V preteklosti je dosegala odlične rezultate kot plavalka, dokazala se je kot glasbenica in med drugim na turnejah koncertirala s svetovno znano skupino Laibach, trenutno pa je zelo uspešna kot oblikovalka in izdelovalka iz usnja. Na njenem seznamu strank se najdejo tako Avseniki kot skupina Guns N' Roses. A Eva glede svojega uspeha ostaja skromna.
Čemu pripisujete svoj uspeh?
Uspeh je zelo relativna stvar. Nekdo, ki je za nekoga uspešen, je po nekih drugih merilih srednje uspešen ali pa celo neuspešen. Zato sebe ne razvrščam v neke kategorije, kaj je uspeh in kaj ne. Bolj kot vse je pomembna sama pot. Pomembno je, da uživaš na poti do cilja. Če uživaš v tem, kar počneš, sproti rasteš. Rasteš ne le v duhovnem smislu, temveč tudi v poslovnem. Včasih so zadeve lahko tudi nekoliko zavajajoče. Če ti na primer neka velika tuja zvezda odda naročilo, po drugi strani pa pol leta životariš, ker ni drugih naročil, to še ne pomeni, da si dosegel uspeh. Po drugi strani pa nekdo lahko z uvoženo robo iz Kitajske naredi ogromen finančni plus. Zame to ni uspeh, zato se poskušam držati neke svoje rdeče niti in gledati na to, da vse, kar naredim, počnem z užitkom in da dam v danem trenutku vse od sebe. Naj bo to glasba, šport ali oblikovanje.
Kdaj ste se prvič srečali z ustvarjanjem iz usnja? In kako ste prišli na idejo, da bi radi izdelovali usnjene izdelke?
Verjetno vsaka majhna punčka rada šiva, ustvarja in preizkuša materiale. Me je pa v usnjarstvo zaneslo popolnoma po naključju. Moja dolgoletna izdelovalka in oblikovalka oblačil za oder Katja Nolli se je odselila v Rim in nenadoma sem ostala brez osebe, ki mi je izdelovala vse – od spodnjega perila do jaken ter vsega, kar je vmes. Katja me je že od samega začetka spodbujala, da moram začeti tudi sama izdelovati. Takrat sem se na vse pretege branila, češ da to ni moj poklic, in iskala podobne izgovore, danes pa zelo dobro vem, zakaj je tako vztrajala. Namreč kadar koli so nastajali odrski kroji, sem ves čas sodelovala in v meni je prepoznala talent ter nekaj, kar je potrebno, da si drugačen. Bila je zelo vztrajna, zato sem najprej začela izdelovati kose zase kot popestritev k njenim oblačilom. Potem so me pa v Ameriki začeli ljudje na ulicah spraševati, kje sem dobila določene kose, ki sem jih imela na sebi. Tako sem začela izdelovati. Danes sem zelo vesela in hvaležna, da sem imela ob sebi ljudi, ki so me potisnili v to.
Precej zanimivo, kajti iz usnja veliko pogosteje izdelujejo moški.
Od nekdaj sem bila nasprotno od pričakovanj. To se je pokazalo že, ko sem bila trenerka plavanja, za kar sem tudi primerno izobražena. Kot trenerja si vsi predstavljajo moškega srednjih let, s pivskim trebuhom in brki. Jaz pa sem bila mlada, petindvajsetletna trenerka, povrhu pa še blondinka. V tistem obdobju sem se na primer velikokrat srečala s številnimi predsodki staršev otrok, ki sem jih trenirala. Seveda vse dokler niso na startni listi videli mojih državnih rekordov in se pozanimali o mojih diplomah ali pa me celo videli v bazenu plavati. Takrat se je zgodba vedno obrnila na glavo. Enako je v galanterijskem poslu ali pa pri čevljarjih. V glavi imamo, da so to neki stari strici, ki delajo v delavnici. Na drugi strani pa lahko opozorim na to, da imamo pri nas priznano Marjeto Grošelj, ki se ukvarja z usnjem, odkar pomnim. Marjeta je krasna dama in gospa. Tudi ona na primer nikakor ne ustreza tem merilom, ki smo si jih ustvarili v glavi glede poklicev.
Torej ste bili glasbenica, športnica, novinarka … Kaj je pretehtalo, da ste se odločili za usnjeno galanterijo?
Nikoli ni bilo trenutkov, ko bi ugotovila, da to ni to. Ko sem trenirala plavanje, je bilo to tisto pravo. Ko sem bila v glasbi, je bila to prava stvar. In tudi zdaj, ko sem v usnjarstvu, je to to. Ne morem reči, da sem katero koli od teh stvari imela rajši. Dejansko so me življenjske okoliščine pripeljale do tega. Kot športnik si vendarle omejen s starostjo. Iz glasbe sem se malce umaknila v času, ko je bila najhujša recesija. Razen največjih petih ali šestih izvajalcev smo bili glasbeniki prisiljeni prositi za nastope po raznih beznicah, in to je nekako trenutek, ko se vprašaš, ali ti je tega treba. Sploh po sedmih letih, ki sem jih preživela pri skupini Laibach, ko vidiš, kako profesionalno zadeve potekajo v tujini. Po vsem tem se vrniti v Slovenijo in recesijo ter igrati za tri opite ljudi v nekem lokalu, kjer se po možnosti še derejo, kaj moraš igrati, če si dekle, je pa še težje. Zato sem se odločila, da mi tega preprosto ni treba. Glasbo lahko ustvarjaš tudi za veselje pri sebi doma in ne potrebuješ odra za polnjenje ega. Odra sem imela sama popolnoma dovolj in glasbe ne potrebujem za svoj ego, temveč za dušo.
Pa se lahko zgodi, da vas še srečamo na odru?
Glasbi absolutno nisem zaprla vrat, ne vem pa, kam me bo življenje zaneslo. Glasba me še vedno zelo zanima, skozi svojo kariero sem pisala tudi besedila za druge glasbenike, zato nikoli ne bom rekla nikoli. Glede na to, kako se mi je življenje zanimivo obračalo, pa ne bom presenečena, če čez deset let odprem avtomehanično delavnico.
Na svojem profilu na Facebooku ste nedavno objavili citate, ki nakazujejo na to, da vas niso vedno podpirali pri tem, kar počnete. Kako se počutite ob teh negativnih komentarjih? Vas to prizadene ali vam da še večji zagon?
Moram priznati, da takšnih citatov nič več ne slišim. Večinoma se zdaj ti isti ljudje prihajajo prilizovat. A jaz sem človek, ki stvari ne pozabim. To ne pomeni, da jim zamerim, saj verjamem, da je bilo vse izrečeno dobronamerno. Me pa včasih kdo vpraša, zakaj to še vedno poudarjam in mečem pod nos. Odgovor je, da zato, ker čutim družbenomoralno odgovornost, da bo mogoče ob mojem zapisu kakšna mamica trikrat premislila, preden bo svojemu otroku svetovala, da od česa ne more živeti ali da naj raje počne kaj drugega. S tem torej želim obvarovati tudi koga drugega, ki je mlajši in ima mogoče malo bolj krhek značaj od mojega, takšne kritike pa bi ga lahko preveč potrle in celo odvrnile od njegove želene poti. Zaradi tega to poudarjam. Če s tem lahko rešim samo eno osebo pred negativnim vplivom okolice, je moje poslanstvo že opravljeno.
Koliko časa na dan posvetite ustvarjanju? Imate sploh kaj prostega časa?
Odgovor je: katastrofalno. (smeh) Ustvarjanju namenim praktično skoraj ves dan. Ustvarjanje iz usnja je kot ustvarjanje v glasbi. Ali imaš muzo ali pa je ni. Ko je, moraš ta trenutek izkoristiti, in sama imam kar srečo, da imam to muzo nekako vedno ob sebi. Dejansko imam težavo z odhajanjem domov, zato me morajo bližnji iz delavnice dobesedno odvleči. Ko ustvarjam, pozabim na vse, včasih tudi na hrano, in tu se, kot je tudi značilno za šport, poskušam disciplinirati, a iskreno povedano mi še ni povsem uspelo. Se pa trudim, saj se zavedam, da mi čez deset ali dvajset let telo ne bo več dopuščalo ritma, ki si ga lahko privoščim zdaj. Naj pa še dodam, da si čas vzamem le še za eno stvar, in to je moj vrt, ki meri šestdeset kvadratnih metrov. Lahko rečem, da sem že skoraj samooskrbna, na kar sem zelo ponosna. Tudi tam neizmerno uživam, saj čutim povezanost z naravo in okoli mene praktično izgine ves svet.
Najdete tudi v vrtu navdih?
Navdiha ni, v meni je ves čas nekaj prisotno. Enostavno padem v ustvarjalni tok, ki ga niti ne znam opisati. Delam, dokler izdelek na mizi ni takšen, kot je v moji glavi. Zato tudi najboljši izdelki nastanejo, kadar mi stranka pusti proste roke. Rada uporabljam optične trike, da so ljudje z mojimi izdelki na sebi videti kar najbolje. Ne sledim modnim smernicam, želim pa iz vsakega človeka izvleči najboljše.
Delate tudi za svetovne zvezde, kot so Guns N' Roses in Doug Aldrich. Imate kdaj tremo, da se ne boste odrezali, kot pričakujejo?
Zdaj trema ni več prisotna. Priznam pa, da sem imela tremo, ko sem dobila prvo naročilo od Guns N' Roses. Takrat se dva tedna nisem lotila izdelave, ker sem v glavi premlevala, kako naj zadevo izpeljem. Če se na domačih tleh zgodi, da ti pri stranki manjka kakšna informacija, jo še vedno lahko pokličeš ali povabiš v atelje. Pri takšnih zvezdah in tudi oddaljenosti pa ta komunikacija ni mogoča. Poleg tega sem dobila najtežje možno navodilo. Naročili so mi, naj naredim po svoje, kot jih vidim sama. To se da, če imaš človeka pred seboj ali če ga osebnostno dobro poznaš. Za nekoga, ki ga karakterno ne poznaš, pa je težje, saj skozi medije o znanih osebah dobimo neko podobo, realnost pa je lahko povsem drugačna. Zato mi je bilo ta trenutek za Guns N' Roses izredno težko loviti. Spomnim se, da sem takrat na spletu poiskala približno deset tisoč njihovih fotografij, da bi si lažje ustvarila podobo, kaj oni so. Nisem želela narediti klasičnega črnega pasu in ga le ponetati, kajti to ne bi bil noben dosežek ali presežek, to bi lahko naredil vsak.
Kakšna je pot, da takšne zvezde postanejo vaše stranke?
Leta 2010 sem živela v Ameriki, kamor se z veseljem vračam vsako leto, saj se vedno zgodi kaj nepričakovanega. Tako se je zgodilo, da sem naključno spoznala tudi člane skupine Guns N' Roses, naslednji dan pa še njihovega izdelovalca unikatnih kitar. Beseda je dala besedo, čeprav nisem pričakovala, da se bo zadeva dejansko uresničila.
In tako ste delali za njih že dvakrat?
Res je. Ko prvič delaš, si rečeš: super, je bil pravi trenutek in so naročili. Ko te pa pokličejo že drugič, pa dobiš potrditev, da je bilo delo zelo dobro opravljeno. Glede na to, da so v poplavi vseh možnih ustvarjalcev, ki bi za takšne zvezde delali tudi zastonj, še enkrat poklicali prav mene, sem vedela, da delam prav. To je pravzaprav večje plačilo za tvoje delo, kot pa ko dobiš denar na račun.
Delate tudi za znane Slovence in Slovenke, vemo, da so vaše redne stranke Pero Lovšin, Oriana Girotto, Salome … Katere stranke so bolj zahtevne, tuje ali slovenske?
Zahtevnejše so slovenske zvezde, čeprav od naštetih nihče ne spada v kategorijo zahtevnih, ker z vsemi zelo lepo sodelujem. Čuti se zaupanje med nami. Poudarila pa bi, da če človek v osnovi nima neke zdrave samozavesti, bo težko na sebi izpostavil kar koli drugega kot neka običajna oblačila. Naj povem, da ko te najamejo tuje zvezde, natančno vedo, koga najamejo za katero stvar. Pri nas pa so neke stvari kar pomešane in ljudje svetujejo vsevprek. Zato smo na koncu Slovenci že kar malo zmedeni, koga poslušati. Na podlagi kakšnih slabih izkušenj se zato kdo tudi boji, kako bo na koncu vse skupaj izpadlo. A včasih se izkaže tudi nasprotno. Izpostavila bi Avsenike, za katere sem z veseljem delala, saj je to res popolnoma nasproten projekt od tega, kar sicer počnem. Avseniki so navsezadnje le v narodno-zabavni glasbi, a niso niti malo komplicirali. Na samem začetku so razumeli, da sodelujejo z osebo, ki bo sama presodila, kakšen je njihov stil. Zavedali so se, da mi ni treba razlagati, da potrebujejo usnjen pas, ki pa ne sme biti enak tistemu, ki sem ga naredila za Guns N' Roses. Vedeli so, da jaz to sama že vem. Včasih pa pride kakšna znana oseba in mi razlaga, da noče preveč rockerskega stila, ker ne izvaja rockerske glasbe. Kot da jaz sama tega ne vem! A tega niti ne zamerim, saj se zavedam, da vsi ti ljudje po prvem sodelovanju vidijo, da te stvari vem. Moje prvo pravilo pa je, da se zadeve ne lotim, če se v njej ne vidim.
Imate čudovito trgovinico v središču Ljubljane in spletno trgovino, kjer lahko vaše izdelke kupujejo tudi tujci. Ste mogoče razmišljali, da bi tudi v tujini odprli kakšno trgovino?
V tujini bom vsekakor odprla trgovino, moram pa najti pravega človeka, kajti svojo trgovino v tujini vidim izključno kot franšizo. Odločila bi se za zahodnoevropski trg ali Ameriko, od koder prihaja tudi največ tujcev, ki kupujejo moje izdelke ter jih znajo super skombinirati in nositi. Zame se namreč nakup ne konča, ko prodam izdelek. Jaz spremljam, kako ta kos živi, in mi je zelo pomembno, da gredo moji izdelki na prave ljudi, ki jih bodo znali nositi in v njih uživati. Zato imam tudi ogromno stalnih strank, ki prihajajo ravno iz zahodne Evrope in Amerike. Ti ljudje vedo, zakaj kupijo neki kos. Pri njih vem, da ta kos ne bo ležal v omari za uporabo dvakrat na leto, temveč da bo res zaživel.
Kaj pa vi sami? Prisegate na svoje izdelke ali se raje odločate za izdelke drugih oblikovalcev?
Ne, ne nosim več izdelkov drugih blagovnih znamk, ker si sama oblikujem stvari, ki so mi všeč. Razen pri oblačilih. Tu sem že več kot desetletje zvesta znamki Diktator Fashion Lab, pod katero izdeluje že prej omenjena Katja Nolli. Všeč mi je zaradi videza in predvsem zaradi udobja. Osebno modne oblikovalke, ki bi delala boljše kroje, v svojem življenju še nisem uspela spoznati. Zato je ona tudi stalna blagovna znamka, ki je v moji omari.
Kdo pa je vaš vzornik?
Na to vprašanje že pri glasbi nisem znala odgovoriti. Jaz nimam vzornikov, temveč grem neko svojo pot. Nikoli se nisem po nikomer zgledovala, že od malega v sebi čutim neko samosvojost in si ne želim biti kot nekdo drug ali pa podobna nekomu drugemu. Všeč pa mi je, kadar jaz koga navdihnem.
