Že v najstniških letih se je s sošolci napil piva, spili so ga približno enako količino, toda njegov maček je bil mnogo hujši in je trajal strašno dolgo. Ko se mu je podobno zgodilo z vinom, se je zaobljubil večni treznosti, »kar ni bilo težko, ker mi je postalo slabo, če sem steklenico samo pogledal«, se smeje. Pozneje se je na enak način odpovedal še siru, čokoladi in sadju, saj je bilo počutje po teh živilih z eno besedo – bedno. Alergijski testi niso pokazali nobene reakcije, o histaminski intoleranci pa takrat še niso kaj prida vedeli. Pravzaprav je še danes skoraj ne poznamo, čeprav je čedalje pogostejša mučiteljica naših ubogih teles, posledično pa tudi duš.
Večina ljudi, ki se bojujejo z intoleranco proti hrani, žal nima tako odzivnega organizma, da bi se mu priskutilo vse, kar škodi. Bogate izkušnje imam s svojo mamo, ki je imela otekle noge, pogosto koprivnico, burno dogajanje v prebavilih, številne neprespane noči in še marsikaj neprijetnega, za kar je seveda obtožila alergijo na »ne vem kaj«. Z napotnicami sva potovali od enega laboratorija do drugega (od Maribora do Golnika), testi pa so kazali, da ni alergična na nič, razen morda nekoliko (ampak nikakor ne preveč) na hišni prah. Kar je pomenilo, da je zmetala iz stanovanja preproge in zavese, toda stanje ni bilo nič boljše. Zadnji alergolog, pri katerem sva bili, ji je kar odkrito povedal, da je alergična sama nase. Kot sva razumeli, jo je obtožil, da je hipohondrinja. Po tistem je mama vzela zadeve v svoje roke in si predpisala mučno dieto, ki ni bila zelo omejevalna samo zanjo, ampak tudi za vse, ki smo ji kdaj kaj skuhali. Da ne govorim o natakarjih v gostilnah, saj so noreli zaradi njenih zahtev. Si je tako kaj pomagala? Odgovor je – da, če pa bi ji kdo pomagal ugotoviti celoten seznam hrane, ki jo je slabo prenašala, bi bilo lahko njeno življenje precej lepše in manj zapleteno, saj se je nedvomno odpovedovala tudi hrani, ki ji ni škodila. Po njeni smrti sem našla kar nekaj knjig in časopisnih izrezkov s podčrtanimi stavki, ki so opisovali intoleranco proti hrani. Moja ljuba »hipohondrinja« si je torej sama postavila pravilno diagnozo.
Zakaj je tako težko dobiti diagnozo? Žal je še zmeraj tako – zelo veliko ljudi, ki ima težko opredeljive, a hude težave z zdravjem, hitro obupa, ko testi za alergijo ne pokažejo ničesar. Bo treba iskati drugje, pravijo zdravniki, kar včasih pomeni iskanje igle v kupu sena. Številni že na začetku obupajo in si iščejo informacije po enciklopedijah in spletnih ambulantah. »Če ne bi v tvoji reviji prebrala, kakšne reakcije lahko povzroča gluten, bi še zmeraj imela kup težav, med drugim sem se brez razlogov redila, kožo sem imela kot smirkov papir, nohti so mi dobesedno odpadali,« mi je povedala prijateljica, ki ji testi niso pokazali, da bi imela celiakijo, torej neprijetno alergijo na gluten. Ko je opustila skoraj vse, kar vsebuje to nesrečno žitno lepilo, ni imela več težav. V resnici zelo težko najdeš človeka, ki so mu dokazali intoleranco, saj se zdravniki ukvarjajo z žilnimi boleznimi (zaradi oteklin), dermatitisom, sklepajo o boleznih prebavil in še marsikaj, preden se prebijejo do pravih vzrokov. Kot je videti, je alergija nekaj običajnega, intoleranca pa niti ne. Zakaj?
Zapoznela hinavska reakcija. Kakšna je najpomembnejša razlika med alergijo in intolernco? Predvsem se telo na alergen odzove takoj, v blažjih primerih začnemo smrkati, se solziti, občutimo slabost in povišan srčni utrip, po koži nastanejo rdeči izpuščaji, v hujših primerih pa je potrebna takojšnja zdravniška pomoč, sicer prenehajo delovati vsi organi in se zadušimo – gre za strašljiv anafilaktični šok. Znanko bi skoraj pokopala alergija na snov v listih navadnih vrtnih bučk, enega je oplazila z roko. Le hitremu prevozu v bolnišnico se lahko zahvali, da je še živa. Alergija je torej lahko rabelj, ki včasih tudi ubija, prav na vrhu seznama najbolj nevarnih alergenov pa so arašidi.
Z intoleranco je drugače, čeprav ima zelo podobne ali enake simptome kot alergija. Težave se pokažejo šele nekaj ur ali celo dni po tistem, ko smo pojedli ali spili nekaj, za kar smo preobčutljivi, zato zelo težko ugotovimo, kaj naj bi to sploh bilo. Čisto mogoče je, da takšno hrano in pijačo uživamo vsak dan, tako da simptomi sploh ne morejo izzveneti. Predstavljajte si, da ste intolerantni proti glutenu, pa tako rekoč vsak dan jeste kruh, kosmiče in testenine, ali pa da ste preobčutljivi za histamin, pa si pri kosilu in večerji privoščite kozarček vina, celo zdravniki pravijo, da je to dobro za srce in ožilje – če seveda ostanemo pri kozarčku. Skratka, intoleranca ni tako burna in nevarna kot alergija, nas pa lahko kljub temu neznansko izmuči.
Kaj je histaminska intoleranca? Čedalje več je je, o njej pa laiki žal ne vemo kaj dosti. Zelo nazorno jo opisuje prof. dr. Ema Mušič, dr. med., specialistka pulmologije in alergologije. Pravi, da pogostokrat prihajajo bolniki, ki so prepričani, da imajo alergijo na hrano, preiskave pa tega ne potrjujejo, čeprav simptomi kažejo na to. V telesu imajo sicer zares veliko histamina, vendar ni posledica alergijske reakcije, testi in analiza krvi je namreč ne zaznajo.
Histamin je biološka snov, ki je v številnih živilih. V telesu, zlasti v črevesni sluznici, imamo encim, ki omogoča razgraditev histamina, imenuje se diaminooksidaza (DAO). Ta encim torej omogoča, da s hrano zaužiti histamin razpade in se ne zadržuje v telesu ter ne povzroča sicer poznanih histaminskih učinkov, ki so značilni za alergijo. Nekateri ljudje imajo prenizko raven DAO v črevesu in krvi, zato se zadržuje v telesu preveč histamina. Ti simptomi se največkrat pojavijo po zaužitju hrane, ki že v svoji naravni sestavi vsebuje velike količine histamina. Še enkrat – pri histaminski intoleranci histamin v telesu ni posledica alergije, ampak ga dobimo s hrano.
Kaj povzroča histamin? Razširitev žil, znižanje krvnega tlaka, pordečelost, glavobol, naraščanje estrogenov in menstruacijske težave, razbijanje srca in omotico, otekanje sluznic in kože, nahod, kihanje, srbenje kože, krče v črevesju, napenjanje, bruhanje, drisko, dušenje kot pri astmi.
Zakaj se pojavi? Nekateri ljudje imajo v telesu že prirojeno manj encima DAO, spet drugi uživajo zdravila, ki omejujejo učinkovitost omenjenega encima (denimo aspirin, diklofenak, metamizol, cefuroksim, klavulanska kislina, klorokvin, isoniazid, amitriptilin, verapamil, dihidralazin, acetilcistein, bisolvon, endoksan, mišični relaksanti in uspavala). Največ pa je takih, ki uživajo prevelike količine hrane, v kateri je veliko histamina. Ko problem prepoznamo, simptomi izginejo, ko nehamo jesti in piti živila, ki povzročajo histaminsko intoleranco, oziroma zamenjamo zdravila, ki nam škodijo.
Simptomi histaminske intolerance
Med najpogostejšimi znaki histaminske intolerance so glavobol, nespečnost, napihnjenost, debelost, utrujenost, driska, bolečine v mišicah in sklepih, različne težave s kožo, nohti in lasmi, motnje koncentracije in spomina, nagnjenost k okužbam, denimo po več viroz na sezono, pogosto vnetje mehurja in podobne nevšečnosti.
Katera živila vsebujejo največ histamina?
V polovici primerov povzročajo histaminsko intoleranco rdeče in belo vino, šampanjec in pivo, približno tretjino vseh težav povzročajo zorjeni siri, čokolada, kakav, sojina omaka in majoneza, od 10 do 15 odstotkov intolerance povzročijo prekajeni mesni izdelki, različni oreščki, pa tudi paradižnik, jajčevci, špinača, gobe, citrusi, ananas, še najmanj histamina pa imajo ribe, kis in kislo zelje, kar pa ne pomeni, da ne povzročajo intolerance.
Zakaj alergološki testi ne zaznajo intolerance?
Zanimivo – med Evropejci je približno 1,4 odstotka alergikov in kar 20,4 odstotka intolerantnežev, pa se zdi, da alergijo vendarle bolj zanesljivo diagnosticiramo. Zakaj alergološki testi ne zaznajo intolerance, čeprav so simptomi obeh bolezni tako rekoč enaki? Ker gre za dva različna tipa protiteles, ki reagirajo na neznane delce v krvi – pri alergiji so to imunoglobini IgE, pri intoleranci pa IgG. Test intolerance lahko opravimo v nekaterih laboratorijih za analizo krvi, ni pa nujno, da so zelo koristni, saj včasih obtožujejo hrano, ki je sploh ne jemo. Pojasnilo – pač vsebujejo snovi, ki jih vsebuje tudi druga hrana, ki nam škodi. Kakorkoli že, za potrditev intolerance so potrebne še druge preiskave, včasih je treba pregledati tudi črevesno sluznico.
