Pravo ni eksaktna veda, mi je pred časom dejal neki pravnik. Primer nedolžnega posiljevalca je neizpodbiten dokaz za to.
Kaj storiti, kaj storiti?
Tole je zgodba v petih epizodah. Za zdaj. Ampak menda prihajajo še nove.
Oktobra 2015 je Primorec M. R. v otroški sobi v svojem stanovanju – kje sta bila takrat otrok in njegova mati, zgodovina ne poroča – nudil prenočišče pijani družinski prijateljici. Ob sedmih zjutraj ji je nudil še nekaj več, prijela ga je namreč neustavljiva želja po seksu, pa je še vedno spečo žensko slekel in začel z njo spolno občevati. Lahko bi celo rekli – če niste ravno sodnik koprskega višjega sodišča –, da jo je posilil. Vmes se je ženska zbudila in ga začela odrivati, a je bil močnejši.
Novogoriško sodišče mu je zaradi posilstva prisodilo leto in tri mesece zapora. Malo, saj je najvišja zagrožena kazen deset let.
Koprsko višje sodišče se z razsodbo prvostopenjskega sodišča ni strinjalo, menilo je namreč, da ni šlo za posilstvo, temveč le za spolni napad na slabotno osebo, torej milejše dejanje, za kar se je sodišču zdela primerna tri mesece krajša kazen, leto dni zapora. Ni bilo posilstvo, so rekli modri možje na sodišču, saj je silo uporabil šele po tem, ko se je spolni odnos že začel, samo za to, da ga dokonča. Ker, domnevamo, kam pa pridemo, če bi posiljevalce puščali nepotešene? In če ženska ni bila polna modric in ran, če je ni pošteno treščil, preden je spustil gate, ali je to sploh kakšno posilstvo?
Leto dni se je možakarju še vedno zdelo preveč, pritožil se je na vrhovno sodišče, in to je sodbo razveljavilo ter vrnilo v odločanje na višje sodišče.
Tam so skesano spoznali svojo zmoto – pobiksali so ga, ko so odločili, da je šlo za spolni napad na slabotno osebo, so ugotovili, v resnici je šlo menda vendarle za posilstvo, a zdaj možakarja za posilstvo niso mogli več obsoditi, saj se je na vrhovno sodišče pritožil on in ne gre, da bi po pritožbi fasal hujšo kazen od dosojene, v ponovljenem sojenju se sodbe namreč ne sme spremeniti v škodo obsojenega. Posilstvo je torej odpadlo, spolna zloraba slabotne osebe pa tudi. Kaj storiti, kaj storiti? Tole: v Kazenskem zakoniku so mu poiskali novo kaznivo dejanje, prisiljenje, ki se kaznuje še blažje od prvih dveh. In so mu spet dali popust, tokrat so ga obsodili na deset mesecev zapora. Kot so opozorili v Dnevniku, prisiljenje je sicer kaznivo dejanje, vendar to ni dejanje zoper spolno nedotakljivost, »in bi ga obtoženi storil tudi, če bi svojo žrtev prisilil, da mu pomije posodo«, piše komentator Peter Lovšin.
Ampak zgodba še ni končana, kje pa, obramba je vložila še eno zahtevo za varstvo zakonitosti, ta že od lanskega aprila čaka na razsodbo na vrhovnem sodišču.
Če torej še malo počakamo, da pride še kakšna salomonska sodba ali dve, bodo z malo sreče in novimi popusti za kaznivo dejanje, že kakšno, obsodili žrtev, neposiljevalski posiljevalec bo pa lahko od države zahteval odškodnino za prestano trpljenje?
Zdaj z zadržanim dihom sedimo pred novičarskimi portali in čakamo naslednjo epizodo.
Za zaščito žensk?
Nekateri trdijo, da je z definicijo posilstva pri nas vse narobe in bi bilo treba nujno, nuj-no spremeniti člene Kazenskega zakonika, ki ga obravnavajo, drugi trdijo, da je zakon popolnoma v redu tak, kot je, samo sodniki so si ga narobe razlagali. In smo pri dilemi iz uvoda: popravimo zakon ali hodimo prižigat sveče, da bo naslednji posiljevalec naletel na razumnejše sodnike? Ah, kaj storiti, kaj storiti?
Na spletu sem naletela na komentar, ki se ne nanaša na vedno bolj nedolžnega posiljevalca iz te zgodbe, zapisan je bil ob nekem drugem posilstvu pred petimi leti – tam je posiljevalec v zameno za priznanje, da je žensko res posilil, dobil le pogojno kazen (saj menda niste mislili, da je sedanja edina nora zgodba z naših sodišč?) –, bi ga pa avtor lahko napisal tudi tokrat. Takole pravi, v nekaterih državah imajo sorazmerno mile kazni za posiljevalce prav zato, »da napadalec potem žrtve tudi ne ubije, ampak samo posili in gre. Če je kazen previsoka, pa se mu jo bolj splača kar ubiti, saj je potem sigurno tiho.« (A milih kazni jaz ne podpiram, je še hitel pristaviti.)
Grozna misel. A tale je še hujša: kaj če ima prav? Kaj če zakonodajalci res tako razmišljajo? So naši, ko so pisali trenutno veljavni kazenski zakonik? Ne zagrozimo jim z visoko kaznijo, da bodo žrtve vsaj žive pustili? Ali morda podobno razmišljajo sodniki, ki posiljevalcem, če ti svojih žrtev ne prebutajo preveč, dosojajo kazni čisto na spodnjem robu razpona? Zgornji rob, spomnimo, je deset let. Če je pa posilstvo »grozovito« ali »posebno poniževalno« (so kakšna posilstva tudi manj poniževalna?), pa od tri do petnajst let. Kdaj, če sploh kdaj, ste nazadnje slišali, da je posiljevalec dobil petnajst let?
Kot smo rekli, vprašanj je veliko več kot odgovorov.
Posiljujte krščansko?
Pozivi, naj se kazni za posiljevalce drastično zvišajo, niso novi. Tako je leta 2001 stranka SNS predlagala, naj se zagroženi razpon kazni z od enega do deset let popravi na od pet do petnajst, kazen za skupinsko ali še posebej grozovito posilstvo pa naj se začne pri desetih letih. Pedofilom naj odmerijo 15–20 let. In tako naprej. Za posilstvo kakršnekoli vrste ali opisa naj storilec ne bi mogel dobiti manj kot pet let. Na pravosodnem ministrstvu so odgovorili, da se jim kazni zdijo ustrezno visoke in da bi se v primeru njihovega zvišanja porušilo ravnotežje v sistemu. Sicer pa je, so še pristavili, na tožilcu, da izbori dovolj visoko kazen. Ali z drugimi besedami, ni sporna predpisana višina kazni, temveč izrekanje (pre)nizkih kazni na sodišču – hecna stvar, prav to nekateri trdijo tudi ob tokratni zadevi.
Leta 2016 se je zaradi prenizkih kazni za posilstvo strahovito vznemiril poslanec SDS Vinko Gorenak in tedanjega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča povprašal, ali ne misli tudi on tako. A se je pokazalo, da Gorenaka niso toliko skrbeli kleni slovenski posiljevalci – kot je poročal portal Nova/24tv, bi morali kazni za posilstvo preventivno povišati ob pričakovanem prihodu migrantov. »S prihodi migrantov pa je sploh pravilno, da se kazni preventivno poviša,« so napisali.
Če smo torej prav razumeli, je za žensko bolj travmatično, če jo posili musliman, kot če ji isto naredi katoličan? Kako je pa s pravoslavci in protestanti? Morda bi bilo dobro posiljenim svetovati, naj svojih posiljevalcev ne sprašujejo po veri, da ne bodo še bolj prizadete?
Kakorkoli, kazni se niso zvišale.
Ne pomeni ne.
Poskušali so tudi posamezni državljani na lastno pest. Na Predlagam.vladi.si je nekdo lanskega januarja predlagal zvišanje kazni za posilstvo na 30 let zapora in za dobro mero zraven navrgel še kemično kastracijo, pa ni dobil prav nobene podpore. Slabo leto poprej, maja 2017, pa je na istem portalu žrtev posilstva – tožilstvo je njeno prijavo zavrglo, je napisala – podala več predlogov, kaj vse bi bilo treba spremeniti v postopku preiskovanja in sojenju storilcem. Zahtevala je tudi, da primeri spolnih zlorab ne zastarajo. Nikoli.
Njen predlog je podprlo več kot trideset ljudi, niti eden ni bil proti, zato je tik pred koncem leta dobila kar dva odgovora, enega od ministrstva za notranje zadeve, drugega od ministrstva za pravosodje. Oba sta bila dolga, zavita, polna uradne latovščine in navedb členov tega ali onega zakona. In oba sta – v prevodu in čisto na kratko – sporočala tole: ne. Nič ne bodo spreminjali. Zakonodaja se jim zdi ustrezna, predlogi so neutemeljeni in se jih zavrže.
Prejšnji teden je poslansko pobudo za spremembe več določb Kazenskega zakonika vložila Levica. Po novi definiciji posilstva naj bi bil kazniv vsak spolni odnos brez privolitve druge strani. Tudi nekatere civilnodružbene organizacije se zavzemajo za to, da bi v zakonodajo po zgledu nekaterih tujih držav uvedli model »ne pomeni ne«. Če torej ženska reče ne – kadarkoli, prej ali tik pred ali vmes – jo je moški dolžan ubogati. Pravi moški seveda to upoštevajo že sedaj, nekaterim bo pa to očitno treba predpisati z zakonom.
Tudi ena je preveč
Statistični urad RS ima o posilstvih pri nas povedati tole: »Število prijav žensk, ki so bile žrtve spolnega nasilja v širšem smislu (posilstvo, spolno nasilje, spolna zloraba slabotne osebe, spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let), se je od leta 2010 do leta 2014 zmanjšalo. V tem obdobju jih je bilo povprečno okrog 200 na leto.« Naprej pa očitno še niso utegnili izračunati.
Kratka in povsem jasna navodila za moške
1. Ženska samo zato, ker se ga je napila in zaupala napačnemu človeku, ni »sama kriva« za posilstvo. Pijanost žrtve ali omamljenost kakršenkoli vrste ni, ponavljamo, ni dovoljenje za spolni odnos.
2. Kratko krilo in/ali globoko izrezana majica nista povabilo k seksu.
3. Ne pomeni ne. Tudi če mislite, da »ne« morda pomeni »mogoče« ali celo »ja!!!«, ravnajte, kot da pomeni ne.
4. Nehajte navajati film Disclosure (v katerem leta 1994 Demi Moore lažno obtoži Michaela Douglasa, da jo je spolno nadlegoval) kot referenco in neizpodbiten dokaz, da večina žensk o posilstvu laže, da bi se moškemu maščevale. Drži, zagotovo se je kakšna kdaj glede posilstva tudi zlagala, to pa ne pomeni, da ni večina obtožb še kako resničnih. Lažne obtožbe je težko natančno prešteti, na splošno pa velja, da naj bi bilo lažnih od dva do deset odstotkov obtožb posilstva.
