O staranju, bolezni, umiranju in smrti začnemo navadno razmišljati šele takrat, ko se postarajo naši starši, ki lahko čez noč postanejo delno ali popolnoma nemočni in odvisni od naše ali pomoči drugih. Vloge se tedaj zamenjajo. Otroci se znajdejo v vlogi skrbnikov, če se. Mnogi te vloge ne sprejmejo. Pravimo, da tedaj velikokrat nastopi zakon setve in žetve. Starši, ki so z otroki grdo ravnali, jih pretepali itd., na starost ne morejo pričakovati ljubeče podpore in oskrbe.
So pa tudi otroci, ki prav tako ne poskrbijo za onemogla starša, čeprav sta jima tudi, ko so si ustvarili svoje družine, varovala vnuke, jim celo pospravljala in zanje kuhala. Ko takšni razvajeni odrasli otroci ugotovijo, da sta oče ali mama nekoristna, ju marsikdaj preprosto zavržejo. In domala nihče iz okolice jih ne obsoja, saj je takšen, pogosto zelo negativen tudi odnos družbe so starejših. To, da otroci zavržejo svoje starše, ni novost, saj je med slovenskim ljudstvom znano reklo, da ena sama mama skrbi, čeprav seveda težko, za deset otrok. Ko pa se ona postara in postane nemočna, deset otrok ne more poskrbeti zanjo.
Preberite tudi: Spoznajte prednosti liposomov v prehranskih dopolnilih.
O tem, kako naj bi svojci in družba dostojno poskrbeli za seniorje, smo se pogovarjali z izr. prof. dr. Jano Mali, prodekanjo za raziskovanje, razvoj in doktorski študij Katedre za duševno zdravje v skupnosti na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Razmere na tem področju pozna. Raziskuje ga, pa še svojo poklicno pot je začela kot socialna delavka v Domu starejših občanov Preddvor, kjer je delala sedem let. Je poročena in mati dveh otrok. O tem, kakšne izkušnje imajo z domovi starejših, smo vprašali še pet posameznic iz različnih slovenskih krajev, ki so svoje mame tam redno obiskovale.
Zanemarjanje
Prof. dr. Jano Mali vprašamo, če je takšnih otrok, ki ne bi poskrbeli za svoje starše veliko in ali morda obstajajo o tem kakšne raziskave? »Skrb otrok za starše je občutljiva tema, še bolj pa raziskovanje zanemarjanja ali opuščanja skrbi. Slednje je namreč označeno kot nasilje, za katerega pa vemo, da je pogosto prikrito, skrito za stenami domov, nevidno širši okolici.«
Pojasni, da zanemarjanje vključuje nepripravljenost ali nesposobnost zagotoviti staremu človeku življenjsko nujne stvari, kot so: hrana, voda, obleka, bivalni prostor, osebna higiena, zdravila, udobje, varnost idr. Ob tem doda, da se starejši ljudje le redko pritožijo, čeprav jih svojci fizično, psihično in finančno maltretirajo. Tako je tudi zaradi tega, ker so seniorji včasih prepričani, da je nasilno ravnanje sorodnikov dopustno, da si ga zaslužijo, ker so stari, odvisni od drugih, ker ne zmorejo več opravljati vsakodnevnih opravil tako, kot nekoč.
Če žrtve ne poznajo svojih pravic, ne vedo, kako naj ravnajo, ne zmorejo poiskati pomoči ali ne vedo, kam lahko odidejo po pomoč. »Pomagajo jim lahko na centrih za socialno delo, v različnih nevladnih organizacijah, kot so društva upokojencev, društva za pomoč žrtvam nasilja itd.« Poudari, da bi v naši državi potrebovali tudi varne hiše za starejše žrtve nasilja. »Ker jih nimamo, se ti ljudje včasih zatečejo v dom starejših občanov, če imajo denar, čeprav domske oskrbe še ne potrebujejo.«
Pomoč na domu
Natančnega števila o tem, koliko in kakšno pomoč seniorji, ki še živijo na svojih domovih, potrebujejo, v Sloveniji nimamo. »Po ocenah naše fakultete bi dolgotrajno oskrbo potrebovalo med 60 in 70 tisoč ljudi, a so v te ocene zajeti tudi otroci in odrasli, invalidni ter kronično bolni. Vemo pa, da so v veliki večini seniorji.«
Sicer pa smo v Sloveniji začeli uvajati pomoč na domu v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in se je na področju sociale dobro razvila. »Težava je ta, da je premalo razširjena, in da ne pokriva večine potreb ljudi v domačem okolju. Socialne oskrbovalke so omejene na pomoč štiri ure dnevno ali dvajset ur tedensko, kar, denimo, za človeka z napredujočo demenco ne zadošča. Na drugi strani imamo na področju zdravstva patronažno službo, ki je prav tako strokovno dobro razvita, a premalo prisotna na terenu. Obe obliki bi bilo smiselno povezati in razviti še številne druge skupnostne oblike pomoči.«
Živeti čim dlje doma je za državo ceneje, za seniorje pa najbolj humano! »Žal pa Slovenija še ni sprejela zakona o dolgotrajni oskrbi. Poleg tega nimamo na voljo dovolj usposobljenih oskrbovalcev. Zato lahko sklepamo, da največji delež oskrbe pade na domače, družinske oskrbovalce, med njimi predvsem na ženske in otroke. In očitno bo tako še nekaj časa,« ugotavlja.
Vemo tudi, da mnogi seniorji živijo v hišah in stanovanjih, do katerih vodijo stopnice, vrata so preozka za invalidski voziček, kopalna kad neprimerna, da bi vanjo stopili … Pa nikogar ni, ki bi se resno lotil menjave stanovanj, takšne: brez dobičkov in goljufij!
Nerazumevajoči zdravniki
Govoriva še o tem, kako se starejšim pri nas marsikje dogaja krivica. »Starejši so večkrat diskriminirani tudi v zdravstvu, saj pogosto njihovih težav ne jemljejo resno in vse pripisujejo starosti ali pa jim celo rečejo, da bo treba umreti!?«
Takšno ravnanje v zdravstvenih domovih in bolnišnicah je še en dokaz, ki gre v prid slabemu odnosu do starih ljudi. Če stanovalca doma odpeljejo v bolnišnico, ker potrebuje zdravljenje, potem ga mora biti deležen tam. »Domovi so socialne institucije, v katerih je resda zaposleno zdravstveno osebje, a primarna dejavnost domov ni zdravljenje. Niti ne more biti!« Dodaja, da je primarno poslanstvo domov starejših nadomeščanje ali dopolnjevanje funkcije doma, družine.
Naša sogovornica tudi že dolgo poudarja, da je treba takšna ravnanja odpraviti, saj so v nasprotju s človeško etiko, kakor tudi etiko delovanja v zdravstvu in medicini. Izvirajo pa iz vsesplošnega odnosa do staranja in starosti, ki ni v modi, čeprav je starejših vse več.
Pravi, da je takšno razumevanje starosti in starih ljudi nesprejemljivo. »Menim, da je življenje brez starosti nepopolno, prazno in neizživeto.« Zato tudi govori o starih ljudeh, ne o starejših, ki so slovnično še starejši od starih. Ne uporablja izraza tretje življenjsko obdobje, ki se sicer uporablja, da se spretno izognemo izrazu staranje. »Vidite, še jezik smo prilagodili temu, da bi starost, staranje in stare ljudi odrinili iz naše vsakdanjosti.«
Čas za odhod v »dom«
Recimo, da otroci opazijo, da starša ne moreta več skrbeti zase. Oni pa se ne morejo preseliti k njim, saj imajo službo, šolo, študij in svojo družino. Kako ju prepričati, da je čas za odhod v dom? »Na tem področju ni prostora za prepričevanje. Odhod v dom mora biti volja starega človeka, ne drugih, še najmanj pa je v domeni otrok. Svobodno, avtonomno odločanje se s starostjo ne izgubi. Mora ostati in moramo si prizadevati, da ostane!«
Ko je delala še v domu starejših, je pogosto odkrila, da se doma sploh niso pogovarjali s starši o odhodu v dom, da so želeli z oddajo prošnje, brez vednosti staršev, otroci le reševati lastne stiske ipd.
»O odhodu v dom bi se morali domači temeljito pogovoriti, sicer bodo vsi nezadovoljni: star človek, partner, otroci, zaposleni v domu in vsi drugi, vpleteni v spremembe, ki jih prinaša starost in odhod v dom.«
Konec poti
Sicer pa meni, da imajo domovi predznak postaje pred smrtjo. »In ker se smrti bojimo, se bojimo tudi domov. Še bolj nas je strah domov, ko slišimo za slabe prakse, nezadovoljstvo z oskrbo ali primere nečloveškega ravnanja zaposlenih. Ne trdim, da slednjega ni, ne moremo pa takšnih primerov posplošiti na vseh sto domov, ki trenutno obstajajo v Sloveniji.«
Težava pri nas je tudi v tem, da so naši domovi veliki, grajeni za sto, dvesto ali več ljudi, pravi. Meni, da v takšnih razmerah ne morejo ustvariti pristnega domačega okolja, takšnega, da bi se star človek tam počutil kot doma. »Pri nas pa tam prevladujejo institucionalne značilnosti: hišni red, urnik določen s strani zaposlenih, preziranje posameznikov in njihovih potreb …« Torej je vse prilagojeno zaposlenim, ne pa stanovalcem!
V domovih, kjer se zavedajo teh slabosti in želijo ponuditi kakovostno oskrbo, že ponujajo drugačne zglede. »V središče oskrbe postavljajo stanovalce, njihove potrebe, želje, velike oddelke zmanjšujejo in preoblikujejo v gospodinjske skupnosti, v oskrbo vključujejo sorodnike, prostovoljce in druge. Ljudje so v takšnih razmerah bolj zadovoljni, počutijo se sprejeti kot ljudje in ohranjajo lastno voljo, ki jo zaposleni spoštujejo.«
Stari normativi
Vsi vemo, da imajo slovenski domovi starejših premalo osebja za zdravstveno nego in za socialno oskrbo. Zaposleni so tudi slabo plačani. Normativi za zaposlene, sprejeti na začetku osemdesetih, ne dohajajo današnjih potreb, ko je več starejših na negovalnih oddelkih in oddelkih z demenco.
»Od letnice sprejema veljavnih normativov se je spremenilo marsikaj. Takratna ideologija je temeljila na pričakovanjih, da bodo v domove odhajali zdravi upokojenci, ki si bodo želeli družbe, se v domovih zavarovali pred osamljenostjo.«
A realnost je danes drugačna. Zdravi stari ljudje ostajajo doma, v domove pa odhajajo večinoma tisti, za katere postane oskrba v domačem okolju tako zahtevna, da je ne zmorejo več niti ob tuji pomoči. »Niso tudi redki primeri, ko stare ljudi v dom starejših pripeljejo neposredno iz bolnišnic, saj v domačem okolju ni mogoče vzpostaviti intenzivne oskrbe, ki jo človek lahko dobi v domu.«
Ugotavlja, da je iz leta v leto več sprejemov ljudi z demenco v domove. »Na začetku bolezni je človek z demenco še lahko doma, a ob podpori domačih in morebitnem dnevnem varstvu. Z napredovanjem bolezni pa oskrba v domačem okolju postane prezahtevna in je odhod v dom nuja.« Takšne strukture stanovalcev, kot jo imajo v domovih danes, normativi iz osemdesetih let prejšnjega stoletja niso predvidevali.
Velika pričakovanja
Druga pomembna razlika je v pričakovanjih stanovalcev in sorodnikov. »Včasih so bili ljudje zadovoljni s streho nad glavo, posteljo in toplim obrokom. Danes temu ni več tako. Želijo živeti človeka dostojno, biti spoštovani, upoštevani, avtonomni v svojih odločitvah. Če tega ne morejo sami izraziti, pa zagotovo sorodniki podajajo takšna sporočila zaposlenim.«
Takšne zahteve narekujejo oskrbo po meri človeka, oskrbo, ki je individualizirana, usmerjena na posameznika. »Idealno bi bilo, da bi bilo v domu zaposlenih toliko ljudi, kot je stanovalcev.«
Tretja sprememba je v konceptih oskrbe, v katerih se poudarja zadovoljevanje potreb stanovalcev, ne potreb institucije. »Bolj kot to, da je človek čist in sit, je danes pomembno, da je zadovoljen in srečen.«
Sogovornica se zaveda, da je to nekaterim zaposlenim v domovih starejših še vedno težko razumeti, zato zgolj večje število zaposlenih ni rešitev. Poleg kadrovske okrepitve je treba spremeniti tudi kulturo oskrbe.
Anketa
Nevenka Dobljekar, novinarka v pokoju, s Ptuja:
»Najbrž se na stara leta nihče z veseljem ne preseli v dom za starejše. Ko sva s sestro mami predlagali, naj se zaradi varnosti, družbe, urejene prehrane in takojšnje pomoči, če bi jo potrebovala, preseli v dom upokojencev, se je na najino veliko presenečenje brez oklevanja strinjala. Vsi smo jo v domu še bolj pogosto obiskovali kot prej, saj je bila to velika sprememba v njenem in našem vsakdanjiku. Po nekaj letih se je zaradi napredujoče demence preselila na varovani oddelek. Še bolj pogosto smo jo obiskovali, čeprav nas vse pogosteje ni prepoznala … Naša mama, ki se je lani poslovila in jo zelo pogrešamo, se je v enoti ptujskega doma Park Kidričevo počutila zelo dobro. Večina zaposlenih je z veliko znanja in empatije skrbela za vse stanovalce. Bolničarke-negovalke so bile obenem tudi kuharice, animatorke, tolažnice, spremljevalke … Mamo smo obiskovali ob različnih urah in redko se je zgodilo, da je bila nerazpoložena. Najbolj aktivna je bila dopoldne, popoldne pa je zadoščal kratek sprehod, morda še nekaj pesmi, ki smo jih zapeli vsi skupaj, da je od utrujenosti tudi zakinkala. In ni bila edina. Med stanovalci varovanega oddelka ni bilo nobenega, ki ga sorodniki, mnoge pa tudi prijatelji ne bi obiskovali. Sčasoma smo z nekaterimi stanovalci in svojci postali prijatelji. Izmenjavali smo izkušnje, se pogovorili o pomanjkljivostih in z njimi seznanili vodstvo doma in si prizadevali, da jih odpravijo.«
Nevenka Zakrajšek, državna uslužbenka, iz Kopra:
»Ker je moja mama pred desetimi leti zbolela za demenco, sva se skupaj odločili za odhod v dom upokojencev. Prva štiri leta je preživela v Domu starejših občanov Lucija, zadnjih pet let pa v koprski enoti Doma upokojencev Ptuj v Olmu. Ko je bila oskrbovanka v Luciji in še zelo samostojna, sem jo obiskovala dvakrat tedensko po okvirno 2 uri (odvisno od tega, kdaj se je utrudila ali naveličala družbe in mi sama rekla, naj grem domov). Po premestitvi v bližnji olmski dom sem jo obiskovala vsak dan, razen takrat, ko mi terensko delo tega ni omogočalo. Zadnje tri mesece njenega življenja sem jo vsako večer tudi nahranila, kar je zelo pozitivno sprejemala in bila je zelo vesela, da jo hranim prav jaz. Kljub napredujoči demenci se me je spominjala do zadnjega trenutka in to mi izredno veliko pomeni. Njena sostanovalka ni imela obiskov vsak dan in to je zelo pogrešala. Občudovala je mene in mojo mamo ter najino povezanost. Sama je, po njenih besedah, od dveh sinov in snah ni dobila toliko. Tisti oskrbovanec, ki ima največ obiskov, je pravi car. Mojo mamo so vsi oskrbovanci na hodniku pozdravljali, čeprav je niso niti dobro poznali. Ampak pozdravljali so jo zato, ker je imela vsak dan obiske! To sem razbrala skozi čas. Zanje je bilo to od vsega najbolj pomembno. Tisti dan, ko je moja mama umrla, so tudi prisotne negovalke in medicinske sestre rekle, da tako dobre hčerke še niso videle v njihovem domu, kar me je nemalo začudilo. Meni se je vedno zdelo, da je to moja naravna dolžnost do človeka, ki me je »spravil h kruhu«. Lahko, da so to rekle kar tako, morda to rečejo vsakomur.«
Francka Ćetković, dipl. ekonomistka v pokoju, iz Maribora:
»Naša mama je imela tri hčerke. Za bivanje v domu starejših se je odločila zelo zgodaj, takoj po operaciji kolka. Iz svojega stanovanja se je preselila v dom v 79. letu starosti. Sobo si je opremila s svojim pohištvom. Vse življenje je bila zelo delovna, energična, dejavna. Zato so jo tudi v domu hitro vključili v razne aktivnosti, komisije. Sestre z družinami, sorodniki, prijatelji smo jo obiskovale tedensko, ji prinašale priboljške v dom, ob praznikih in nedeljah pa jo je ena od nas povabila na dom. Mama je rada kuhala, pekla. V domu so po nadstropjih uredili male kuhinje, kjer je mama pekla peciva, kaj domačega skuhala. Znana je bila po svoji orehovi potici, ko so se je vsi v domu veselili. Seveda ni bilo vedno samo idilično. Imela je tudi obdobja, ko ji je bilo žal, da je v domu. Je pa tam sama opozarjala na nepravilnosti, če je menila, da ni kaj v redu, tako delavke po sobah, socialno delavko, pa tudi direktorja. Vsi so njene pripombe jemali dobrohotno.
Mama je umrla v 89. letu starosti, v bolnici, kamor je odšla zaradi težav s srcem in to na svojo željo. Zdravnica v domu mi je dejala, da gospa še ni bila za umret. Zelo, zelo smo bili razočarani nad bolnišnično oskrbo, doživeli smo grde zadeve. No, to je že druga zgodba …
Pa še to. V družbi, kjer je edini bog, ki se ga časti, kapital, profit, imeti čim več, ne pa BITI, bomo težko dosegli drugačen odnos do starejših. NE SMEMO PA ODNEHATI!«
Nika Verlič, študentka medjezikovnega posredovanja (Slo-ang-nem), iz Smlednika:
»Pri nas smo s staro mamo vse do njenega zadnjega leta živeli skupaj, in sicer na kmetiji. Babica je z veseljem skrbela za nas, zato tudi meni ni bilo težko povrniti truda. Kljub študiju in delu mi je veliko pomenilo, da se dobro počuti, zato sem v skrb zanjo vlagala veliko energije, kar je sčasoma privedlo do izčrpanosti. Ob napredovali demenci je bil odnos zdravnikov večinoma ignorantski. Ker je imela babica že devetdeset let, so jo preprosto poslali domov, ne da bi jo dobro pregledali, to pa je vodilo v hitro poslabšanje stanja. Ker v zadnjem letu nismo več vedeli, kako bi ji pomagali, smo jo v dobri veri dali v dom, kjer pa so zanjo skrbeli veliko slabše kot mi – med drugim so ji dali preveč pomirjeval in jo premalo hranili. Zelo težko je bilo slediti dogajanju in sporazumevanje z osebjem je bilo redko. Niso imeli časa, saj je kadra občutno premalo. Opazila sem tudi, da so nekateri svojci redko obiskovali svojce. Najtežje pa sem gledala, kako naša babica in še številni seniorji v tem domu izgubljajo dostojanstvo in hirajo. In ob njih ni navadno nikogar, ki bi ga vsaj od časa od časa pobožal po čelu, mu dal piti in mu kaj lepega rekel. Našo babico bi zagotovo obdržali doma, če bi vedeli, kako bo, saj sem bila večkrat pretresena nad stanjem oskrbe in splošnim odnosom do starejših v Sloveniji. Prav zato sem se po smrti svoje ljube babice kot prostovoljka pridružila Društvu RESje, kjer so mi že prej pomagali z nasveti in oporo in pozneje še Srebrni niti – združenju za dostojno starost. Lep občutek je, ko vidiš, da še obstajajo ljudje, ki jim ni vseeno za druge.«
Biserka Marolt Meden, upokojena sociologinja in predsednica Srebrne niti – združenja za dostojno starost, iz Ljubljane:
»Z mamo in očetom smo živeli v dvostanovanjski hiši. Oče je nepričakovano umrl in mama te smrti ni nikoli prebolela, čeprav je živela še 20 let. Teh dvajset let je bilo zelo posebnih, saj je mama kmalu zbolela in demenca je počasi, a vztrajno napredovala. Ko je potrebovala stalni nadzor, smo se na družinskem sestanku odločili, da je dom edina rešitev, saj je vse druge rešitve na domu mama odklanjala. Odhod v dom je bil zelo težka prelomnica v življenju tako za mamo kot zame. Zato sem želela biti tudi v domu čim več z njo. Zelo težko je bilo usklajevati službo, mojo bolezen, mojo širšo družino in obiske pri mami. None imamo obveznosti z vnučki in velikokrat sem razmišljala, ali naj grem k mami, ali naj se posvetim vnučkoma … »Potovanja« iz Ljubljane v Kranjsko Goro so bila včasih kar naporna, še posebej pot nazaj, ko sem velikokrat vso pot jokala. Prihajala sem pozno popoldne in čez vikende v času kosila. Velikokrat sem imela dopust, da sem bila z mamo dlje časa. Po operaciji zob so mi dovolili, da sem bila pri njej tudi ponoči. Velikokrat me ni poznala ali pa je bila tako bolna in odsotna, da se mi je zdelo, da ji moja bližina nič ne pomeni. Mami sem nosila doma pripravljene jedi in skupaj s sestro sva se trudili, da sva ji pomagali pri hranjenju, saj je vidno hujšala. V malo več kot treh letih sem od svojcev maminih sostanovalcev v skupini spoznala samo dve hčerki. Ena se je celo preselila v Kranjsko Goro, da je bila lahko vsak dan s svojo mamo. To kaže na to, da je bilo obiskovalcev zelo malo. Ker so bili v skupini skoraj vsi na vozičkih, je bilo tudi sprehodov po okolici bolj malo. S sestro, ki je mamo tudi redno obiskovala, sva mamo vozili na sprehode, ker si je želela zraka …
Težko sem čakala upokojitev, ko sem načrtovala, da bom z mami še več. Iskala sem rešitve, kako bi jo vzela k sebi domov. Žal je mesec dni po moji upokojitvi umrla.«
