Ena najboljših, pa tudi najbolj prepoznavnih slovenskih igralk Zvezdana Mlakar je v tistih letih, ko ji ni treba več igrati, temveč je lahko brutalno iskrena. Življenje jo je dodobra preizkušalo, prestala je številne vzpone in padce, o katerih brez zadržka govori s sogovorniki v svoji oddaji Zvezdana in s tem pomaga sebi in drugim. Ne trudi se ugajati, saj je to že zdavnaj dala mimo. Zdaj počne stvari zase, zelo rada pa tudi pomaga drugim. Pred kratkim je s svojimi moškimi – možem in tremi sinovi, praznovala 60. rojstni dan. Nazdravili so si v zavetju neokrnjene narave, kjer sta si z možem Zoranom pred enajstimi leti zgradila sanjsko hišo. Zanjo si želi, da bi nekoč postala središče srečanj, izobraževanj, druženj …
»Moj prvi dom je bil v bloku v Kidričevem, v edinem slovenskem mestu, ki je zgrajeno v gozdu. Za delavce v tovarni so tako kot v številnih drugih krajih po Sloveniji zgradili stanovanja. To je mnogim omogočilo, da so dobili prvo svojo streho nad glavo. Moja mama je kot mlado dekle delala v menzi, oče je živel nekje blizu, pa sta se nekako spoznala in zaljubila. Rada sta se dobivala v romantiki gostih dreves in iz maminih pripovedovanj sklepam, da je plod njune ljubezni nastal nekje na mahu gozdnatih tal … Te zgodbe mojo mamo malo jezijo, meni pa se zdijo hecne,« pravi Zvezdana, ki se prvega doma ne spominja, saj je bila premajhna. Več spominov ima na dom na Ptuju, kjer je mama dobila službo v bolnišnici in stanovanje v stari večstanovanjski hiši, ki so jo zgradili Nemci za sirote in mame z otroki, ki niso imele strehe nad glavo. Zanje so skrbele nune. Oblast je to zgradbo počasi spreminjalo v stanovanja.
Vonj po nostalgiji
»Hiša je bila čarobna. Imela je balkon in stebre pred hišo. Mi smo stanovali v mansardi. Čeprav je bilo zelo skromno, vse smo imeli v eni sobi – kuhinjo, spalnico in dnevno sobo, stranišče pa je bilo skupno na hodniku – je bila mama presrečna zaradi svoje strehe nad glavo. Jaz sem skozi lino gledala prostrane travnike in drevesa, ki pa jih danes ni več, saj je vse pozidano. Skupaj z očetom sva sanjala, kako bo na travniku zgradil hišo za nas. V mansardi nismo imeli kopalnice in sem se dolgo enkrat na teden hodila kopat k mami v službo v bolnišnico, kjer so imeli tuše. Mamina sreča se je še povečala, ko smo se preselili v prvo nadstropje, v še lepše in večje stanovanje. Meni pa je najbolj ostalo v spominu dvorišče – tam je bilo drevo, kamor je hodil veter spat, pa češnje in nato avgustovske trde in hkrati sladke hruške, mamin vrt, ki ga je obdelovala s tako ljubeznijo,« se spominja Zvezdana.
Rada ima spremembe
V tem stanovanju je pri 16 letih dobila svojo prvo sobo, ki so ji jo na njeno željo pobelili na divje rdeče. Njej pa je bila ta strastna barva ljuba, ravno tako kot ji je bilo od nekdaj pospravljanje in premikanje pohištva. Že kot majhna je rada spreminjala razporeditev pohištva in skrbela, da je bilo vse čisto, lepo in snažno. Mama se je pogosto šalila, da nikoli ne ve, v kakšno stanovanje bo prišla iz službe. Igralki je še danes ostalo veselje do lepega, urejanja, rož v vazi (to navado je ohranila skozi dolga leta), drobnih predmetov, ki premišljeno postavljeni dom naredijo dom in pričajo o ljudeh, ki živijo v njem. »Jaz bi umrla v novodobnih stanovanjih. Če bi me postavili v snežno belo moderno kuhinjo, bi jo hitro 'dopolnila' s kakšno leseno skledo, vazo, desko, skratka z nečim mojim,« se smeji in dodaja, da se sicer skuša rešiti odvečnih stvari, vendar se pri tem ne napreza preveč.
Osamljena v Ljubljani
Polnoletnost je pomenila prelomnico tudi glede njenega bivanja. Prvi šok je bila že selitev v Ljubljano, kjer je naslednja leta tolkla študentsko življenje. »Pol leta sem se v tisti goli sobi počutila zelo osamljeno. Še danes se počutim slabo v kakšnem takem stanovanju, kjer nimam občutka, da bi lahko pognala korenine. Sem tipična bikica. Kamor se usedem, rada sedim in gnezdim. Zato sem bila presrečna, ko sem spoznala očeta svojega najstarejšega sina in sva že kmalu zaživela pod skupno streho v stanovanju v najožjem središču Ljubljane. To je bilo prežeto z zgodovino. V njem so bili Tavčarjevi krožniki, starinske omare in druge stvari naših prednikov. Tam sem se srečala z drugo kulturo, s starinami in zgodovino. Začela sva strastno zbirati starine in kombinirati moderno in staro. V tem stanovanju sem v četrt stoletja dodobra pognala svoje korenine. Doživelo je kar nekaj prenov. Začelo se je s staro in zguljeno kopalnico, ki sem jo prenovila s prvim honorarjem, ki sem ga dobila za nanizanko Naša krajevna skupnost. Izbrala sem svetlo modre ploščice, ki so se mi zdele zelo nobel, pa še težko jih je bilo dobiti v tistih časih, ko še ni bilo toliko najrazličnejših trgovin, kot jih je danes na vsakem koraku. Ko pa sem začela gledati dizajnerske revije, se mi je zdelo, da sem s tistimi ploščicami naredila napako. Takrat še nisem imela toliko vedenja o notranjem opremljanju, kot se mi ga je nabralo kasneje,« se spominja Zvezdana. Vendar je imela tisto stanovanje zelo rada: do službe v Drami je imela pet minut, do tržnice ravno toliko. Ulica je bila takrat bistveno bolj živa kot danes, ko jo je župan hermetično zaprl za ves promet. Ljudje so se zbirali v gostilni, gneča in promet je ni motil, saj je uživala v življenjskem vrvežu. »Ko danes gledam to sterilnost, se mi zdi, da je ulica izgubila nekaj svojega šarma, še več pa praktičnosti. Sploh si ne predstavljam, da bi morala s tremi majhnimi otroki parkirati kilometer daleč in potem vse stvari znositi do stanovanja,« razlaga.
Nova podoba starega doma
V stanovanju je ostala po razhodu s prvim partnerjem, od katerega je odkupila še del stanovanja. Čez čas je spoznala novega, ki je v njenem življenju in stanovanju pomenil pravo revolucijo: poznala sta se komaj dva tedna, ko se je že preselil k njej in začel temeljito prenovo. Njen Zoran je zrasel v stari ljubljanski družini, njegova mama je gospa s prefinjenim estetskim čutom. »Od obeh sem se veliko naučila. Predvsem pa sta mi vcepila ljubezen do vsega lepega, kombinacije različnih slogov in kosov pohištva, ter zavedanje, kako prijetno je bivati v okusno urejenem domu. Zoran je poskrbel, da sva stanovanje še nekajkrat temeljito prenovila. V bistvu sva s prihodom vsakega otroka nekaj delala na novo. Spominjam se, kako me je, ko sem rodila tretjič, prosil, ali lahko v porodnišnici ostanem še kak dan dlje, da se bo posušil lak na parketu in ne bo preveč smrdelo,« se spominja v smehu. Njen dom je imel samo eno pomanjkljivost – ni imel dvorišča in sončne svetlobe. Sonce je vanj kukalo en mesec na leto za nekaj ur. Čeprav je mislila, da se je temu privadila, v bistvu ni bilo tako. Šele ko se je s tremi razigranimi fanti počasi naveličala bivanja v središču Ljubljane in se je začela ozirati za naravo, ji je postalo jasno, kako si želi spremembe okolja.
Pobeg v naravo
»Rodila se mi je silna želja, da najdemo nekaj, da gremo ven iz ulic in istih sprehajalnih poti na Grad in v Tivoli. Mešalo se mi je že od tega, da se je treba vedno lepo obleči, iti na igrišče in ves čas paziti, da ne bi kam stopili in kaj počnejo. Dobesedno vleklo me je v naravo. Sem tiste sorte mama, ki je prepričana, da morajo otroci vsak dan ven, ne glede na to, ali je lepo vreme, pada sneg ali dežuje. Po vajah sem jih vsak dan odpeljala iz vrtca in šli smo nekam ven. Velikokrat smo sedli v avto in se odpeljali v naravo. Šli smo na travnike, kjer so lahko letali po mili volji. Nekega dne sem se peljala za nosom po poti, ki danes vodi do mojega doma. Našla sem hrib in na njem staro zapuščeno hišo. Naslednji dan sem vsa navdušena rekla možu, da sem našla nekaj lepega, naš novi dom. Na računu smo imeli dva tisoč takratnih tolarjev minusa. Ne glede na to, da je bilo to takrat videti kot prava znanstvena fantastika, je mož suvereno dejal, da bo ta domačija nekoč naša. V stilu novodobnosti, ki jo poslušamo, je on poslal namero v vesolje in verjel, da nam bo uspelo. Zadevo nam je uspelo kupiti in začelo se je trdo delo. Danes živimo 20 kilometrov ven iz Ljubljane, sredi hriba. Hišo smo dobesedno gradili z golimi rokami, saj se mi še sanjalo ni, kaj so temelji, kako je treba graditi, kako komunicirati z mojstri … Tu je mož pokazal, da je pravi genialec, saj je veliko dela opravil kar sam. Ker nisva imela kooperativnega arhitekta, sva se morala znajti sama,« se spominja igralka.
Novo na mestu starega
Staro hišo so podrli in na istem mestu v dveh letih zgradili novo. To je Zvezdanino in Zoranovo življenjsko delo, veliko garanja in odrekanja. Do hiše je namreč še zdaj težko priti. Kamioni, ki so vozili beton, so se le stežka prebili po ozki poti. Enkrat se je zagozdil in so morali beton stresti ven kar na pol poti in ga nato ročno prenesti na gradbišče. Zoran se je izkazal za izkušenega mojstra za vse. Celo sam je polagal ploščice in za »mojstri« popravil kar nekaj napak. Med gradnjo sta na lastni koži spoznala, kdo je dober in kdo slab obrtnik.
Hiša ima osrednji del, na sredini je stopnišče, na vrhu pa kupola. Nadstropja so pobarvana po čakrah – v kleti je rdeča, na vrhu pa sinja. Vsak otrok ima svojo sobo, ki je urejena po njegovih željah. Kuhinja je v bakrenem odtenku, saj si je takšnega želela njegova lastnica. Od začetka so imeli v hiši živalski vrt, nato pa je živali dala ven, saj je zunaj dovolj prostora in kotičkov zanje. »Hiša je prevelika, da bi jo morala zaradi mačkov pospravljati vsak dan. Naučili smo se, da jo pospravljamo sami, pa tudi zgrajena je zelo praktično. V njej skoraj nimamo omar, saj ima vsak svojo garderobno sobo. Na podstrešju imamo knjižnico, spodaj pa fitnes. Osrednji del hiše, dnevna soba s kuhinjo, meri kar 60 kvadratnih metrov, zato prostor ni videti natrpan. Dobro se zavedam, da je toliko veliko kakšno celo stanovanje. Toda jaz imam veliko družino, zato potrebujem veliko jedilno mizo, ko se zberemo vsi skupaj,« pravi in dodaja, da hiša še vedno ni dokončana. Manjkajo še ograje na stopnišču in še marsikaj. Zvezdana se zaveda, da je hiša vseživljenjsko delo, in je prav nič ne moti nedokončanost. Ker je od nekdaj rada premikala pohištvo in dodajala stvari, njenemu možu pa je to povzročalo stres, se je za nekaj let ustavila. Ko bo spet dobila navdih, se bo lotila dela, saj je znana kot velika garačica. Trenutno pa ima v svojem domu združeno pohištvo z vseh vetrov: nekaj starinskega, nekaj pa tudi tistega bolj modernega iz Ikee.
Ceni resnično bogastvo
Veliko bogastvo njenega doma je zelenje, ki ga obdaja. Ima zelenjavni in cvetlični vrt, kjer ji zlepa ne zmanjka dela, pa tudi obilo živali. Ima zunanjo kuhinjo in dnevno sobo. Tako se ji zdi, kot bi bila v Toskani. »Najlepše je zjutraj zunaj piti kavo ob poslušanju ptičjega petja. To se ne da kupiti. Enajst let se že vozim gor, včasih tudi dvakrat na dan ali ob dveh ponoči, pa se še nisem naveličala. V tej hiši je res veliko ljubezni. Nanjo sva oba z možem zelo ponosna, saj se zavedava, da sinovom puščava lepo dediščino. Edino, kar si še želim, je, da bi bila kmetija, samopreživetvena. Da bi lahko na njej prirejali dogodke, nedeljska kosila, najrazličnejša srečanja. Zdaj, ko so otroci odšli, je kar malo prevelika, kot se je zgodilo tudi marsikateremu Slovencu. Vendar jo z nekaj prilagoditvami lahko spremenimo v karkoli. Upam, da bodo otroci dobili kakšen navdih, kako jo oživiti,« je sklenila.
Več fotografij v spodnji galeriji!
