Klemnu so med rekonstrukcijo stopala vstavili štiri vijake in mu na novo postavili petnico. Med posegom so ugotovili, da ima tudi natrgano tetivo.
Klemnovo situacijo lepo opiše dejstvo, da bi prav jutri moral imeti prvi posvet o morebitnem (!) posegu na stopalu, s katerim ima sicer težave že 19 let. Namesto tega se k sreči lahko veseli jutrišnje premiere njegovega novega spota za pesem Slaba kopija. V sodelovanju s Sviglo Production ga je posnel v zadnjih dneh starega leta, tik pred operacijo.
Na kavču
Za tiste, ki ga poznajo, je Klemna sila nenavadno videti na kavču. Družbo mu dela prisrčna psička Chilly, ki je sicer verjetno vesela, da je njen lastnik te dni doma, s precej manj navdušenja pa gleda na bergle, ki je ne morejo peljati na sprehod. Za bergle bi lahko rekli, da so že nekaj let Klemnove tradicionalne poletne spremljevalke. A pojdimo po vrsti.
»Prva poškodba noge se mi je zgodila že leta 2000, ko sem na poti iz šole čudno stopil,« nam pove Klemen in pojasni, da se mu je takrat stopalo deformiralo. Po preiskavah so mu v bolnišnici na Jesenicah dejali, da bodo, glede na to, da lahko hodi, vse skupaj pustili tako, kot je. »Noga me je še naprej zelo bolela, namesto da bi kaj ukrenili, so me v nedogled pitali s protibolečinskimi tabletami, dokler nisem rekel, da je dovolj. Odločil sem se, da jih ne bom več jemal in da bom preprosto stisnil zobe,« pove.
Nogo ravnal kar na robu vrat
Skoraj dvajset let je torej živel s hudimi bolečinami? »Ja,« odgovori Klemen in pojasni, da je skozi čas pač ugotovil, v katerih čevljih so bolečine stopala znosnejše. Ker ga poznamo kot zapriseženega športnika, nas seveda zanima, kako je mogoče, da je z bolečinami tekel in treniral v fitnesu. »Po teku so bile bolečine kar hude, stopalo sem si moral vedno dobro zmasirati in vseskozi se mi je zdelo, da se v njem nekaj premika. Po navadi sem si po teku nogo ravnal na robu balkonskih vrat,« v smehu obrazloži svoje »sam svoj fizioterapevt« metode in doda, da se je situacija nekoliko izboljšala, ko je začel redno zahajati v fitnes, saj je s treningi okrepil druge mišice, ki so tako prevzele več obremenitve kot stopalo. Pri hoji je bolj obremenjeval zdravo, levo nogo, a na ta račun se mu je desna zmanjšala za eno številko.
Johnsonov zlom
Leta 2017 se mu je na že tako poškodovani nogi iznenada zgodil še zlom na peti stopalnici – tako imenovan johnsonov zlom. »Takrat so mi na polikliniki prvič omenili, da bi bil pa morda le čas za premislek o operaciji. Kasneje so to idejo sicer opustili, češ da se je tako ali tako vse zaraslo, da operacija torej ne bo potrebna in da so z mano zaključili. Dokler se mi seveda zlom ni spet ponovil, in to v manj kot enem letu. Na istem mestu,« pripoveduje Klemen, ki je, tako kot številni drugi Slovenci, padel v olesenelo kolesje slovenskega zdravstva.
»Trčil sem ob kup težav in birokratskih nesmislov. Preden nabereš vso zdravniško dokumentacijo na kup, med enim in drugim pregledom minevajo meseci, podatki o tvojem stanju pa vmes zastarajo, zato jih moraš ponovno pridobiti. Fizioterapevt, denimo, nima kaj početi s tri mesece starimi rentgenskimi slikami, saj se v tem času stvari že zarastejo ali premaknejo. In tako te pošiljajo na nove in nove preglede,« ogorčeno opisuje začarani krog javnega zdravstva.
Drugo mnenje in operacija
Na URI Soča so mu svetovali, naj si v lekarni kupi ortopedske vložke, ki naj bi mu pomagali pri hoji, ki jo je imel zaradi poškodovanega stopala sicer deformirano. Klemen se je nato le odločil, da si pridobi še drugo mnenje, saj je ciljal na to, da bi ga operirali in odrešili ponavljajočih se zlomov ter z njimi povezanih težav. Javno zdravstvo pa je stremelo k temu, da bi mu težave odpravili z vsem drugim, razen z operacijo. »To pomeni, da bi mi dali neke vložke in vijak v peto stopalnico. Karkoli, samo da me ne bi operirali in naredili rekonstrukcije, ker je to pač drago,« pravi. Veliko težavo je zanj in za njegov posel predstavljajo tudi dejstvo, da bi bil, če bi do operacije že prišlo, na čakalni vrsti zanjo vsaj dve leti.
Odločitev za samoplačniško rekonstrukcijo stopala je padla po posvetu s kirurgom, ki mu je končno pojasnil, kakšne so njegove možnosti in kakšno je v resnici stanje njegovega stopala. Tako mu je dejal, da vložki iz lekarne v njegovi situaciji niti malo ne koristijo. Če že, bi jih moral dati delati po naročilu, kar bi ga stalo okoli 250 evrov. Če bi se Klemnu uspelo uvrstiti na prednostni seznam, bi na poseg vseeno čakal 10 mesecev: »V tem času bi se mi lahko zgodile obrabe ostalih sklepov in dodatne poškodbe. Istočasno bi si tako ali tako moral narediti vložek ali pa bi mi morali v peto vstaviti vijak. Skratka, moral bi čez vse, kar so zdravniki tako ali tako nameravali narediti, zato da bi operacijo noga sploh lahko dočakala v za poseg primernem stanju.«
Z izgubljanjem časa in vožnjami na preglede na vse konce Slovenije Klemen ni imel več potrpljenja. »Zato sem se odločil za operacijo na zasebni kliniki. V dveh tednih sem bil že na vrsti. To je ta čar, ki pa stane 3200 evrov,« pove. Zdaj ga čaka rehabilitacija, ki bo trajala do pol leta, kar pa se Klemnu, ki je zaradi ponavljajočih se zlomov vsako leto izgubil od tri do štiri mesece, ne zdi veliko, saj mu je kirurg, ki ga je operiral, zagotovil, da bo odslej imel mir. Še več – spet bo lahko normalno hodil, tekel in treniral.
Strah pred tekom
Februarja ga čakajo fizioterapije, nato pa rehabilitacija v toplicah.
Kaj si bo privoščil po koncu rehabilitacije? Brez oklevanja pove, da bo takoj, ko bo lahko, šel spet na kolo. »Aja, saj res, šel bom skočit s padalom! To bo prva stvar, ki si jo bom privoščil. In prvič po kar nekaj letih bom poleti spet lahko obul japanke,« navdušen pove Klemen. S tekom pa je vsaj za zdaj opravil. Bolečina, ki ga je spreletela ob zlomu med tekom, je bila namreč tako huda, da si jo bo zapomnil za vedno, zato ne verjame, da si bo spet upal kdaj teči.
Skoraj dvajsetletna agonija se za Klemna zdaj končuje. Vseh birokratskih zapletov, mencanja in nesmislov pa ne bo pozabil nikoli. »Sicer je v našem zdravstvu res ogromno prijaznih in ustrežljivih ljudi. A absurdno se mi zdi, da se generaciji, ko je najbolj aktivna in delavna, v situaciji, v kakršni sem bil jaz, ne omogoči čimprejšnjega zdravljenja in vrnitve nazaj na delo. Hočem delati, lahko delam … madona, samo štiri vijake sem potreboval,« ironično pripomni.
Življenje na kavču
Kako si krajša čas med kavčem, berglami in protibolečinskimi tabletami? »Naročil sem se na Netflix,« se zasmeje. »Imel sem veliko načrtov. Od tega, da bom v tem času osvežil kakšno znanje, se poglobil v kakšno knjigo, ampak nisem nič od tega še uresničil,« pove. Kar ni čudno, saj ima priljubljenega voditelja te dni pogosto obiskujejo prijatelji, sodelavci in znanci. »Vsak dan mi kdo kuha in poskrbi, da gre Chilly na sprehod. In prav vsem bi se res lepo zahvalil, ker tako lepo skrbijo za naju.«
