Bližajo se dnevi, ko nas bodo pritegnile močne barve listja, ki prekriva stene, ograje ali sega visoko v krošnje. Vinike, divje trte, veljajo za ene od nezahtevnih vzpenjavk, saj so v resnici divje rastline, ki jih ljudje niso žlahtnili. Niso neposredne sorodnice prave trte (Vitis vinifera), čeprav so njihovi plodovi prav tako sestavljeni iz jagod, združenih v grozdek, le da so jagode vinik bistveno manjše. Vinike zato gojimo zaradi njihove okrasne vrednosti, prav tako cenjena pa je njihova sposobnost ustvarjati senco, kjer je ta potrebna.
Preberite tudi: Jesenski nagrobni aranžmaji. Kliknite TUKAJ!
Rod vinik (Parthenocissus) je razširjen po ameriški in azijski celini. Vrste, zanimive za gojenje doma, izstopajo zaradi prepoznavno oblikovanih listov in njihove jesenske barve. Vzpenjajo se z viticami, ki imajo drobne, blazinasto razširjene končne dele, s katerimi se rastline prilepijo na oporo. Ta je lahko lesena, kamnita ali ometana. Kadar želimo pretirano razraslo viniko odstraniti s podlage, drobni ostanki teh lepljivih opor največkrat ostanejo prilepljeni, vidni še več let.
Vinike so seveda močno raščave in v nekaj letih povsem prekrijejo površino, ki smo jim jo namenili. Kdor se pritožuje nad njihovim razraščanjem, pač pozablja, da moramo za vse gojene rastline skrbeti, jih negovati, sicer bodo rasle skladno s svojo naravno rastjo. Torej je treba vinike obrezovati in tako zadrževati njihovo rast v želenih mejah.
Obrezovanje ni zahtevno in ga priporočajo ob koncu zime ali zgodaj spomladi, pred začetkom rasti. Izrežemo lahko poljubno dolge poganjke, pač toliko, kolikor ocenimo, da segajo izven predvidenega prostora.
Vinike sadimo na polsenčna ali povsem senčna mesta, saj bodo tako njihovi listi jeseni najlepše obarvani. Cvetovi so drobni, zeleni, zanemarljivi; plodovi pa so drobne, temno modre jagode. Razmnožujejo jih s potaknjenci ali z grebeničenjem.
Tri vinike in ena okrasna trta
Najpogosteje srečamo naslednji dve vrsti vinike: trirogljato in peterolistno ali navadno viniko.
Trirogljata vinika (Parthenocissus tricuspidata) ima liste s tremi do sedmimi roglji. Izvira iz Japonske in Kitajske. Velja za izredno raščavo vrsto, saj v nekaj letih doseže končno višino, ki je več kot 12 metrov. Znani sta dve različici: 'Lowii' in 'Veitchii'. Največkrat gojimo drugo, zaradi lepe barve in večjih listov, medtem ko ima različica 'Lowii' drobnejše liste, podobne bršljanovim, jeseni pa ti porumenijo.
Peterolistna vinika (P. quinquefolia) je prav tako kot trirogljata vinika odporna proti zimskemu mrazu. Zraste visoko, tja do 15 metrov, če ima oporo. Listi so sestavljeni iz petih jajčastih, nazobčanih lističev. Jeseni se njihova barva spremeni v živo rdečo. Cvetovi so prav tako drobni in zeleni, jagode pa temno modre. Ta vinika je doma v vzhodni Ameriki. Zaradi močne rasti so jo marsikje uvrstili na seznam invazivnih tujerodnih rastlin.
Henryjeve vinike (P. henryana) že na prvi pogled ne moremo zamenjati s prej navedenima. Njeni listi se od drugih razlikujejo po izrazito belih listnih žilah. Liste sestavlja od tri do pet jajčastih lističev, ki so različnih zelenih ali bronastih odtenkov. Najlepše se obarvajo listi vinike, ki raste ob severnem ali vzhodnem zidu.
Enako vlogo kot vinike ima tudi ena od divjih trt, ki spada v drug rod: Vitis coignetiae ali škrlatnordeča okrasna trta. Listopadna vitičasta vzpenjavka z olesenelimi stebli je enako močno raščava kot vinike. Izvira iz Japonske in Koreje. Ima večje, trirogljate liste, ki lahko merijo celo do 30 cm v premeru. Hrapavi listi so spodaj dlakavi, jeseni pa zažarijo v vseh možnih odtenkih rdeče, oranžne in rumene, tako da je na posamičnem listu celo več barvnih odtenkov. V njeni domovini iz plodov, ki so večji kot pri vinikah, stiskajo vino, ki mu morajo dodati sladkor, da ublažijo kislost. Vzpenja se z viticami, zato potrebuje oporo. Zlahka prekrije celo večje krošnje, če ji prepustimo svobodno rast. Prvo leto ali dve raste počasi, tedaj potrebuje redno zalivanje, potem pa ne potrebuje več naše pomoči.
