V hiperseksualizirani družbi, v kateri živimo, si je težko predstavljati človeka, ki o seksu, če tega že ne počne neprestano, vsaj ne govori ves čas, ali pa stremi k temu, da bi njegovo seksualno življenje postalo bolj pestro. Seks je povsod - v modi, marketingu, politiki, vpliva na razmerja moči, na prijateljstva in lahko najbolj razumne ljudi v trenutku spremeni v največje nerazsodneže pod soncem. Ampak - ali je tako pri vseh?
Preberite tudi: Ekološka hrana je res boljša. Kliknite TUKAJ!
Če gre verjeti statistikam, je na svetu približno en odstotek ljudi, ki ob misli na vse zgoraj našteto občutijo predvsem zmedo. Toliko hrupa zaradi seksa - zakaj?, se sprašujejo. V dejavnosti, ki bi jo veliko ljudi označilo za najpomembnejšo stvar na svetu, namreč ne vidijo posebnega smisla, to pa zato, ker ne občutijo spolne privlačnosti. O tem, kaj vpliva na to, da ljudje postanejo aseksualni, se stroka še ni zedinila - morda gre za posledico travme iz otroštva, slabih izkušenj s spolnostjo ali pa se ljudje aseksualni preprosto rodijo. Vsekakor pa aseksualnosti ne gre zamenjevati z nizkim libidom - pri tem gre zgolj za prehodno stanje (zaradi zdravil, stresa ali česa tretjega), aseksualni ljudje pa morajo s svojo usmerjenostjo živeti vse življenje. Tisti, ki si zveze ne želijo (tako imenovani »osamelci«), s tem sicer nimajo težav, bolj trpijo tisti, ki bi v razmerje radi vstopili zaradi čustvene vezi s partnerjem. Takšni aseksualci od zveze pričakujejo predvsem čustveno podporo, skupne interese in kvalitetno preživljanje skupnega prostega časa, ki ne temelji na seksu - takšne potrebe pa večinoma trčijo ob potrebe neaseksualnega partnerja, ki mu spolnost predstavlja pomemben del odnosa. Vendar veliko aseksualcev svoje usmerjenosti ne obeša na veliki zvon in se potrebam partnerja pač podredijo - tako imajo spolne odnose, čeprav si tega ne želijo. Še ena zmotna predstava o aseksualcih je ta, da niso sposobni seksati - aseksualci imajo lahko popolnoma normalne spolne odnose, tako kot vsi drugi, le da jih ne spodbudi spolna privlačnost niti med njimi ne občutijo nikakršne zadovoljitve. Še največ, kar lahko potegnejo iz spolnega odnosa, je poglobljena čustvena vez s partnerjem.
Nerazumljenost
O aseksualnosti se v medijih malo bolj na glas govori šele v zadnjih letih, prej je ta tema namreč veljala skorajda za tabu. Kako je možno, da si kdo ne želi seksa? In tudi aseksualci, bombardirani z vseprisotnimi seksualnimi vsebinami, so o svojih občutkih molčali. Kako tudi ne bi, ko pa so revije polne nasvetov, kako spet obuditi zanimanje za spolne odnose, družbene hierarhije se pogosto vrtijo okoli tega, kako pogosto kdo »dobi«, nekatere posameznike pa pomanjkanje seksa pripelje skoraj na rob norosti. Človek, ki normalno in srečno živi brez seksa ter o tem niti ne razmišlja, se v takšnem okolju zdi skoraj ogrožena vrsta. Vendar pa je pomembno, da se zavedamo, da ti ljudje obstajajo in da so njihova občutja prav tako legitimna kot občutja hetero-, homo- in biseksualcev ter vseh vmesnih nians. Veliko aseksualcev je povedalo, da so v trenutku, ko so spoznali, da se opredeljujejo za aseksualne, občutili ogromno svobodo, končno so namreč spoznali, da pri njih ne gre za motnjo, ampak za normalno - čeprav redko - stanje.
Različne vrste aseksualnosti
Pri nas smo se komaj začeli malo bolj zavedati, da aseksualnost obstaja, nekateri tuji mediji in spletne strani pa so bolj napredne, saj že ločujejo tudi različne vrste te realnosti. Tako so demiseksualci tisti aseksualci, ki lahko (šibko) spolno privlačnost občutijo le, če so z osebo močno čustveno povezani; aromantični so tisti, ki poleg tega, da nimajo zanimanja za seks, tudi nimajo zanimanja za ljubezen na splošno, romantične geste, ljubezenske romane in podobno. Nekateri aseksualci so kljub odsotnosti spolne privlačnosti do drugih zelo fizični in se radi objemajo in poljubljajo. Nekateri se samozadovoljujejo, a ne da bi potešili potrebo po spolnosti, temveč gre pri njih bolj za mehanični eksperiment, ki služi samo sprostitvi napetosti. Spet drugi so sposobni tudi spolno fantazirati o določenih ljudeh, a je razlika ta, da si pri tem v resnici ne želijo, da bi imeli spolne odnose z njimi. Nekateri opazijo privlačne ljudi in se vanje - na podlagi njihove zunanjosti - celo zaljubijo, a tega zopet ne smemo zamenjevati za občutke spolne privlačnosti, saj si, tudi če so jim vizualno všeč, ne želijo, da bi bili z njimi intimni.
