In vendar nas vsakdanji življenjski ritem pripravi do tega, da posegamo po slabih živilih in z njimi seveda hranimo tudi otroke. Vsekakor ne bodo grizljali korenčkov in jabolk, medtem ko se bomo odrasli basali s pomfrijem in pleskavico. Ali sploh pomislimo, da so sitni, agresivni, nepozorni, nedomiselni in hiperaktivni zaradi hrane in ne zaradi ponesrečene vzgoje? In da smo navsezadnje zelo podobnega vedenja in delovanja tudi odrasli? Nekateri znanstveni poskusi kažejo, da bi se lahko ob naravni hrani v treh mesecih otresli negativnega ravnanja in vedenja.
Bosanski angel ustvarjalnosti. Pa začnimo z ilustrativno zgodbo, ki jo je na predstavitvi novih knjig povedal zmeraj iskrivi književnik in prevajalec Branko Gradišnik: Družina se je za štiri leta preselila v Zagreb, tam je bila njegova žena diplomatka, in po pravilih jim je pripadala nekajurna pomoč v gospodinjstvu. Zaposlili so begunko iz Bosne, ta je tudi kuhala, in Branko je po zelo dolgem času spet jedel pravo hrano in ne procesirane, kot pravi. Bosanka je največkrat kuhala zelenjavne enolončnice z nekaj mesa, Branko pa je pridno nosil s tržnice sveže pridelke. In mleko s kmetov, prvič je okusil slast polnomastnega nehomogeniziranega mleka. Posledice takšne hrane so se kmalu pokazale – napolnil se je z neverjetno energijo in ustvarjalnostjo, v tistih štirih letih je ustvaril svoja najboljša dela, in kar veliko jih je bilo, pravi. V nasprotju s Portugalsko, kjer je vse sladkano in kjer je v šestih letih napisal samo eno reč.
Kako se izogniti slabemu? Naj kar takoj udarim s podatkom, ki velja za razviti svet, kjer ne primanjkuje hrane: na leto pogoltnemo približno tri kilograme kemikalij v obliki aditivov, konzervansov in drugih snovi, ki dajo predelani hrani okus, lep videz in čim daljši rok uporabnosti. Po izračunih je današnji 70-letnik v svojem življenju pogoltnil 50 kilogramov prehranskih kemikalij, kar se s prejšnjim podatkom nekoliko tepe, a je številka tako »majhna« zato, ker v njegovem otroštvu in mladosti takšnih dodatkov hrani še ni bilo veliko. Živila, ki so danes poceni, so bila pred pol stoletja draga in redko na mizi – mesa nismo jedli vsak dan (danes ga celo večkrat) in otroci so morali zelo dolgo prosjačiti za bombon ali košček čokolade. Pa tudi žepnin večinoma ni bilo.
Žepnin? Kaj imajo redni mesečni dohodki otrok in mladostnikov z nezdravim prehranjevanjem? Pravzaprav veliko. Tudi če jih doma in v bolj ozaveščenih vrtcih in šolah hranimo uravnoteženo ter eko, si lahko sami kupijo, kar jim poželi srce. In jim potem zmanjka teka za tisto, kar je zdravo.
Kaj se dogaja? O biokemičnih procesih, ki se odvijejo, ko spravimo vase svoje vsakodnevno gorivo, smo že velikokrat pisali, zato se bomo to pot izognili vitaminom, mineralom in pomenu številnih hormonov. Zanimivo razlago o učinkih hrane ima znana hrvaška strokovnjakinja za naravno hrano Jadranka Boban Pejić, ki pojasnjuje, kako učinkuje hrana na energijski ravni – in kako vpliva na obnašanje ljudi. Seveda lahko marsikaj pojasnimo z nihanjem sladkorja v krvi in možganih, obstajajo pa tudi preprostejše razlage. Pravi, da hrana učinkuje v organizmu pomirjujoče, če je naravna in uravnotežena, ali ekstremno, kar ponazarja z gugalnico ter krčenjem in iztegovanjem prstov dlani. Sladkor in zdravila učinkujejo eksplozivno, meso, jajca in podobna živila pa nas zakrčijo. Potrebujemo obe energiji, a v pravem sorazmerju. Če se prehranjujemo z energijskimi bombami iz ene in druge skupine (ocvrti zrezki, torta in zdravila za boleč želodec, na primer), smo nagnjeni k hitremu menjavanju razpoloženja, od melanholije do besnila. Seveda je na biokemični ravni to povezano z nihanjem sladkorja v krvi, kar je mogoče preprečiti le z uravnoteženimi obroki, ki jih diabetiki dobro poznajo. Ampak težave s tem nihanjem imajo tudi tisti, ki (še) niso bolni.
Osiromašena hrana krade energijo. Nekateri živijo v prepričanju, da za svoje zdravje najbolje poskrbijo tako, da jedo ekološko hrano, kar ni čisto res – ocvrt krompir ni zdrav obrok, še posebej če je na mizi pogosto, pa čeprav so sestavine pridelane ekološko in je sol iz piranskih solin. Še posebej pa prizadenemo telo in možgane s predelano hrano, ki ji dvojno škodimo – po eni stani ji dodajamo različne kemikalije, po drugi pa ji marsikaj odvzamemo. Olje rafiniramo, sol prečistimo, sladkorju odstranimo vse, kar je bilo v rastlini, iz katere ga pridobivamo, zdravega. Takšna hrana je telesu tuja, pravijo strokovnjaki za naravno prehrano. Ne le da organizmu ne daje potrebne energije, ampak mu tudi jemlje posamične elemente, da se sploh lahko presnovi. Tako kot obstaja kirlianova kamera za merjenje energijskega polja človeka, so nekoliko odbiti znanstveniki izumili kar nekaj vrst kamer, ki merijo energijo hrane, kar se na posnetku kaže kot mavrično sevanje. Rafinirana in predelana živila so obarvana v črno, kar pomeni, da nam le škodujejo. Ampak to so seveda že nekoliko znanstvenofantastične zgodbe, nas pa vsekakor zanima, kaj za vraga jesti, da bomo zdravi, zadovoljni in umirjeni. Da je zdrava hrana ekološka, lokalno pridelana in sezonska, že vemo, pa se lahko z njo tudi zdravimo in celo spreminjamo svojo usodo?
Miši so pametnejše. Prehranske razvade se najbolj poznajo pri otrocih, na kar je že pred skoraj tridesetimi leti opozoril nemški učitelj Friedrich Klammrodt, ki je opažal pri svojih otrocih neobvladljivo živahnost, agresivnost, pomanjkanje pozornosti in druge vedenjske motnje. Ker je sumil, da je morda kriva hitra prehrana, sta se z ženo odločila za eksperiment – z jedilnika sta izločila juhe iz vrečke, sladke kosmiče, sladkane pijače, ribje palčke in podobna pomagala prezaposlenih gospodinj. Otroci so se začeli kmalu umirjati in kazati navdušenje za različne ustvarjalne dejavnosti, učitelj pa je tudi sam pri sebi opazil, da ni več nagnjen k depresiji. O poskusu je napisal knjigo, in ta je vzbudila veliko pozornosti, a kaj ko resnica o škodljivi hrani še zmeraj ni dosegla vseh, ki odločajo o hrani. Po mnogih šolah v razvitem svetu upoštevajo spoznanja o zdravi prehrani, a je otroci, vajeni hrane doma in po uličnih kioskih, ne sprejmejo. Učitelji na nekaterih ameriških osnovnih šolah so skupaj z učenci izpeljali eksperiment na miškah, ta je napravil na madež velik vtis. Miši so razdelili v dve skupini, eno so krmili z industrijsko hrano, drugo pa z naravno. Vedenje »industrijskih« se je spremenilo v nekaj dneh, postale so razdražljive, nedružabne, malo so spale, zato pa so bile zelo agresivne, v nasprotju s tistimi, ki so jedle naravno hrano in se obnašale – kot miši. Ko so tudi podivjanim miškam začeli dajati ekološko hrano, so postale v dveh tednih normalne. Čez čas so jim znova hoteli podtakniti predelano hrano, a so bile raje lačne, kot da bi jo jedle. Miši so očitno pametnejše od nas. Poročajo, da so učenci na teh šolah spremenili svojo prehrano in da se je učni uspeh precej zboljšal, medsebojni obračuni pa zmanjšali. Podobne eksperimente so se šli tudi v nekaterih ameriških jetnišnicah in rezultati so bili osupljivi, saj so je po uvedbi nepredelane uravnotežene hrane s skoraj nič sladkorja zmanjšali tako samomorilnost kot medsebojna obračunavanja.
Hrana oblikuje naše misli. Tako trdijo mnogi avtorji, ki opozarjajo, da tisti, ki nadzoruje hrano, kontrolira človeštvo. Velike korporacije, od prehranske pa do farmacevtske, izumljajo zmeraj nove vabljive okuse in načine, kako bi bila hrana čim bolj poceni in dostopna, hkrati je seveda treba izumljati zdravila, ki bodo nastalo škodo zdravila. Če torej predelana hrana in slabo sestavljeni obroki povzročajo agresivnost, zlovoljnost in lenobo, je takšne ljudi mogoče hitreje naplahtati, saj nimajo volje, da bi se potrudili in si ustvarili lastno mnenje.
Hrana oblikuje misli?
Čeprav je trditev dokaj mistična, ima zelo realne korenine – ne moreš biti spravljiv in dobre volje, če te boli želodec, če ti kri zaradi visokega pritiska buta v glavo, če imaš zacementirano prebavo in razpadajoča jetra, ki ne zmorejo predelati vseh strupov. Reklo »greš mi na jetra« ni brez osnove.
Recept za dolgoživost?
Japonski guru Andoku Mizuro trdi, da je od hrane odvisna naša usoda, češ da nam je ob rojstvu določeno, koliko hrane lahko pojemo v življenju. Če jo pojemo prehitro, ne bomo dolgo živeli. Recept za dolgo življenje je torej jasen – jejmo uravnotežene obroke in malo!
Kako so jedli …
Hitler je bil proti koncu življenja sicer vegetarijanec, je pa pogoltnil ogromno sladkarij in veliko zdravil. Stalin je bil znan po svojih večernih požrtijah, obilno zalitih z gruzinskim vinom. Eden največjih umov Nikola Tesla pa je jedel dvakrat na dan, zjutraj mleko in surova jajca, zvečer pa le nekaj zelenjave.
Kaj torej jesti?
Najpreprostejši recept je – čim več kuhati doma iz svežih živil, tudi če nimamo denarja za ekološke pridelke. Mesu se ni treba odpovedati, ampak naj bo bolj za začimbo, osnova vsega je vsekakor zelenjava – poskrbimo, da je vsaj polovico pojemo surove, zdrave maščobe (kar rafinirano olje vsekakor ni), od sadja so še najprimernejši jabolka in jagodičevje, predvsem pa je treba iz prehrane zmetati sladkor in predelana žita. Hrana naj bo čim bolj elementarna – namesto kruha si raje skuhajmo kašo iz celega zrna, če hočemo biti zdravi.
