Plesni in glive so povsod v naravi in so tudi koristne. Tudi v hrani so včasih zaželene – seveda le tiste posebne, plemenite, ki jih dodajajo sirom. Prestale plesni pa so nezaželene in celo škodljive zdravju. Prav zdaj, na jesen, je nevarnost nastanka plesni največja. Vlažen mraz, ki na jesen leze v domove, pa je njihovo najugodnejše gojišče. Zima je manj naklonjena plesnim, saj jih takrat zatiramo tudi z rednim gretje. Prvi ukrep zoper plesen v domu pa je vsekakor zračenje: z dotokom svežega zraka ji onemogočimo razvoj.
Znaki, da se je v dom naselila plesen
Včasih jo v stanovanju zlahka opazimo: nanjo opozarjajo temni madeži na stenah in zadnji strani pohištva. So pa nekatere vrste plesni manj opazne, s prostim očesom celo nezaznavne. Takrat je naš najzanesljivejši zaveznik naš nos. Prepoznamo jih po vlažno zatohlem vonju v prostoru. Plesni in spore se razmnožujejo dokaj hitro, a včasih jih vendarle kar težko odkrijemo.
Preberite tudi: Arabske kamele bodo jedle slovensko hrano. Kliknite TUKAJ!
Ko pa jih, ukrepajmo čim hitreje: plesen načenja gradbeni material, predvsem pa škoduje zdravju!
V boj proti plesni
Vlaga v stanovanju ter razlike med notranjimi in zunanjimi temperaturami so najugodnejše za razvoj plesni. Ugodno gojišče plesni so tudi vlažni zidovi in vsakršen vdor vlage: npr. streha, ki zamaka, podtalnica, ki vdira v hišo, skratka vse, kar zvišuje vlažnost v zraku. K temu dodajmo prhanje, kuhanje, sušenje perila v bivalnih prostorih ipd. Tudi ta vsakodnevna opravila dodajajo vlago zraku, in to nikakor ne v zanemarljivih količinah, nasprotno, v litrih. Življenje štiričlanske družine nasiči zrak z do 12 litri vode na dan. Če ne zračimo, se ta vlaga kondenzira na zidovih, pohištvu in oknih. Prav to pa je ugodno gojišče plesni.
Nekatera mesta in materiali so pripravnejši za razvoj plesni kot drugi. Opozorimo na nekatera: zaščitni trak na oknih, ki je med toplim notranjim zrakom ter zunanjim vlažnim, tudi razpoke v okenskih okvirih in v zidu. Takšna stičišča med toplim in hladnim zrakom se imenujejo temperaturni mostovi in so najpogostejše domovanje plesni. Tudi prostori, v katerih zrak ne kroži, so lahko vaba za plesni: skriti koti v velikih omarah, postelje, ozadje lesenih oblog.
Preventiva
Poskrbimo, da bodo velike slike in omare nekoliko odmaknjene od zidu, da bo lahko zrak nemoteno krožil. Nepotrebno kopičenje vlage v zraku pa preprečimo tako, da med prhanjem vrata kopalnice niso odprta. Raven vlage v zraku skrbno nadzorujmo – v zaprtih prostorih je priporočljiva med 50- in 60-odstotna vlažnost.
Tudi redno zračenje je kar učinkovito pri preprečevanju plesni. Okna odprimo zjutraj in zvečer za 5–10 minut, in to na stežaj, da se bo zrak v sobi dodobra premešal z zrakom od zunaj. Dvakratno temeljito zračenje je boljše kot ves dan rahlo odprto okno, saj s tem podhladimo sobo, kar pa plesni le koristi.
Zdravstvene posledice
Doslej ni bilo uradno natančno potrjeno, kolikšna je tista količina plesni v zraku, ki je že zdravju škodljiva. Je pa nesporno, da nanj vplivajo izločki, ki jih plesen oddaja v zrak. Na udaru so predvsem dihala. Še posebej neprijetno je, da se v prostorih, kjer je plesen, ta rada zaredi tudi v hrani. V tem primeru strupene snovi ne le vdihavamo, temveč tudi jemo. Najpogosteje se škodljive posledice kažejo kot astma, glavobol, migrena, vnetja dihalnih poti, utrujenost in alergije.
Odstranjevanje plesni
Za odstranjevanje plesni se moramo dobro opremiti: potrebujemo zaščitno obleko, okna pa naj bodo med delom na stežaj odprta. Zaščitimo si oči, nadenimo rokavice, predvsem pa potrebujemo zaščito dihal, torej masko (kategorija P2), kajti spore, ki so v plesni, so mikroskopsko majhne ter se zlahka zavlečejo v oči in dihala.
Sredstvo, s katerim uničujemo plesen, naj raje ne vsebuje klora, saj ta draži sluznico. Enako velja za aceton, ki lahko poškoduje povrhnjico pohištva in zidov. Zdravju in okolju najmanj škodljiv način odstranjevanja plesni je s špiritom, alkoholom, vodnim peroksidom. Kis, sicer priljubljeno domače čistilno sredstvo, pa ni primeren. Čeprav z njim učinkovito odstranjujemo vodni kamen v kopalnici, bo plesnim le dobro del.
Oblazinjeni kosi pohištva, težke zavese in drugo, kar težko očistimo, pred odstranjevanjem plesni raje umaknimo iz sobe. Plesnive spore bi se lahko zažrle vanje. Nasploh velja, da med odstranjevanjem plesni dvigajmo čim manj prahu, da se ne bo razpršila po prostoru, se oprijela drugje in se tako le še širila naprej. Izogibajmo se tudi vsakemu neposrednemu stiku z njo. Plesniva mesta po postopku odstranjevanja temeljito počistimo z gobo ali krtačo ter na koncu še dezinficirajmo. Vse delovne pripomočke po opravljenem delu odložimo v plastično vrečko in zavrzimo.
Površinska plesen na kovinskih, keramičnih, steklenih ali lakiranih površinah se precej zlahka odstrani. Zadostuje že čisti alkohol, za konec pa očiščena mesta še dobro zdrgnimo. Silikonske fuge in tesnila je najbolje odstraniti ter na novo fugirati, saj je pomembno tudi to, da dobro tesnijo, s sredstvi proti plesni pa jih lahko v tem smislu poškodujemo.
V zidovih, neobdelanem lesu, tkaninah in poroznih materialih se plesen rada naseli, odstranimo pa jo prav težko. Običajno ne gre drugače kot s pomočjo strokovnjakov. Splošno pravilo pravi: če je plesniva površina večja od pol kvadratnega metra, je težava prevelika, da bi jo lahko odpravili sami. Takrat je potrebna pomoč strokovnjaka.
