vrtno orodje, nedaleč stoji velik, lepo prenovljen kozolec, pod njim pa prava zbirka starih kmečkih strojev in orodja, tukaj je še »telovadnica« na prostem in – seveda – majhno nogometno igrišče. Tomaž se tudi v tem okolju ni mogel odpovedati svoji nogometni strasti.
Pravzaprav je nemogoče našteti vse prijetne kotičke in skrbno negovane rastline. »Vrt je namenjen uživanju in ima zasnovo angleškega vrta, kar pomeni, da je malce 'zaraščen' in da se ponaša z veliko pestrostjo rastlin. Imam več kot 2.200 rastlin, ki so vse tudi popisane. Lahko trdim, da gre za velik korpus različnih rastlin in da se da tukaj marsikaj videti,« se je skromno pohvalil naš gostitelj. »Saj ima marsikdo v Sloveniji še več različnih rastlin, a meni je bolj kot visoka številka pomembno to, da rastline med seboj dobro delujejo. Zame je prav poseben izziv, da je od konca februarja do srede novembra na vrtu vsaj en cvet. In zadnja leta mi to tudi uspeva.«
Gen zelenih prstov. Kot predstavnik institucije, ki nadzira javne finance in ki v javnosti uživa veliko stopnjo zaupanja, ima Tomaž Vesel ogromno dela in velikansko odgovornost. Sam pravi, da se razmišljanje o tem delu pravzaprav nikoli ne konča. Preden je prišel na to funkcijo, je bil vrhovni državni revizor, tako da pravzaprav ves čas razmišlja o financah, revizijah, nadzoru, davkih … V mladosti ga vrtnarjenje ni kaj dosti zanimalo in prepričan je, da se je k njemu zatekel prav zaradi potrebe po odmiku v svet tišine in lepote. »Gen zelenih prstov je v naši družini marsikoga preskočil, meni pa je očitno pisan na kožo. Komaj čakam na trenutke, ko lahko z rokama zakopljem v zemljo. Moji dnevi se začenjajo vsaj s sprehodom po vrtu – tudi ko sem že v obleki in čevljih za v službo. Če se le da, si pred odhodom vzamem vsaj pol ure in kaj postorim. Pogosto me oštejejo, da imam blatne čevlje in umazano obleko, a mene to ne moti,« nam je z nasmehom na obrazu povedal vrtnar Vesel. To mu pravzaprav težko verjamem, saj je vedno lepo oblečen in urejen, pri čemer se rad poigrava z zanimivimi kombinacijami oblačil, tako da je videti, da tudi na ta način pripoveduje zgodbe o sebi in svojih strasteh.
Žoge in rože v istem svetu. Zdi se, da je Tomaž Vesel pravzaprav vesel uživač? Od nekdaj je njegova velika strast tudi nogomet. »Uživač? Ja kaj pa drugega. Področje dela kaže samo eno razsežnost človekove osebnosti. Vsak od nas ima v sebi več veselj. Ni res, da smo narejeni samo za svoje delo in nič drugega. Več ljudi ko poznam, bolj sem presenečen, kaj vse jih zanima in v čem vse uživajo. Pogosto sploh ni nikakršne povezave med delom, ki ga človek opravlja, in njegovimi hobiji.«
Težko si je predstavljati, da je sposoben z nežno skrbjo negovati cvet, že v naslednjem trenutku pa se na igrišču po moško bojevati za žogo. »Zakaj pa ne? To se po mojem kar lepo dopolnjuje. Strast je strast. Kadar vidiš žogo, se preprosto moraš zapoditi za njo,« se je smejal Tomaž Vesel. V enem od kotičkov vrta stoji na zelenici skulptura žoge, narejena iz zarjavelega železa, ki ga ima naš gostitelj zelo rad. Včasih iz njega tudi sam kaj oblikuje. Spontano je postavil nogo na žogo in v njegovem gibu sem v hipu prepoznala sproščenost in izkušnje amaterskega nogometaša.
Varuh financ svetovnega nogometa. Ker je v evropskih revizijskih krogih znan kot ljubitelj nogometa, so ga leta 2016 predlagali za predsednika neodvisne komisije za revizijo in skladnost (Audit and Compliance Committee) pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa). S svojimi referencami je v hipu pometel s hudo konkurenco kandidatov z različnih celin. Preprosto povedano: prišel je uredit kaos, ki je zavladal v financah svetovnega nogometa, tako da je zdaj že tretje leto nekakšen finančni varuh svetovne nogometne zveze. »Gre za funkcijo pri Fifi, ki ni profesionalna, je pa bila zame velik izziv. Opravljam jo v prostem času. Najprej sem predsednik računskega sodišča, šele nato si lahko privoščim kaj drugega. Seveda je dela veliko, a v sorazmerju s prostim časom, ki ga imam, sem ocenil, da si lahko privoščim še delo pri Fifi,« je prepričan Tomaž Vesel, o katerem velja prepričanje, da je odličen organizator dela, zelo zahteven in da zlahka ne odneha, kadar je treba opraviti neko delo.
Kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri! Kako mu uspe uskladiti čas in tako uspešno opravljati vse svoje dolžnosti? Nam je pripravljen razkriti svoje dobre in slabe lastnosti? Ljudje pravijo, da je čudovit človek, v medijih ga predstavljajo kot ugledno in neomadeževano osebnost, pa tudi o njegovih strokovnih sposobnostih ni nikakršnega dvoma. »Tisti, ki z menoj živijo ali delajo, pa tudi moji prijatelji, bi verjetno rekli, da sem boleče zahteven organizator. Pa ne da bi hotel, da je vse vnaprej načrtovano, to me celo moti. Želim pa, da se poskuša iz dneva iztisniti največ, kar se da, in to tudi na račun uživanja. To moram priznati. Sam sem prepričan, da se da veliko narediti in če rad delaš, se stvari v bistvu delajo same. Moja medijska podoba je, tako kot pri vseh ljudeh, malce drugačna od realnosti, kar je povsem normalno. Veljam za strogega in zahtevnega, a to ne drži povsem.«
Iztisniti čim več iz dneva – ali to pomeni, da vstane ob petih, da spi tri ure? »Ne, spat hodim zelo pozno. Včasih zvečer celo prižgem luči in delam na vrtu, saj je večer tako lep in miren del dneva. Veliko delam ob večerih, zato ne vstajam zgodaj. Najpogosteje me zbudita otroka, ko gresta v šolo. Da, jutra na vrtu so čudovita in vsi mi govorijo, da je ob šestih še lepše. (smeh) A ta čas naj izkoristijo drugi. Zame je najlepši del dneva na vrtu večer, in to tik preden se zmrači. Tudi ko se vrnem domov iz službe ali kakšnega potovanja, se pogosto kar v obleki sprehodim po njem.«
Ima še katero slabo lastnost? Je to nadzor nad vsem? »Temu ne bi tako rekel, a me mogoče tako vidijo drugi. Morda gre prej za nagnjenost k perfekcionizmu. Res je, da me malce moti, če stvari niso urejene. Menim, da je moja najslabša točka, ki me veliko stane in ki jo drugi doživljajo kot naporno, ta, da kadar nekaj želim, hočem to imeti že tisto uro ali najpozneje še isti dan. Preprosto ne prenesem, da se nekaj zgodi jutri, če pa bi se lahko zgodilo zdaj. Ne vem, ali se bom tega lahko kdaj odvadil, a bi bilo najbrž zelo koristno,« je iskreno priznal naš gostitelj.
Recepti za veselo življenje. Z ženo Gordano imata stanovanje tudi v Piranu, kjer preživita veliko časa. »Potrebujem posebno energijo tega čudovitega mesta. Tudi tam imam vrtiček – le za vzorec, za uživanje. In tam si vzamem nekoliko več časa za še enega od svojih konjičkov – za kuhanje.« Mnogi vedo, da je pred dvema letoma izdal knjigo Recepti za veselo življenje, kuharsko knjigo z recepti, ki so hkrati svojevrsten zapis o preteklih časih, o spominih, ki so shranjeni v okusih in vonjih hrane. »Ko sem pisal to knjigo, so me zanimale predvsem jedi, ob katerih smo odraščali. Knjiga je ljudem pri srcu, ker prepoznajo stvari, ki so jih jedli ali poznali v svoji mladosti. Torej ne gre zgolj za kulinarične zgodbe, ampak bolj za zgodbe o času. Knjiga ni v prodaji, sem jo pa podaril slovenskim knjižnicam in, kot sem slišal, si jo ljudje pogosto izposojajo. Morda bi naredil ponatis, nekaj stvari spremenil, jo morda dal v prodajo, zaslužek pa v dobrodelne namene.«
Za kuhanje trenutno ni kaj dosti časa, ker Tomaž veliko dela in potuje. Pravi, da zdaj kuha na preblisk. Kadar mu »zadiši« paelja, se loti priprave, a dokler okus ne zadovolji vseh njegovih zahtev, ne sede za mizo. Kakšnega posebnega »podviga« pa se loti skupaj s prijatelji, ki prav tako uživajo v kulinariki.
Objavljeno v reviji Zarja št. 24, 11. 6. 2019.
