Spravil me je tudi v vzneseno stanje nekritičnosti do svojih zmožnosti. Na nepojasnjen način mi je uspel celo vcepiti hrepenenje po triatlonu!? Desetletni (10 let!) potek razmišljanja po gospodinjsko je bil približno takle:
- Hm, doma imamo tekalno stezo, kaj pa če bi jo malo uporabljala?
- Joj, kako bi bilo dobro, če bi si upala iti teč po našem vaškem gozdu za pol ure.
- Si upam teči kar po pločniku ob cesti?
- Oh, kako dobro se počutim po teku.
- Komaj čakam na naslednji tek.
- Ampak šla bi pa tudi na kakšno tekaško prireditev!
- Kako lepo je včasih teči v množici tekaških navdušencev (tako trikrat pretečem maraton – 42 km).
- Veliko jih omenja tekaške poškodbe, zato bom jaz še kolesarila (kolo je super poleti, ko je za tek prevroče).
- Posebej dober občutek je, ko mi uspe iti kolesom v službo.
- Ampak jaz bi šla na triatlon.
- ???
- Neizmerno me privlači triatlon, pa vem, da to ni zame …
-
Mare Vavpotič/M24Obračun gospodinje s triatlonom
Hočem na triatlon za svoj 50. rojstni dan, izjavim pri 46 letih
Za tri mesece sem se včlanila v triatlonski klub, da so me naučili plavati kravl. Zatem sem redno plavala v bazenu v Kranju, saj zaradi triizmenskega turnusa ne morem obiskovati organiziranih vadb. Kombinacija kolo-tek, plavanje-tek in tudi kolo-tek-plavanje se mi je že od samega začetka zdela naporna, a fenomenalna. Hvala bogu sem si nekje vmes kupila psa, in ta me je potegnil iz pretiravanja. Umirila sem se, se veliko sprehajala s psom, pisala, a še vedno tudi tekla, plavala in kolesarila. Sanje o triatlonu sem kljub temu dala na stran, saj mi je kuža Loki vzel preveč časa. Ko pa je ta dopolnil eno leto, sem začela teči z njim. In zopet začela razmišljati o triatlonskem tekmovanju. »Moram si izpolniti to željo!« je v nekem trenutku ponovno zavrelo v meni. Če deset let redno tečem, zadnja štiri leta pa še plavam in kolesarim ter sprehajam psa, pa že lahko grem na triatlon!? Sem zdrava in dobro se počutim v svojem telesu. No, večinoma. Grem, ne grem, grem, ne grem …
In je prišel ...
... 50. rojstni dan in mi odstrl razgled na drugo polovico (?) življenja. Sporočilo je bilo jasno – nikoli vnaprej ne veš, kateri dan je tvoj zadnji, ko imaš odločitve še v svojih rokah, ko si še živ in zdrav, zatorej ne odlašaj, ŽIVI ŽIVLJENJE. Simpatično povabilo v reviji Zarja na dobrodelni triatlon v Ankaranu, ki naj bi se odvijal ravno na dan mladosti (25. maj), je odločilo – GREM NA TRIATLON.
Omeniti moram, da sem včasih pri kakšni stvari neverjetno trmasta. Recimo pri tem, da hočem dokazati, da se da trenirati in izpeljati triatlon z minimalnimi stroški za opremo in vadbo. Imam namreč le osnovno opremo: tekaške superge in oblačila, cestno kolo z ravnim krmilom (zaradi udobja pri kolesarjenju) in prtljažnikom (da grem lahko v službo z njim), enodelne kopalke, plavalna očala in plavalno kapo. Poleg tega sem plačala organizirano vadbo za tri mesece, da sem se naučila osnov kravla, plavanje v bazenu (Kranj) pa stane od tri do šest evrov (za dve uri). Niti športne ure ne uporabljam več. Edini dodatni strošek je hrana, saj lahko pojem veliko več, ker sem aktivnejša. Moji dve najhujši poživili sta kava in čokolada.
»Štirje krogi z vzponi, ki so bili preizkus moči, in spusti, ki so bili za dirkaški užitek. In razgled na morje. Ojoj, meni se je kar smejalo.«
Na dan mladosti sem tako stala na startu svojega prvega triatlona v tekaških oblačilih. Ja, vem, res sem trmasta. Izstopala sem kot vijolica med črnimi pumami. Priznam, da bi se najraje pogreznila v zemljo ali pobegnila domov ali karkoli drugega, kot stala tam, taka, kot sem.
Naj ostanem ali grem?
Če ne bi bilo moje kolo v menjalnem prostoru, kamor se ni smelo več iti, bi kar odšla. Jezna sem bila nase, ker sem se pustila zapeljati za moj slog življenja tako nenavadni želji. Če bi se v tistem trenutku domislila kakršnekoli vsaj približno izvedljive politično korektne možnosti, da se izognem triatlonskem tekmovanju, bi to storila. Priznam. Ampak nič nisem potuhtala. Bila sem tam, v svoji roza tekaški majici, črnih kratkih tekaških hlačah, s sivo plavalno kapo in plavalnimi očali. Vsa preostala množica tekmovalcev je imela ne samo triatlonske drese, ampak tudi neoprenske obleke, saj je bilo morje zaradi slabih vremenskih razmer vso pomlad precej mrzlo. Imela sem srečo, da so mi dovolili plavati. Poskušala sem jim pojasniti, da imam več težav s pretirano vročino in da mi bo hladna voda samo dobro dela. A jasno se je videlo, da nad mojo izbiro oblačil niso zadovoljni. Včasih sem res nerazumljivo trmasta. Sama pred sabo se branim s tem, da vendarle hočem dokazati, da ni treba, da človek v življenju preveč komplicira. V bistvu je lažje in ceneje, pa še več lahko doživiš.
Oh, potem je bil pa to en sam rokenrol
Dogajanje na plaži na Debelem rtiču se je stopnjevalo in doseglo vrhunec v startu sprinterske razdalje (750 m plavanja, 18 km kolesarjenja, 5 km teka). Začetek je bil težak zaradi psihološke zmede v moji glavi. Množica resnih tekmovalcev se je hitro oddaljevala in zgrabila me je panika. Kaj bom pa sedaj, ko sem ostala sama? Ne vem, zakaj sem delala problem iz tega, saj sem že prej vedela, da bom glavna kandidatka za zadnje mesto. Še organizatorje sem vprašala, ali se lahko prijavimo tudi tisti počasnejši tekmovalci, in so mi zatrdili, da me z veseljem pričakujejo.
Po prvih petih minutah plavanja sem bila pa zopet v redu in bolj podobna sami sebi. Opomnila sem se, da je to MOJA tekma, da bom dala VSE od sebe, da se bom res MAKSIMALNO potrudila in da je to NAJVEČ, kar lahko naredim. Moj cilj je, DA PRIDEM V CILJ zdrava in nepoškodovana in srečna kot malo dete na cvetočem pomladnem travniku. Oh, potem je bil pa to en sam rokenrol. Rada imam morje in ja, plavala sem v morju, na vso moč, kolikor se je dalo. Potem hitro na kolo in že sem brzela po glavni cesti med Debelim rtičem, Valdoltro in italijansko mejo. Štirje krogi z vzponi, ki so bili preizkus moči, in spusti, ki so bili za dirkaški užitek. In razgled na morje. Ojoj, meni se je kar smejalo. Za konec pa še tek, ki mi je najbolj domač. Dva kroga med vinogradi pod modrim nebom, kjer so oblaki ustvarjali svoje domišljijske igre.
Srečna že pred ciljem
Že veliko pred ciljem sem bila srečna in zadovoljna kot pisan metulj, ki se je ravno izvil iz bube. Kot na krilih osebnega ognjemeta zmagoslavja sem pritekla v cilj. V meni je vse vrelo in žuborelo od pristne radosti. Smejalo se mi je do ušes. Ne vem, ali je bil še kdo drug tako srečen tisti dan v tistem cilju. Triatlon je zakon!
Šele v cilju sem uzrla tudi svoj čas. Že nekaj časa namreč nisem več odvisna od volje športne ure, ki bi me nezadovoljno obvestila, da nisem nič hitrejša kot prejšnji dan, prejšnje leto, pred dvema letoma … Preprosto sem se naučila poslušati samo sebe in že vem, kje so moje rezerve in omejitve. Za moj že starejši in precej rabljeni model telesa sem bila presenetljivo hitra (1 h 37 min 10 sek) in niti nisem bila zadnja. Za mano je bilo še devet tekmovalcev in tekmovalk. To je to, zadovoljna še pa še.
Sodelavka tekačica mi je podelila laskav naziv – pravi, da sem poper spodbude!?
Objavljeno v reviji Zarja št. 23, 4. 6. 2019.
