Natalija Planinc iz Pirana nam je zaupala, da pri svojih 73 letih ne jemlje nobenih zdravil. Zdrava je kot dren in uživa v življenju ter ima še cel kup načrtov sama s seboj, predvsem pa s piranskim društvom Anbot, kar je stara primorska beseda za nekoč, nekdaj.
»Naše društvo šteje okoli 30 dejavnih članic in članov ter še enkrat toliko simpatizerk in simpatizerjev. Z njim obujamo stare navade in običaje in se družimo, starejši in mlajši,« je začela Natalija Planinc, rojena takoj po 2. svetovni vojni v Ribnici na Dolenjskem, očetu Ribničanu in mami Rusinji.
»Mislim, da sta moje telo in možgani tako dobro delujoča, ker veliko delam in me delo tudi veseli in osrečuje.« Sicer pa je naša zgovorna in skoraj vedno nasmejana sogovornica maturirala na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, ob delu pa diplomirala na Pedagoški akademiji na Reki – smer predšolska vzgoja.
Priprava na upokojitev
Že pet let pred upokojitvijo se je začela spraševati, kaj bo počela kot upokojenka. Zato se je na Andragoškem centru Slovenije v Ljubljani udeležila usposabljanja in si pridobila certifikat za vodenje študijskih krožkov, ki predstavljajo neformalno obliko izobraževanja odraslih.
Na novo pridobljeno znanje je izkoristila takoj po upokojitvi. Vedela je, da imajo mnogi njeni prijatelji doma lepe in stare kose pohištva, ki jih nihče noče obnoviti. »Nekoč sem v enem izmed lokalov ob piranskem mandraču naključno opazila moškega, ki je restavriral star pult iz občinske palače. Takoj sem ga povabila za strokovnega vodjo študijskega krožka za restavriranje.« Tako se je začelo dolgoletno sodelovanje z zdaj, žal že pokojnim, Leopoldom Belcem, ki so ga vsi poznali kot Poldeta, ki je delal kot modelar in restavrator v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere. »Študijski krožek restavratorstva je požel tolikšno zanimanje, da smo ga takoj ponovili in ta naš krožek še vedno živi,« se je pohvalila.
Leta 2003 so se zaradi lažjega delovanja odločili, da ustanovijo društvo in ga poimenujejo Anbot. Od takrat v okviru društva potekajo najrazličnejši študijski krožki: restavratorstva, kaligrafije, iluminacije, pletenja košar, mozaika, zeliščarstva, šivanja po starem, kamnoseštva, reciklaže zavrženih stvari, ki jim dajo novo podobo itd.
»Posebno pozornost namenjamo vseživljenjskemu učenju, medgeneracijskemu povezovanju in prostovoljstvu.« K sodelovanju vabijo strokovne predavatelje, organizirajo ekskurzije, se povezujejo s stroko, z lokalno skupnostjo in drugimi sorodnimi društvi.
»Upam, da na različnih prireditvah pomembno prispevamo k bogatejšemu dogajanju v mestu.« Tako so, denimo, naredili mozaik Svetega Jurija, ki je zavetnik Pirana. Njihov mozaik krasi župnijski vrt pastoralno kulturnega centra »Georgios«. Prav pred kratkim so z zlatimi lističi povrnili lesk okvirja starega zrcala, ki sedaj krasi
Tartinijevo gledališče …
»Veste, včasih sem sita slovenskega nergaštva. Predlagam, da se ljudje, ki znajo le kritizirati, kdaj vprašajo, kaj pa jaz lahko storim za svoje mesto. No, mi se to vsak dan sprašujemo in delamo na tem, da je Piran lepši, ljudje v njem pa bolj zadovoljni.«
V Župančičevi ulici so od piranskega nepremičninskega podjetja v lastni Gašparja Gašparja Mišiča leta 2003 dobili v brezplačno uporabo majhno delavnico. Že naslednje leto je društvo z občinsko pomočjo pripravilo odmevno prireditev. V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine je Piran zaživel kot srednjeveško mesto s številnimi zgodovinskimi liki – od Tartinija do gusarjev in starodobnih potapljačev …
Družina
Ima dva sinova, ki sta zrasla in se izšolala, da sploh ni vedela, kdaj. »Življenjski slog v naši družini je bil vedno tesno povezan z naravo. Tako je starejši sin zelo dejaven v Herpetološkem društvu pri Kačofonu, kjer ljudi izobražuje in odpravlja predsodke o kačah. Svetuje, kako se odzvati ob srečanju s kačo v naravnem okolju in kaj storiti, če ta zaide v človeška bivališča ter pomaga ljudem, ki se želijo znebiti neutemeljenega strahu pred kačami. Mlajši sin pa je predavatelj na Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in prenaša znanja na bodoče turistične delavce in sodeluje pri projektih.«
Posebej pa se veseli počitnic, kajti takrat ji dela družbo vnukinja, s katero skupaj hodita na kopanje, otroške prireditve, veliko časa pa posvetita ustvarjanju predvsem z naravnimi materiali, ki jih nabereta ob morju.
Čas zase
Pravi, da si ženske v zrelih letih lahko končno vzamejo čas tudi zase, saj so prej skrbele predvsem za dom in otroke, hodile v službo in pogosto podpirale tudi moževo kariero. »Običajno so si moški že v zakonu znali izboriti čas za svoje konjičke. Me pa smo na to pristale, ker smo bile vzgojene, da se moramo žrtvovati za druge …«
Po razmisleku doda, da se ji zdi vseživljenjsko učenje v hitro spreminjajočih razmerah zelo potrebno za vse, da gredo v korak s časom. »Sploh je pomembno za upokojence, saj če obsedijo ali celo obležijo doma, telesno in duševno nazadujejo.«
Pravi, da mora vsakdo poskrbeti za svojo telesno kondicijo. Ona veliko pešači in pri tem hitro hodi, kolesari, plava … Za dušo poskrbi tako, da veliko dela, bere, obiskuje razstave, koncerte, kulturne prireditve. Pa pomoči nikomur ne odreče. Mnogi, predvsem dolgo brezposelni, študentje in migranti ter drugi jih prosijo za pomoč, da se naučijo spoznati možnosti socialne vključenosti v lokalnem okolju. Vsem pomagajo, če le lahko. »Dobra dela so najboljši balzam za telo in dušo. Če pomagaš drugim, tudi ne moreš biti osamljen in veš, da bodo tudi tebi drugi pomagali, če boš kdaj sam potreboval pomoč drugih,« reče prepričano.
Društvo
»Naše društvo Anbot pripravi v Piranu sejem vsako četrto soboto v mesecu od aprila do septembra ter še božično-novoletni sejem. Tedaj na Tartinijevem trgu organiziramo sejme starin domače obrti in darov narave.« Njihovi sejmi bogatijo turistični utrip Pirana, hkrati pa je to priložnost za predstavitev njihovih pestrih dejavnosti.
»Na vsakem sejmu se obiskovalci lahko vključijo v naše delavnice, v katerih spoznavajo snovno in nesnovno dediščino našega okolja, ki jo negujemo v naših študijskih krožkih.«
Meni, da je največje poslanstvo Anbota ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja kulturne dediščine in prenos znanja na mlajše.
Pravi, da je v Piranu malo avtohtonega prebivalstva, ki bi poznalo dediščino Pirana. »Zato skušamo vsem, ki živijo v tem obmorskem slovenskem biseru, prikazati, kako se je včasih delalo in živelo ter pritegniti meščane in njihove potomce k dejavnejšemu odnosu do ohranjanja dediščine.« Sogovornica je prepričana, da Solinarski praznik ob prazniku svetega Jurija poveže učence, dijake, študente in meščane, da vsi skupaj poskrbijo za okrasitev mesta. »To je tudi izjemna priložnost za medgeneracijsko druženje ob skupnem delu. Kdor ceni in pozna preteklost in korenine, ta kakovostnejše živi,« je prepričana.
Če bi bila piranska županja ali slovenska premierka
Če bi bila piranska županja, bi čez noč prepovedala vsakršen promet z avtomobili v našem mestu. No, morda bi ga dovolila le zjutraj za oskrbo mesta in ves čas za rešilne in gasilne avtomobile. Uredila bi varne peš in kolesarske poti od Pirana do solin, zagotovila bi več stanovanj mladim družina predvsem tako, da bi obnovila stare in propadajoče hiše, poskrbela bi, da bi bil naš turizem prijazen do domačinov, turistov in poskrbela, da bi bili vsi do narave bolj prijazni in končno bi bolj podpirala tudi nevladne organizacije, ki z minimalnimi sredstvi naredijo veliko dobrega.
Če pa bi bila slovenska premierka, bi vsem prisluhnila in ne bi dovolila, da si vsi kar naprej mečejo polena pod noge in minirajo vse, če kaj predlaga človek iz nasprotne politične opcije. Za vsako vodilno in manj vodilno mesto bi nastavljala ljudi po strokovnosti in ne po strankarskem ključu! Kam nas strankarski nesposobneži vodijo, vidimo in čutimo najbolj navadni ljudje. Vsakdo, ki sprejme odgovorno politično, gospodarsko ali funkcijo v javnih službah, bi moral odgovarjati tudi s svojih premoženjem. S tem bi preprečili nadaljnje ropanje in tajkunizacijo Slovenije. Kočno pa bi se mi ob kritikah ne povesil nos, ampak bi jih upoštevala za izboljšave. Spodbujala bi tudi sodelovanje med posameznimi resorji. Zdaj vsak vleče na svojo stran, kar je vse prej kot dobro.
Hkrati bi poudarjala, da nam v Sloveniji – tako na splošno – ni nič hudega, in da živimo na najlepšem košček sveta.
Financiranje
Društvo Anbot dobiva sredstva tako, da se prijavlja na letne razpise Občine Piran za redno dejavnost društva in sejme, ter na razpis Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS za izvajanje neformalnih oblik izobraževanja odraslih: študijski krožki.
Poleg tega člani plačajo še članarino, včasih pa jim kdo podari tudi donacijo. Posebej poudari, da brez prispevka družine Gašpar Mišič, ki jim daje prostore v brezplačni najem in veliko razumevanja in podpore Občine Piran, ne bi mogli delovati.
