Otožnost še ni depresija
Vsake začasne motnje razpoloženja, kot so na primer potrtost, žalost, tesnobnost in otožnost, še ne moremo uvrstiti med depresije. »Depresija je duševna motnja, bolezen, za katero so značilni simptomi, ki se kažejo v razpoloženju, mišljenju in vedenju, tem pa se pridružijo tudi različni telesni simptomi. Najznačilnejši so dolgotrajna in globoka potrtost, nizko samovrednotenje, izguba motivacije, zanimanja in veselja, izguba upanja in celo samomorilne misli. Vsi ti simptomi povzročijo klinično pomembno neugodje in zelo poslabšajo kakovost življenja (tako na delovnem kot socialnem področju), trajajo pa najmanj dva tedna,« opredeljujejo depresijo na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov.
Preberite tudi: Bo gripa letos milejša?
Depresija se lahko pojavi kot samostojna motnja, v kombinaciji z drugimi motnjami, kot je na primer anksiozno-depresivna motnja, ali pa kot simptom drugih motenj in bolezni (na primer posttravmatska stresna motnja). Lahko je blaga, srednje močna ali močna – njena opredelitev je odvisna od števila, intenzivnosti in trajanja simptomov. Glede na simptome in potek pa razlikujemo tudi med tipičnimi in netipičnimi depresivnimi motnjami.
V depresivno epizodo ne moremo uvrščati depresivnih stanj, ki nastanejo kot neposredna posledica organske bolezni ali zdravljenja bolezni oziroma stanja, ki je posledica zlorabe drog in alkohola.
Simptomi
Na omenjeni spletni strani navajajo simptome depresivne motnje, ki pa se sicer razlikujejo od osebe do osebe:
- žalost, tesnoba in občutek praznine,
- črnogledost in obup,
- občutki krivde, manjvrednosti, nemoči,
- zmanjšano zanimanje za stvari, v katerih je oseba dotlej uživala,
- zmanjšano zanimanje za spolnost,
- pomanjkanje energije, utrujenost, upočasnjenost,
- nemir in razdražljivost,
- motnje spanja – nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali preveč spanja,
- motnje hranjenja,
- sprememba apetita in telesne teže (navzgor ali navzdol),
- impotenca pri moških in frigidnost pri ženskah,
- telesne težave, ki se ne odzivajo na zdravljenje,
- motnje zbranosti in spomina,
- razmišljanje o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora.
Vzrokov je lahko več
Strokovnjaki menijo, da na nastanek depresije vpliva več različnih dejavnikov oziroma kombinacija teh. Mednje spadajo na primer dednost, neugodne življenjske okoliščine in dogodki. Na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov pišejo, da stroka razlikuje med notranjimi (genetski, fiziološki, psihološki) in zunanjimi dejavniki (travmatični dogodki, čustveno neustrezni odnosi v otroštvu, zdravstvene težave, zloraba alkohola, zdravil in/ali drog, življenje z depresivno osebo itd.). Genetska teorija zagovarja stališče, da se depresija prenaša iz generacije v generacijo, fiziološke teorije s prstom kažejo na neravnovesje živčnih prenašalcev (serotonin, dopamin), čeprav najnovejše teorije pravijo, da je treba vzroke za depresijo iskati v hipokampusu oziroma možganski strukturi, ki je odgovorna za razpoloženje in spomin. Potem so tu psihološke teorije, ki vzroke iščejo v slabi samopodobi posameznika ter neustreznih adaptacijskih in obrambnih mehanizmih, ki se oblikujejo kot posledica pomanjkanja ustreznih čustvenih in razvojnih spodbud v otroštvu (pretrda ali pretirano popustljiva vzgoja, vzgoja s pogojevano ljubeznijo itd.) in/ali travmatičnih dogodkov (zanemarjanje, zavračanje, telesna, duševna ali spolna zloraba, smrt staršev itd.). Seveda pa lahko depresijo sprožijo tudi travmatični življenjski dogodki, kot so izguba službe, smrt bližnjega, ločitev in drugo.
Depresija lahko prizadene prav vsakogar, ne glede na starost, izobrazbo ali socialni položaj. Navadno nastopi v poznih dvajsetih letih, vendar so lahko žrtve tudi starostniki, otroci in mladostniki. »Zbolijo lahko starostniki (15–20 odstotkov), nastopi pa tudi pri enem na 40 otrok in pri enem od 7 do 10 mladostnikov,« navajajo na omenjeni spletni strani.
Pomaga psihoterapija
Možno je, da se depresija pozdravi sama od sebe, vendar to navadno ne velja za pravo depresivno motnjo. Nezdravljena depresija pogosto postane kronična, zato je dobro, da to bolezen oziroma motnjo prepoznamo in jo čim prej ustrezno zdravimo.
Poznamo dva terapevtska pristopa, ki se največkrat dopolnjujeta: z zdravili in psihoterapevtskega. Če ne gre za močno obliko depresije, navadno pomaga že psihoterapija, v nasprotnem primeru pa se poleg psihoterapije uporabljajo tudi zdravila, ki jih predpišeta psihiater ali osebni zdravnik. »Zdravila so potrebna, kadar simptomi zelo ovirajo delovanje na enem ali več pomembnih življenjskih področjih oziroma takrat, ko je akutno stanje tako intenzivno, da zaradi simptomov ni mogoče začeti psihoterapevtskega zdravljenja,« pišejo na spletni strani Inštituta za razvoj človeških virov in dodajajo, da zdravila (navadno antidepresivi) zgolj omilijo ali odpravijo nekatere simptome depresije, vendar bolezni v večini primerov ne pozdravijo, saj ne odpravijo vzrokov, ki se skrivajo v osebnosti.
Kako poteka psihoterapija? Psihoterapevtsko zdravljenje je usmerjeno na prepoznavanje in odpravljanje vzrokov depresije in ima okvirno tri faze. »V prvem obdobju terapevt depresivnemu človeku predvsem ponuja oporo, s katero mu olajša boleče in begajoče občutke, s tem pa mu pomaga pri spoprijemanju z njimi. V naslednjem obdobju je terapevtsko delo usmerjeno predvsem na iskanje in odpravljanje vzrokov (s predelovanjem ponotranjenih čustvenih odnosov in vsebin, ki oblikujejo našo identiteto – samopodoba), pa tudi s predelovanjem občutkov. V tretjem obdobju terapevt spodbuja k spreminjanju čustvenih odzivov, značilnosti in vedenja ter posledično okoliščin, v katerih človek živi in ki so zanj obremenilne,« pojasnjujejo na spletni strani. Uspešnost odpravljanja depresivne motnje pa je, še dodajajo, predvsem odvisna od odnosa ter sodelovanja med terapevtom in pacientom.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Če simptomi trajajo vsaj dva tedna in pomembno poslabšajo kakovost življenja ali če nastopijo samomorilne misli, je treba nujno poiskati pomoč. Psihoterapevtovo pomoč pa je smiselno poiskati tudi pri slabi oziroma labilni samopodobi, občutkih krivde, zaničevalnem odnosu do samega sebe, pretirani kritičnosti do sebe, občutkih manjvrednosti oziroma nevrednosti in splošnem negativnem pogledu na življenje.
