Lara je odprta, prijazna in zgovorna in z lahkoto mi je zaupala tudi malce bolj zasebne utrinke iz svojega življenja – kot na primer to, da so se še prejšnji teden z otrokoma kopali v morju v njihovem Trstu (pogovarjali sva se sredi oktobra, op. p.), in to, da čeprav kot vsaka mama pazi na zdravo prehrano svojih otrok, kdaj pa kdaj naredi tudi izjemo in jima postreže njun najljubši prigrizek – slane ribice, ki jima jih prinese s snemanja v Ljubljani.
Je za vami naporen dan?
Včeraj in danes sta res malce bolj naporna dneva. Po navadi pridemo igralci že okoli pol šestih, ko nas čaka 'maska', potem ves dan snemamo … A če povem po pravici, mi zdaj, ko sem mama, tak način dela kar ustreza. Ni mi težko dva dneva preživeti v studiu in snemati ves dan, če vem, da bom nato nekaj dni povsem prosta in se bom lahko posvetila družini.
Takoj ko sva se spoznali in poklepetali še brez snemalnika – med drugim o Ireninem dojenčku, sem ugotovila, da so vam otroci zelo blizu. Kakšni pa ste vi bili kot otrok oziroma kot majhna deklica?
Predvsem zelo nasmejana. Vedno sem bila polna energije, navdušena nad življenjem in strašansko radovedna – vse me je zanimalo, vse sem želela preizkusiti, od glasbe do športa. Bila pa sem tudi zelo pridna in morda zaradi tega včasih celo dolgočasna. (smeh) Za vsako stvar sem se vedno zelo potrudila in res sem bila tako pridna hčerka kot tudi pridna učenka.
Pa ne boste rekli, da ste bili pridni tudi med puberteto?
(smeh) Ja, tudi moja puberteta je šla mimo precej umirjeno. Bila sem odličnjakinja, igrala sem klavir, študirala petje … No, saj sva se s sestro kdaj sprli, a res ni bilo prehudo. Bi prej rekla, da sem si 'dala duška' malo pozneje, recimo po dvajsetem letu, ko sem začutila, da potrebujem malo umika od teh ustaljenih tirnic, da se moram malce 'izživeti'. V tistem času sem šla večkrat za nekaj mesecev v London, kjer sem delala, saj se mi je zdelo, da moram izkusiti čim več novih stvari. Bila sem res polna energije, delala sem ogromno stvari naenkrat – študirala sem kulturni marketing, pisala diplomo, delala na radiu, ob večerih sem se učila petja in sanjala, da bom pevka, saj sem po očetu podedovala veliko ljubezen do petja, nakar sem ugotovila, da se bom morala – če bom želela stati na odru – znati tudi gibati in sem se vpisala še na neko novoustanovljeno akademijo v Italiji.
Tako ste torej začeli še igrati?
Ja, že takoj sem dobila manjšo vlogo in preživela dva meseca na turneji po Sardiniji in Siciliji in nenadoma se je vse poklopilo. Glede moje ljubezni do igranja pa je najbolj zanimivo to, da se mi je večkrat v življenju zgodilo, da sem imela tisti občutek, da me vesolje nekam pelje. Jaz sem končala magisterij in po tem naj bi pomagala organizatorki v slovenskem gledališču v Trstu – to naj bi bil moj poklic, nakar smo zaradi pomanjkanja financ morali s tem počakati nekaj mesecev, ravno v tistem času pa sem slišala za avdicijo za neko otroško predstavo in od takrat dalje sem bila na odru in tu mi je lepo. Pravzaprav se spomnim, da sem že kot otrok med prazniki z drugimi otroki iz bloka pripravila neko predstavo – napisali smo besedilo, predstavo zrežirali in jo odigrali staršem in prijateljem. Ta ljubezen je bila v meni od nekdaj in uspelo mi je, da je postala moje življenje.
Če se prav spomnim, sem nekje prebrala, da je tudi do vašega sodelovanja v Reki ljubezni prišlo precej po naključju.
Ja, res je. Bila sem na gledališki turneji, z mano je bila moja družina in leteli smo iz Neaplja v Milano, nakar smo se odločili, da se bomo za dan ali dva ustavili doma, v Trstu. In v trenutku, ko smo pristali na letališču, so me poklicali iz Ljubljane – jaz sem bila vsa utrujena in zmedena in sem v tistem trenutku potrdila, da pridem na avdicijo, čeprav niti nisem vedela, v kaj sem privolila. S prijateljem sva se odpeljala v Ljubljano in takoj sem dobila prijeten občutek. Ujeli smo se z režiserjem, soigralci … In čeprav priznam, da odločitev za tak preskok ni bila najlažja, sem videla, da je to prava stvar zame. Vedela sem, da bom imela več časa za otroka, in tudi to je pripomoglo k moji odločitvi, za katero sem srečna, da sem jo sprejela.
S to vlogo ste malce bolj postali povezani tudi s Slovenijo, navsezadnje ste napol Slovenka.
To je res hecno. Včasih se počutim kot Slovenka med Italijani, včasih kot Italijanka med Slovenci – niti ne, da se tako počutim, temveč me tako vidijo drugi. Priznam, da razmišljam v italijanščini – to je moj čustveni jezik. Oče se je z mano in sestro vedno pogovarjal slovensko, a sva mu odgovarjali italijansko in slovensko sem začela govoriti šele z osmimi leti, ko sem začela hoditi v slovensko šolo. Izziv je bil tudi, ko sem morala začeti igrati v slovenščini, in priznam, da ko sem nekaj časa tu, mi povsem steče, ko sem nekaj časa doma, pa se moram spet malo privaditi.
Kako na vas gledajo v Italiji? Tu v Sloveniji ste zagotovo prepoznavni.
Doma tega 'zvezdniškega statusa' sploh ne čutim. Jaz grem od doma delat v Ljubljano, potem pa se vrnem domov in je vse tako, kot je bilo. Bližnji seveda vedo, kako je z mano, sicer pa je moje življenje povsem običajno. Lahko grem tudi v pižami v bližnjo trgovino po nakupih, pa sem čisto v središču Trsta. V Ljubljani bi verjetno ravnala drugače. (smeh)
Torej niste ena tistih žensk, ki ne gre nikoli od doma, ne da bi bila naličena in popolno urejena?
To je malo odvisno od obdobja. Včasih mi prav prija, da se uredim in se ukvarjam sama s seboj, sicer pa prisegam na udobje. Pa tudi časa nimam, saj veste, kakšne smo mame. (smeh) No, čeprav če dobro pomislim, si znam vzeti čas tudi zase, sploh zdaj, ko sta sinova že iz tistega obdobja, ko me vedno potrebujeta ob sebi. Najlepše mi je ob jutrih oziroma dopoldnevih, ko sem sama doma, si skuham kavo, si naredim kak piling obraza ali kakšno masko, potem pa se usedem in kaj berem ali pa ne delam prav nič. Meni je krasno biti sama doma!
Ves čas omenjate tudi svoja sinova. Kakšna mama ste?
Ko sem z njima, sem z njima stoodstotno in se jima povsem posvetim. Moj poklic je čudovit in me res napolnjuje, a to, da si mama, je res najbolj posebna vloga. Saj zna biti tudi naporno in utrujajoče, a je tako zelo lepo. Zelo rada na primer kuham zanju – pri nas je vedno skuhana mineštra, in če me ni doma, je v zamrzovalniku. Skuham jo iz tistega, kar imam doma, kar je sezonsko, in res jo imata rada. Zelo rada pa imata tudi slane ribice, ki jima jih prinesem iz Ljubljane, pa jih potem vržeta v juho in pojesta vse skupaj. Sicer pa pri nas kuhamo vse, tudi ocvrti krompirček in palačinke.
Torej ne samo značilne italijanske jedi?
Ne samo italijanske in ne samo zdrave. Pogosto jima sicer v času, ko se kuha kosilo, narežem surovo zelenjavo v takšne lepe skodelice, in medtem ko čakata, grizljata zeleno, koromač, korenček … Rada jesta vso zelenjavo. A ko pridem iz Ljubljane, pa 'navalita' na ribice.
Ko je Irena v seriji zanosila, smo brali naslovnice revij: Lara Komar razmišlja o še enem otroku. Je res kaj na tem, bi imeli še kakšnega?
Ne da sem začela razmišljati o tem, sem se pa zavedela, da mi je lepo s trebuščkom oziroma ob misli na dojenčka. Sama sem imela krasno nosečnost in tudi porod ni bil prehud, priznam pa, da mi je bilo težko, ker sinova kot dojenčka nista veliko spala, in misel, da bi šla še enkrat skozi to, me straši. A pustimo se presenetiti in počakajmo, kaj bo prineslo življenje. Kot zanimivost pa lahko povem, da čeprav otroka ne gledata Reke ljubezni, sem jima povedala, da sem v seriji noseča, in zdaj se doma tudi včasih pogovarjamo o dojenčkih. Pravita, da bi imela sestrico, da se ne bo igrala z njunimi avtomobilčki. (smeh)
Če se za konec dotakneva še malce izbora Femme fatale – postali sta najbolj usodna ženska leta. Kaj menite o tem?
Saj vem, da to vedno vse rečejo, a jaz sem bila resnično presenečena ob zmagi. Nekatere kolegice, ki so bile nominirane, so res močne na družbenih omrežjih, sama pa sem na tem področju malo 'nerodna', in glede na to, da je glasovanje potekalo prek interneta, si res nisem predstavljala, da bi lahko zmagala. Sem pa bila vesela, seveda! Bilo je res lepo – ko se dobijo fajn ženske, vlada res neka posebna energija in je res lepo. Vse kandidatke so bile fantastične in fatalne vsaka na svoj način.
Objavljeno v reviji Bodi zdrava št. 11, 12. 11. 2018.
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
