December je čas praznovanj in nismo le odrasli tisti, ki želimo nazdraviti s kozarčkom rujnega, tudi za odraščajoče najstnike je to lahko čas, ko se srečajo z alkoholom - naj bo to kozarec kuhanega vina na praznični tržnici, pivo na prijateljevi zabavi ali pa steklenica penine na silvestrovo. Kako se odzvati in kaj storiti? O tem med drugim piše tudi Marko Juhant v knjigi Pogovori.
Marko Juhant poudarja, da moramo pogovore o alkoholu začeti že prej kot v najstniškem obdobju, seveda pa se s sedem- ali osemletniki pogovarjamo drugače kot kasneje. Ko je otrok še mlajši, se lahko na primer osredotočimo na situacijo iz kakega filma, kjer je nekdo pijan, in začnemo debato o tem, kakšne posledice lahko prinese pitje alkohola - nekdo lahko na primer postane glasen, nasilen, lahko povzroči nesrečo, nekoga povozi, lahko konča v bolnišnici ali v skrajnem primeru celo v zaporu.
»V tej starosti je pomembno, da prehitite izkrivljene in nepopolne informacije vrstnikov, ki postajajo otrokom bolj in bolj pomembni,« piše Juhant in nadaljuje, kako postopati kasneje: »Najstniki bi morali spoznati pomembna dejstva v zvezi z alkoholom, čeprav se mnogim bolj mudi, naučiti se tega v praksi kot v teoriji.« Poudariti je treba na primer, da od alkohola hitro postaneš odvisen, da je ves alkohol enako škodljiv, ne glede na to, ali piješ pivo, vino ali žgane pijače, da telo potrebuje določen čas, da alkohol izloči, in da ne pomaga hladna prha ali kava.
KO PRIDE OTROK DOMOV OPIT
Ko pride otrok prvič domov opit, zagotovo ne bo pomagalo zmerjanje ali žaljenje, pravi Juhant. Enako neučinkovit bo tisti hip pogovor o pitju alkohola - za to bo dovolj časa, ko bo trezen. Prva stvar, ki jo je treba presoditi, je, ali otrok potrebuje zdravniško pomoč. Če jo, ga odpeljemo k zdravniku, sicer pa je najbolje izzvati bruhanje, da se sprazni želodec. Nato otroka spravimo do postelje, kjer bo preživel noč, zjutraj pa naj se sooči s stanjem, ki ga je »zakuhal«.
Najprej naj se oprha, nato pa naj počisti za seboj, če je prejšnji večer kaj pobruhal. Nikar vi ne čistite za njim, saj se mora sam soočiti s posledicami, ne glede na to, kako umazano je in kako slabo mu je še od pestre noči, ki je za njim. »Ko uredijo, kar se urediti da, je čas za lahek zajtrk, nato pa je jasno, da je prišla ura resnice: prihaja pogovor. Ampak - ne! Objavili boste dejstvo: o vsem, kar se je zgodilo, se bomo pogovorili zvečer, ko prideš čisto k sebi. Zelo pomembno je, da jih ob takem dogodku ne žalite, ne kričite nanje, si pulite lase od obupa. Realno gledano - večini se zgodi. Ko pride čas za pogovor, ga začnite z mirnim tonom.« Juhant predlaga, da otroku samemu damo priložnost, da pove, kaj se je zgodilo, mi pa dodamo še svoja vprašanja - morda ni slabo, če se pozanimamo o tem, kaj se je še dogajalo - spolnost, droge, kriminal - tudi to so stvari, na katere se moramo včasih pripraviti … Nato je čas za vzgojne ukrepe, za katere se seveda odločimo sami, dobro je, da vnaprej tudi sami potipamo otroka, kakšne posledice pričakuje, saj so včasih do sebe še strožji, kot bi bili mi.
KLJUČEN JE POGOVOR
Kot ste verjetno opazili, je bilo v zgoraj opisano dogajanje vključeno veliko pogovora in dogovorov, manjka samo še zaključek: »Kdaj lahko spet pričakujemo tako 'štalo'?« Odgovor se bo verjetno glasil NIKOLI in verjemite, da bo otrok v tistem trenutku tudi mislil tako. Najpomembnejše je, da je zadeva v tistem trenutku zaključena in je ne »vlečete« naprej. Dan naj se konča čim bolj normalno oziroma običajno - na primer tako, da otroku poveste, kaj boste zdaj počeli vi (na primer skuhali večerjo ali gledali film na televiziji …), in ga povabite zraven, če to želi.
