Znova mu bo mogoče prisluhniti tudi v Ljubljani, na koncertu 6. novembra, s katerim bo pevka zaznamovala kar dve častitljivi obletnici: 60 let briljantne glasbene kariere in svoj 80. rojstni dan.
V večeru, poimenovanem To sam ja, bo obiskovalcem predstavila najbolj značilne glasbene trenutke in pesmi iz njenega bogatega glasbenega opusa.
Z zelo vitalno Kesovijo smo se pogovarjali ob njenem nedavnem obisku Ljubljane, na katero jo sicer vežejo zelo lepi spomini. Tu je namreč leta 1958 začela svojo kariero, ko je po končani srednji glasbeni šoli v Dubrovniku sodelovala na tekmovanju mladih talentov flavtistov v Festivalni dvorani in zmagala s skromno, rabljeno flavto, ki ji jo je pomagal kupiti oče. Več o njenem osebnem jubileju in (nič kaj lahki) prehojeni poti pa si preberite v nadaljevanju.
Tretjega oktobra boste dopolnili 80 let. Kako boste zaznamovali ta jubilej?
To bom na najlepši način zaznamovala s koncertom 6. novembra v Cankarjevem domu. Zame je to največja radost, ampak moja sveta trojica – moj sin Alen in moja snaha Ljiljana, ki jo imam rada kot svojo hčerko, saj je prekrasna, ter moja vnukinja Mila – želijo okrog mene zbrati prijatelje in narediti zabavo. Ta bo v petek, 5. oktobra. »V redu, povabi 10 ljudi,« sem rekla Ljiljani, pa mi je odvrnila: »Pa kakšnih 10 ljudi, kaj vam je?!« In veste, koliko jih bo? Več kot 100! A kaj naj? Videla bom ljudi, ki jih imam rada, malo se bomo smejali, kaj dobrega pojedli in spili ter se poveselili.
Kaj bi bilo za vas največje darilo?
Želim si samo to, da bi bili moji bližnji zdravi. In vsakič molim dragega boga, da bi bilo tako tudi v prihodnje.
Pred kratkim nas je na žalost zapustil še en velikan glasbene scene, vaš kolega in dober prijatelj Oliver Dragojević. Kako zelo vas je prizadela ta izguba?
Lahko samo kričiš do konca življenja, da je grozna krivica od boga oziroma od kogarkoli že, ki vlada svetu, da tega človeka nikoli več ne boš videl in slišal v živo. To je strašno! Meni je to grozno. To je vedno tak šok. A to samo govori, da nihče ni večen in da prav zaradi tega nihče nima pravice iz sebe delati katedrale ter misliti, da je bog. Ni. Ti si samo en majhen človek, ki dela tisto, kar mu je všeč, ki ima srečo, da mu je bog dal tak glas, da lahko ljudem z njim nudi neko zadovoljstvo, da se ob njem nasmejijo in da lahko ob njem pozabijo na neke svoje probleme. To je srž vsega.
Vam veliko zadovoljstva prinaša vaša psička, kajne?
Res, je, zlato moje. Imela je tri mesece, ko sem jo dobila, zdaj pa ima leto dni in dva meseca. Zelo je mila in je prava lepotica. Ime ji je Nike. Vse zna, da tudi šapico da … in zelo rada spi z mano. Rada se skriva pod blazino. Uživa tudi na vrtu, po katerem se podi in raziskuje vse njegove kotičke. Ona je moja takšna radost, da jo je težko opisati.
Kdaj vam je bilo sicer najlepše in kdaj najhujše v življenju?
Najlepše obdobje mojega življenja je bilo vsekakor moje otroštvo. Kot otrok veš, da imaš ob sebi vedno nekoga, ki te varuje, ki skrbi zate. Vse ti je glasba, vse ti je pesem, vse ti je cvetoča livada, vse je krasno … Najtežje pa je, ko začneš izgubljati svoje. Ko izgubiš mamo, a tega niti ne veš, ker si še premajhen, v bistvu še sploh ne veš, da si rojen – stara sem bila namreč samo dva dneva, ko je umrla moja mama –, potem je umrl moj brat, ki sem ga oboževala. Imel je samo 39 let, kar je nič, zatem je umrla moja mačeha, ki ga je imela tako rada, da si preprosto ni mogla predstavljati življenja brez njega, na koncu pa sem izgubila še očeta. Nato je prišlo še do te preklete vojne, za katero ne vem, kdo jo je hotel in zakaj: vsi, na vseh straneh so umirali, mi vsi smo nastradali. Kot največje naivneže so nas vanjo potegnili neki kreteni, ki so vsi hoteli svojo korist na račun naroda. Svet je postal krvoločni živalski vrt.
