Boštjan Romih se je že dodobra »udomačil« v oddaji Ambienti, v kateri je poudarek na estetiki prostorov - tematika, ki mu je kot možu arhitektke zelo blizu. »Arhitektura, oblikovanje notranjih prostorov, vrtovi … me res zanimajo, s tem sem se in se srečujem v življenju, z veseljem tudi prelistam kako arhitekturno revijo,« pravi voditelj, ki je sicer veliko raje v naravi kot v zaprtih prostorih in ki prisega na zdrav življenjski slog - a v mejah normale in udobja.
To, da ima rad šport, že dolgo vemo, nekoč je užival v športnem plezanju, zadnja leta prisega na gorsko kolesarjenje. Nasploh ga dejavnosti v naravi pomirjajo in sproščajo, v jesenskem času je njegova strast tudi gobarjenje, spomladi in poleti pa nabira zelišča (od čemaža za juhe in omake do mete za čaj).
Doma skrbite za vrt?
Nekoliko, nikakor pa nisem pravi vrtnar, ne morem se pohvaliti z lepim ali donosnim vrtom, vsako leto nas nekajkrat preraste plevel. Če bi mi bilo vrtnarjenje res v tak užitek in sprostitev, bi šel na vrt, ker pa mi ni, grem raje delat tisto, kar me veseli. Saj nekajkrat na leto vrt vendarle počistim in kaj že zraste, letos so na primer krasno delali bučke in jajčevci, fižol smo vložili, obilno je bilo solate na začetku poletja, malo je bilo krompirja … Bolj skrbim za ostalo okolico - trava in grmovnice okoli hiše so moja domena.
Kdo pa pri vas kuha?
Hja, zadnje mesece z Laro žalostno ugotavljava, da kdaj mine kak teden, ko sploh nimava časa skuhati normalnega kosila. Velikokrat kuha Lara, sam se v kuhinji sicer znajdem, a nisem glavni kuhar. Šefica kuhinje je Lara, razen za posebne projekte, kot so na primer podpeka, silvestrska večerja - ko naredim kaj posebnega.
Zanimivo, a ponavadi so res ženske zadolžene za vsakodnevno kuharijo, moški pa občasno skuhajo res posebne jedi.
Upam, da nas je čim več takšnih, ki priznamo, da je v resnici težje tisto vsakodnevno kuhanje za sproti, kakor se spraviti enkrat na mesec in narediti nekaj posebnega, pa te potem vsi hvalijo. Enkrat na mesec že naštudiraš in daš nekaj od sebe, vsak dan si na novo izmišljevati recepte, hraniti lačne otroke, se prilagajati željam, da je stvar približno zdrava, a še vedno všeč otrokom - to je pa mala umetnost in v tem ste ženske boljše.
Zdaj imate že precej velike otroke, Rosa Angela ima 14 let, Dan 11 let, Lila pa 7 let. Verjetno tudi oni kdaj primejo za kuhalnico ali vsaj pomagajo?
Najstarejši kuhinja ne diši, je pridna in zrela, fizično tako močna, da mi lahko pomaga pri vsakem delu, v kuhinjo pa ne gre prav rada in ji ne zamerim. Sin kaže veliko več zanimanja za kuho, najmlajša pa je sploh čudežna, ker kadarkoli jo prosiš, da kaj pomaga, navdušeno vstane in pomaga. To je ta fenomen tretjega otroka. (smeh) Dan ima pa res največ veselja v kuhinji, rad aranžira jedi, pred kratkim je bil na mini kuharskem tečaju, s katerega je prišel ves navdušen. Ampak če bo kdaj hotel biti pravi chef, ga čaka res ogromno dela.
Ga bo treba prijaviti v oddajo MasterChef!
(kisel nasmešek) Ne vem. Otrokom skušam do vseh teh stvari privzgojiti realen odnos, sploh družbeni mediji z vseh strani pritiskajo na pozornost naših mladih in nedolžnih duš, ker so ranljive tarče, jih skušajo vleči za nos in jih zapeljujejo na tisoč in en način. Moja naloga starša je, da jim dam čim več radarjev, kako zaznati, kaj je resnično in kaj lažno, oziroma kje od nas na vsakem koraku skušajo izpuliti kakšen evro, nam ukrasti delček pozornosti, zato da postanemo malo bolj njihovi - vse to zaradi velike globalne molže!
Kako pa potrošništvo vpliva na vas, podlegate oglasom?
Ponavadi smo fantje tisti, ki se obregnemo ob dekleta, kako nasedajo vsaki reklami, koliko nakupujejo itd. A v resnici smo vsi ranljivi, obstaja področje, na katerem bodo dobili tudi nas, če bodo vrgli pravo vabo. Če te zanimajo avtomobili, te bodo hipnotizirali z njimi; če te zanima ribištvo, ti bodo pokazali novo ribiško palico in boš ves mehak; če igraš električno kitaro, ti bodo ponudili nove strune, ki so še boljše in jih bodo tako oglaševali, da si jih boš zaželel. Mislim, da smo vsi nekje ranljivi in na nekem področju dobimo mehkejša kolena in smo nagnjeni k temu, da nas ujamejo.
Na kaj ujamejo vas?
Zadnjih pet let je bil moj hobi gorsko kolesarjenje, gre za drago opremo in ves čas razvijajo nove in nove načine, opremo, koncepte, dimenzije, pristope, še izboljšane verzije vsega in vsako leto morajo izdati nov model nečesa, kar je bilo že prejšnje leto tako neverjetno izpopolnjeno, da ni bilo možno narediti boljše. Tu sem bil voljna tarča. Še nekaj se mi zdi zanimivo: prej sem bil bolj v športnem plezanju, zadnja leta v gorskem kolesarjenju, oba sta zunanja športa, kjer bi rekli, da se modna industrija težko vsili, pa se je! Tako plezalci kot kolesarji se modno oblačijo, razmišljajo o tem, kako se obleči, kakšno opremo imeti, kakšne barve bo čelada … 'Nešminkerska' športa sta sčasoma postala taka, da privlačita tudi tiste, ki želijo že na daleč izstopati ali se le pokazati.
Tudi vi podlegate modi?
Mode je ogromno, ne da ji podlegam, je pa ogromno izbire, če lahko izbiram med črno in rdečo majico, bom izbral rdečo. Glavno je, da znaš razločiti, kaj je zares kvalitetno in funkcionalno in boš to res potreboval, ter kaj je samo 'šminka'.
Ste tudi družina, ki zdravo je?
Sicer radi jemo zdravo, ni pa to naš osrednji fokus, nismo 'bio eko natur pur organik' družina. Po drugi strani pa lahko rečem, da marsikdaj zavestno izberemo bolj kvalitetne surovine. Veliko naših živil je domačega izvora, to nam veliko pomeni. Imamo domače mleko, krompir, zelje, meso, jajca - vse od naših sosedov kmetov. Delamo svoj jogurt in kefir, jabolčni in bezgov sok, nabiramo in sušimo razna zelišča … Malo pazimo, da ne dobimo zraven doze škropiv, strupov in E-jev. Ne kupujemo v dragih trgovinah, ne podlegamo modnim muham, kaj je treba jesti. Še vedno pa otroci velikokrat zjutraj jejo čokolino, ob filmu si privoščimo pokovko in brez težav gremo vsake toliko časa v restavracijo s hitro prehrano.
Objavljeno v reviji Maja št. 22, 26. 10. 2018.
