Vedno več je grobih kršitev izkoriščanja delavcev, neplačevanja opravljenega dela, zaposlovanja in plačevanja ’na črno’, kršitev tako delavskih kot tudi človekovih pravic, ob tem pa še psihičnih in fizičnih zlorab delavcev, tako tujih kot tudi domačih. Gre za situacije, ki se prepletajo tudi s trgovanjem z ljudmi in vanj lahko pademo prav vsi, ne le tujci, ki pridejo po boljše življenje. Vprašanje pa je, ali znamo pobegniti iz njih in od njih?
Običajno se vse skupaj začne nekako tako: preko Facebooka delavec iz tujine, recimo iz Bosne, izve za delo v Sloveniji. Posrednik, ki ljudi zadnje čase novači le še preko različnih socialnih omrežij, delavcu ponudi ureditev dokumentacije, za kar mu mora delavec plačati več sto evrov. To je sicer strošek delodajalca, a delavec tega seveda ne ve. Tako prispe v Slovenijo že zadolžen. Pogodbo o zaposlitvi včasih dobi, včasih ne, prav tako je tudi s plačo. Če se z vprašanji, kdaj bo dobil plačo oziroma kako je s pogodbo, obrne na delodajalca, mu ta običajno grozi, da bo ostal brez dela.
Kaj naj delavec naredi, kam se lahko obrne, kako se počuti? Takšnih zgodb je vsak dan več, gre pa za izkoriščanje in nezakonito posredovanje delavcev, ki ima tudi elemente trgovanja z ljudmi. Zato so v DrogArt-u ob dnevu boja proti trgovanju z ljudmi (18. oktobra) organizirali okroglo mizo o tej temi in tudi letos odprlli poseben escape room oziroma sobo pobega. Lani, ko so jo odprli prvič, je sobo obiskalo 400 ljudi in tudi letos je bil obisk velik – tako tistih, ki radi rešujejo uganke, kot tistih, ki so želeli preizkusiti težko življenje v negotovosti, ustrahovanju in izkoriščanju. Soba je zastavljena tako, kot ti delavci običajno živijo: zaposleni so v gradbeništvu, avtoprevozništvu, gostinstvu in zadnje čase celo v turizmu. Če bi želeli pobegniti iz nje, bi morali razrešiti najrazličnejše situacije, ki simulirajo izkoriščevalsko delavno razmerje. V sobi so tri skromne postelje, omara, hladilnik, pisalna miza, pa lestev in delavska čelada … Skratka vse, kar bi našli v delavskem zatočišču, v sobo pa ste zaklenjeni in morate najti izhod. Čez čas vas zagrabita tesnoba in strah in ta ter podobna čustva so tisto, kar čutijo tisti skriti, žalostni in izkoriščani obrazi.
Novačenje preko Facebooka
Goran Lukič iz Delavske svetovalnice trdi, da pri trgovini z ljudmi ne gre za enkratna dejanja, temveč je to proces, ki poteka od države, iz katere delavec prihaja, do države, v kateri ga izkoriščajo. V Sloveniji so, opažajo v svetovalnici, najbolj na udaru delavci iz Bosne, Srbije, Makedonije, Bolgarije in Romunije. Nobena izjema pa niso slovenski delavci, ki se v primežu izkoriščevalcev največkrat znajdejo, ko so poslani na delo v tujino. »Zanimivo je, da zdaj novačenje delavcev poteka preko skupin na družbenih omrežjih, največ na Facebooku. Na vrhu piramide je urejen, 'družbeno odgovoren' izvajalec, s plaketami in uspešno družbeno pojavnostjo, ki sodeluje na konferencah o družbeni odgovornosti. Glavno problematično jedro pa je 'spodaj'. In to je super za glavnega izvajalca oziroma vrh te piramide, ki reče: Mi nimamo nič s tem! Podstat te verige pa je prav izkoriščani delavec, ki podpira to piramido,« pravi Goran Lukič in doda, da se na njihovo svetovalnico dnevno obrne tudi po deset izkoriščanih delavcev in delavk. »Mi človeka na dnu verige, ki novači delavce, pokličemo in mu rečemo, da vemo kaj dela in kje ima mrežo. Opozorimo ga, da ga bomo ovadili, če ne bo poravnal vseh obveznosti do delavca. S primeri gremo na tožilstvo, Inšpektorat za delo RS in na FURS, kjer preverimo, kako je s prispevki. Vemo, da niso plačani in lahko zaženemo cel postopek. Vemo, da so takšni delodajalci navajeni, da se jim ne oporeka, navajeni so, da imajo na drugi strani nekoga, ki je tiho.« Ker se primeri ponavljajo, imajo že seznam izkoriščevalcev oziroma posrednikov. Zato si tudi želijo, da bi se v obravnavo sumov nezakonitega izkoriščanja ljudi še bolj vpletli državni tožilci.
Država se tega problema seveda zaveda, je pojasnila Tjaša Škreblin iz medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi: »V Sloveniji v okviru pojava trgovine z ljudmi prevladuje izkoriščanje žrtev za namen spolnih zlorab, precej pa je tudi drugih oblik izkoriščanja. V lanskem letu je bilo prepoznanih 66 žrtev trgovanja z ljudmi in pri vseh je šlo za zlorabe spolnega izkoriščanja. Narašča tudi trgovina z ljudmi zaradi prisilnega dela. Po uradnih podatkih v Evropski uniji predstavlja četrtino vseh registriranih žrtev, prave razsežnosti pa večinoma ostajajo prikrite. Za omejevanje osebne svobode, ugotavljajo strokovnjaki, pa danes storilcem ni potrebno več izvajati telesnega nasilja, saj so metode izkoriščanja ljudi, še posebej na področju prisilnega dela in delovnega izkoriščanja, vse bolj prefinjene. Tudi to je verjetno razlog, da v Sloveniji doslej še v nobenem primeru ni bilo ugotovljeno kaznivo dejanje trgovine z ljudmi za namen prisilnega dela, čeprav podatki raziskovalcev in različnih nadzorstvenih institucij kažejo, da se je v zadnjem desetletju število kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev in delovnega izkoriščanja močno povečalo. Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, ki na tem področju že aktivno deluje od leta 2003, si zato v okviru svojega mandata močno prizadeva za nadaljnje odkrivanje vseh pojavnih oblik trgovine z ljudmi, za učinkovit pregon storilcev ter za ustrezno zaščito in pomoč žrtvam.« Škreblinova je izpostavila primer trgovine z ljudmi iz letošnjega leta, ko so se v Sloveniji prvič srečali z izvršitveno obliko trgovine z ljudmi za namen izvajanja kaznivih dejanj. Slovenska policija in tožilstvo sta uspela razbiti mednarodno kriminalno združbo, ki je žrtve izkoriščala za izvajanje telefonskih goljufij. Dejanja storilcev so bila prepoznana kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi za namen izkoriščanja storitve kaznivih dejanj in 11. julija je bila vložena obtožnica zoper šest fizičnih oseb zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi eno osebo zaradi pomoči. Zadeva je trenutno na sodišču, na sodni epilog bo treba še počakati. »Kljub temu lahko rečemo, da ta primer kaže na napredek pri prepoznavanju in odkrivanju drugih pojavnih oblik trgovine z ljudmi v Sloveniji in nas spodbuja k nadaljnjemu delu na tem področju,« je še dodala Škreblinova.
Žrtve tudi prekarni delavci
Žrtve so dandanes izpostavljene tudi psihičnemu in čustvenemu izsiljevanju in zaradi tega, ker prihajajo iz druge kulture in ne znajo jezika, občutijo strah in sram ter trpijo globoko in dolgo.
Katjuša Popović iz društva Ključ, centra za boj proti trgovini z ljudmi, je povedala: »Tisti, ki pridejo k nam po pomoč, so nezaupljivi in jih je strah. Večkrat se ne prepoznajo kot žrtve, saj si tega nihče ne želi priznati. Ko to spoznajo, kar traja okoli tri ali štiri mesece, in ko imajo zagotovljene osnovne potrebe – prostor za bivanje, hrano, vodo … –, lahko začnejo razmišljati o tem, kaj se jim je zgodilo, da so bili v pahnjeni v prisilno delo in da morajo delodajalci za to prevzeti odgovornost. Od izkoriščane osebe se seveda pričakuje, da bo odšla na sodišče in sodelovala v procesu proti izkoriščevalcu. Pomembno je, da se zaveda, da gre le za uveljavljanje pravice. A tukaj je vedno težava, saj se bojijo maščevanja, s katerim so jim grozili izkoriščevalci. In s to grožnjo živijo še dolgo časa. Zelo pomemben je tudi podatek, da ko pridejo k nam, običajno skoraj vsi najprej povedo, da so zadolženi in prosijo, če jim lahko pomagamo vrniti dolg. Tudi za to, da dojamejo, da niso nikomur nič dolžni, potrebujejo kar nekaj časa. Dolgovna odvisnost je namreč ena od stvari, s katerimi storilci držijo žrtve trgovanja z ljudmi v svojih krempljih. To je namišljen dolg, ki ga morajo izkoriščane osebe oddelati.«
Seveda se v krempljih prisilnega dela večkrat znajdemo tudi Slovenke in Slovenci. O tem je spregovoril Gregor Inkret iz sindikata študentov, dijakov in mladih brezposelnih. »Predvsem vedno znova prihaja do prekarnosti, v kateri dandanes živijo in delajo mladi, a ne le mladi, toda ti so najbolj zapostavljeni. Gre za prekarne, torej negotove, atipične oblike dela, od študentskega dela, avtorskih pogodb, podjemnih pogodb, samostojnih podjetnikov, samozaposlovanja in tako naprej, ki so danes v bistvu za mlade prevladujoče oblike dela. Na eni strani prinašajo odsotnost delavskih in socialnih pravic, ne nujno v celoti, ampak vsaj v veliki meri, s tem pa vplivajo na življenjske pogoje mladih: na osamosvajanje, avtonomijo postaviti se na lastne noge, na iskanje možnosti za lastno stanovanje, na ustvarjanje družine in podobno. In tudi neinformiranost mladih o tem, kako ukrepati, ko padeš v težave, kaj storiti in kako postopati so tisto, o čemer se je treba pogovarjati.«
In kakšne so izkušnje tistih, ki so se rešili iz sobe pobega? Vsi izzivi so bili povezani s problematiko delovnega izkoriščanja, obiskovalci so na lastni koži preizkusili vse pasti izkoriščanja in našli izhode iz na videz brezizhodnih situacij. In vsi so potrdili, da je bilo doživetje ne le zanimivo, ampak tudi izjemno čustveno doživetje.
