Avgusta leta 2015 sta se prijatelja, veterinar David Zorko in Jure Poglajen, zobozdravnik, oba iz Brežic, odločila, da bosta počitnice preživela na grškem otroku Lezbos. Nekaj tednov pred odhodom na ta otok pa so začele v svet prihajati novice, da prav na Lezbosu, tretjem največjem grškem otoku v Egejskem morju, ki ima en krak le kakšnih 8 kilometrov stran od Turčije, množično bežijo begunci iz Sirije. Tako je Lezbos postal grška Lampedusa.
In zakaj so Sirci s čolni bežali prav tja? Ker je ta otok del Grčije, ki je članica Evropske unije. Od tam, so si mislili begunci, jim bo pa pot v EU, združenje brez meja, na široko odprta ...
Naša sogovornika sta imela dve možnosti: ali gresta na počitnice kam drugam ali vseeno poletita na Lezbos, in skušata tam tem nesrečnikom vsaj malce pomagati.
»To, kar sva tam videla, je bilo res hudo. Ljudje so dobesedno umirali na turističnih plažah. Sami. Od vseh zapuščeni, pozabljeni in daleč stran od novinarskih kamer in fotoaparatov. Sprva smo jim pomagali le naključni prostovoljci. Pravzaprav turisti iz vsega sveta.«
Zbirata pomoč
Bila sta tako pretresena, da sta že tam začela zbirati denar in v nekaj dneh zbrala 6 tisoč evrov in beguncem takoj kupila sadje ter ustekleničeno vodo. Še pred koncem njunega dopusta pa je zanje iz Slovenije prišlo še 2,5 ton oblačil, obutve, sanitetnega materiala, šotorov itd.
Tisto leto sta še enkrat obiskala Lezbos in tam ustanovila zobozdravstveno ambulanto ter znova zbirala denar. Zbrala sta ga za 35 tisoč obrokov hrane za begunce.
Pravita, da begunci ne bi bežali čez morja in gore, če bi ne iskali na tujem miru, zaposlitve in lepšega življenja. »Je to greh,« se sprašujeta in pravita še, da v njunih glavah ne obstajajo vaši in naši. Obstajajo samo otroci, samo ljudje.
Pa se nista ustavila. Hodila sta v službo in ob njej januarja leta 2017 v kampanji Ogrejmo jih zbrala približno 20 tisoč evrov. »Predvsem za nakup toplih oblačil, odej in obutve. Tokrat za begunce v Grčiji, saj je bil takrat tam hud mraz, oni pa so bili v poletnih oblačilih.«
Vse te in še številne človekoljubne akcije sta delala pod okriljem humanitarnega društva ADRA Slovenija. »Pomagala sva tudi beguncem, ki so prišli v Slovenijo preko Brežic. In ni jih bilo malo.«
Imata srečo, da sta oba v službah, kjer veliko delata in tudi zato nimata težav z dopustom. »Ker vedo, da tudi tedaj delava, nama gredo na roko in malce so tudi ponosni na naju,« pravi Jure Poglajen, ki je zaradi pomoči beguncem postal tudi Delova osebnost leta 2015.
Potem se oglasi še David, ki pravi, da je bilo na njuni poti pomoči beguncem veliko zares pretresljivih zgodb. »Vendar moraš na terenu, kjer pomagaš, dati čustva na stran, sicer se zlomiš in potem si nezmožen pomagati.« Priznata pa, da se je to zgodilo kar nekaj prostovoljcem, ki sta jih spoznala.
»Nihče od nas, ki smo pomagali ljudem v stiski, ni človek iz jekla, zato vse občasno oblijejo solze. Še posebno hudo nam je bilo, če so trpeli otroci in še huje, če so neutolažljivo jokali, ki so ostali brez staršev in drugih sorodnikov. Si predstavljate, da bi vaš otrok ostal sam v tujem svetu, in da mu nihče ne bi pomagal?«
Vzdih in misel, da tisti, ki vojno zakuhajo, nikoli ne čutijo njenih grozot, prav tako ne tisti, ki po svetu kujejo mastne dobičke ob prodaji orožja. »Vojne niso še nikoli prinesle kaj dobrega, pa tudi nič niso rešile,« rečeta hkrati.
Podnebni begunci
Potem se spomnita še na podnebne begunce. Na kraje, kjer ljudje nimajo pitne vode, ne hrane, ne drugih osnovnih virov za preživljanje in so zato prisiljeni zapustiti svojo domovino, da bi sploh lahko preživeli.
»Če bi vsi bolj pazili na okolje, če bi se manj vozili z avtomobili, če bi za stopinjo manj toplo ogrevali stanovanja, če bi manj zastrupljali ozračje in svojo zemljo, če bi jedli manj mlečnih izdelkov in mesa (živinoreja je velika onesnaževalka); če bi tudi politiki razumeli in podprli EKO ukrepe, bi zemlja kmalu spet postala ljubeča mati. Tudi tistim, ki zdaj na svoji zemlji ne morejo preživeti.«
300 otroških vozičkov
Sredi letošnjega maja sta znova odpotovala na Lezbos, ker sta zbrala dovolj denarja za nakup 300 otroških vozičkov. »Pri tem nama je priskočil na pomoč Boris Krabonja z društvom UP-ornik. Pravzaprav stoji za nama odlična ekipa enako mislečih prijateljev, ki znajo prisluhniti, ponuditi odprto dlan, dati objem in tudi denar za tiste, ki so najbolj potrebni pomoči.«
Izvemo, da darujejo zelo različni ljudje, vsak po svojih zmožnostih. Nekateri nakažejo manj, drugi več, odvisno tudi od njihovega materialnega stanja. »Veliko ljudi je, ki nimajo veliko, pa kljub temu želijo nakazati vsaj nekaj evrov. So pa tudi posamezniki in podjetja, ki nakažejo veliko več.» Za te namene jima je društvo UP-ornik za dva meseca odstopilo SMS donacije UPORNIK5 na 1919 ter svoj bančni račun.
In zakaj sta se odločila prav za nakup otroških vozičkov? »Ker je majhne otroke težko ves čas nositi v naročju,« pravita. »Voziček ima tudi funkcionalen namen za prevoz otrok. Tudi begunske družine gredo težko po osnovnih nakupih ali k zdravniku. Z globokim ali s sedečim vozičkom je to veliko lažje.«
Dodajata, da vsaka mama ali oče vesta, da je otroški voziček mnogo več kot le prevozno sredstvo. »V namestitvah, pogosto kar šotorih, kjer živijo begunske družine, vladajo nemogoče higienske razmere. Če imajo mlade družine v lasti ali na posodo voziček lahko otroka odpeljejo vsaj ven, na svež zrak, kjer otroci odkrivajo nove vonjave, glasove in spoznavajo popolnoma drug svet, kar je zelo pomembno za njegov razvoj. Prav tako gredo lahko mlade družine z otrokom v otroškem vozičku skupaj na sprehod in začno plesti nova poznanstva in prijateljstva kar jim daje občutek, da pripadajo normalnemu svetu.»
Poznavalsko dodajata, da voziček ponuja otrokom tudi varno zavetje, iz katerega opazujejo svet. »Tako so vozički iz različnih vidikov zelo pomemben del otroštva.« Zelo sta bila srečna, ker so begunske družine z Lezbosa vozičke z velikim navdušenjem in s hvaležnostjo sprejele.
Birokratski mlini meljejo počasi
Ustanavljata ustanovo Državljani sveta. Trenutno je akt o ustanovitvi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Upala sta, da bosta vse formalnosti za svojo humanitarno ustanovo opravila že pred odhodom na Lezbos, ko bosta vozičke razdeljevala med družine. Pa ni bilo tako. Birokratski mlini, četudi gre za človekoljubje, meljejo počasi.
