V prejšnjem življenju je bila doktorica komunikologije, predavateljica na Fakulteti za družbene vede, ki je vzgajala bodoče novinarje. Danes je prekarka, osebna trenerka in inštruktorica fitnesa. »Čutim, da sem natančno tam, kjer moram biti,« pravi Vesna Laban, ki je z menjavo poklica postala zadovoljna ženska, ki se veseli vsakega dneva posebej.
»V življenju je najpomembnejše to, da najdeš sebe in si upaš biti to, kar čutiš, da si. Le tako si lahko srečen in zadovoljen ter daješ svetu in ljudem okrog sebe največ,« je prepričana ženska, ki je več kot očitno našla svojo notranjo mirnost in kar kipi od energije. Vesna si je drznila, o čemer večina le po tihem sanja: redno, dobro plačano in ugledno službo je zamenjala za fizično in negotovo delo prek s. p.-ja. Na glas je povedala, da v akademski sferi ni vse tako rožnato, kot si marsikdo misli, in priznala sebi in svetu, da to delo ni zanjo.
»Akademski svet je za moj značaj preveč abstrakten, premalo praktičen in premalo v stiku z resničnostjo. Ugotovila sem, da ne morem v celoti udejanjiti svojega poslanstva, da z vsemi omejitvami, ki jih moram upoštevati, ne morem dati študentom vsega, kar bi lahko in kar želim,« pripoveduje zgodbo o tem, kako je šla v ta poklic z romantičnimi in naivnimi pričakovanji, da bo njen glavni cilj na študente prenesti teoretično in praktično znanje, ki ga je pridobila skozi leta študija in dela na televiziji. »Želela sem si čim več interakcije s študenti, navsezadnje sem bila ob prihodu na fakulteto samo nekaj let starejša od njih.« Na FDV so jo namreč povabili že kot mlado raziskovalko, po doktoratu pa je predavala predmete s področja televizijskega novinarstva in multimedije, uvod v novinarstvo in literarno novinarstvo.
Sproščanje negativnih čustev
A njeni začetni ideali so se kmalu začeli razblinjati in postajala je čedalje bolj nezadovoljna. »Nemogoči in nečloveški odnosi med sodelavci, metanje polen pod noge, izključenost iz raziskovalnih projektov in psihološki pritiski … Vse to se je občutno poslabšalo po mojem prihodu z drugega porodniškega dopusta. V tej sferi sem na žalost naletela na največjo koncentracijo ljudi, ki so tako hladni, brezčutni in nečloveški, da te kar zmrazi,« se žalostno spominja. In brez težav pove tudi to, da se je odločila otroka postaviti na prvo mesto, kar pa za akademski poklic ni običajno. Svoja negativna čustva in razočaranja je začela sproščati v fitnesu. »Ko sem ugotovila, da imam nadzor nad utežmi in svojim telesom, sem se odlično počutila. Vse več prostega časa sem preživljala v telovadnici in v enem izmed trenutkov zmagoslavja po odlični vadbi me je prešinilo, da bi lahko postala inštruktorica in tako združila prijetno s koristnim.« Rečeno – storjeno! Opravila je tečaje, odprla popoldanski s. p. in poskusila. »Ugotovila sem, da si ne domišljam, da bi lahko bila dobra v tem, vadeči so bili navdušeni in so me spodbujali. Mišljeno je bilo kot popoldanska in večerna sprostitev, a kolesje se je potem odvilo naprej.«
Pogumni korak naprej
Nekaj časa je še vztrajala v akademski sferi in poskušala na novo poiskati svoj prostor v tistem svetu. »A sem ugotovila, da nisem pripravljena žrtvovati sebe. Ko se zjutraj zbudiš in čutiš cmok v grlu, ker moraš v službo, takrat je zadnji čas, da nekaj ukreneš. Ko čutiš, da to več nisi ti, bi bilo neodgovorno vztrajati – neodgovorno do sebe in do svojih bližnjih. Pretehtala sem vse pluse in minuse in potegnila črto.« Na začudenje in presenečenje kolegov ter ob podpori očeta, mame in tedanjega partnerja se je leta 2015 poslovila od predavalnic in odšla v telovadnice. »Moji bližnji so od blizu vsak dan spremljali moj notranji boj in moje nezadovoljstvo, zato niso bili preveč presenečeni nad mojo odločitvijo, še posebno ker je zorela počasi in premišljeno. Znanci pa so se odzvali različno, nekateri so še danes prepričani, da se mi je zmešalo, drugi so mi iskreno čestitali za pogum in vztrajnost, marsikdo pa je odkrito priznal, da si želi, da bi naredil enako, a enostavno ne zna in si ne upa.«
Tam, kjer mora biti
Seveda ni bilo lahko vsega pustiti za seboj in iti v nov, veliko bolj nepredvidljiv svet prekarnega dela. »Čeprav sem odločitev sprejela postopno in nekaj časa delala obe službi hkrati, je vseeno drugače, ko je treba dejansko živeti od svojega popoldanskega konjička. Skrbelo me je, kako se bo finančno izšlo, ali bom sploh dobila stranke, otroka sta bila majhna, imela sem kredit za stanovanje …« Tik pred koncem odpovednega roka na univerzi se je še grdo poškodovala in morala je na operacijo kolena; nekaj dni je obupovala in se spraševala, ali ji morda s tem vesolje ne sporoča, da je sprejela napačno odločitev. A se je hitro postavila nazaj na noge ter vso svojo energijo in trmo usmerila v rehabilitacijo, da je lahko začela čim prej delati. »Potem je odlično steklo, res sem se našla v tem poklicu, kjer združujem svoji strasti – šport in poučevanje, motiviranje. Trenutno sem zelo zadovoljna. Čutim, da sem natančno tam, kjer moram biti, in da so imele vse bitke, ki sem jih morala izboriti, svoj namen. Veselim se vsakega dneva posebej, osredotočam se na pozitivno, negativno in tisto, kar mi po nepotrebnem jemlje energijo, pa potiskam čim dlje stran od sebe.«
Notranji mit in energija
Šport ji daje fizično in psihološko moč, nadzor nad telesom, možnost nenehnega premikanja mej in premagovanja izzivov, predvsem pa notranjo mirnost in neskončno pozitivne energije. Vse to ji pomaga preskakovati ovire, ki se –takšno je pač življenje – sem in tja še vedno prikradejo na njeno pot: marca letos je, na primer, morala še na operacijo rame, pred kratkim pa je prestala tudi ločitev. »To so težave, ki mi dajo samo še več zagona,« ostaja optimistična. »Vse bolj ugotavljam, da se stvari v življenju dogajajo z razlogom. Ko se ena vrata zaprejo, se res odprejo druga, ki jih prej sploh opazil nisi. Nikoli nisem rada obupavala, se smilila sama sebi in za svojo nesrečo krivila drugih. To je verjetno nekaj, kar sem prinesla s seboj na ta svet.«
Vesna je s svojo zgodbo in pogumom lahko za zgled marsikomu – koliko žensk se čuti ujetih in nezadovoljnih s svojim življenjem, a ne naredi nič za izboljšanje položaja. A kot pravi Vesna, nikoli ni prepozno. Le pogum in verjemite vase!
