V odbojki na mivki je dosegla, kar se je doseči dalo, pred kratkim pa je najprej na gradu Snežnik, nato pa še v romantičnem okolju novega glampinga ob Bloškem jezeru obljubila zvestobo svojemu sovrstniku, izvrstnemu srbskemu odbojkarju Arseniju Mutapčiji. »On je vse, kar sem si kdaj želela od moškega,« pravi presrečna Erika, on pa dodaja: »Ona je ženska mojega življenja!« Erika in Arsenije nista pripravila velike srbske poroke, kakršne so v navadi v njegovi domovini, temveč sta uživala med zgolj 25 svati, najbližjimi sorodniki in prijatelji.
Arsenija je Erika spoznala v najhujših trenutkih svojega življenja, ko je bila poškodovana in se je znašla na prelomnici, kako naprej. »Vse mi je bilo bedno, počutila sem se čisto na tleh. Z Arsenijem sva bila v navezi na Facebooku. Pisal mi je, ali bi se srečala, vendar sem se tako smilila sama sebi, da si nisem želela z njim oditi na pijačo. Vseeno sem šla na neki turnir v odbojki in ga srečala v živo. Začela sva se pogovarjati. V meni je prižgal iskrico. Nato sva se še nekajkrat dobila in počasi mi je lezel pod kožo. Z mano je bil ob mojih največjih preizkušnjah. Iz dneva v dan sem bila bolj zaljubljena,« se spominja začetkov njune romance pred letom in pol. Ker ona ni znala srbsko, on pa ne slovensko, sta se na začetku pogovarjala kar v angleščini in se veliko smejala. Lepi športnici je uspelo najti sorodno dušo. Arsenije, visok kar 206 centimetrov, je odbojko dolgo igral za tamkajšnje klube, nato pa ga je športna pot vodila v Bosno, Alžirijo, Belgijo, Francijo, na Madžarsko, Finsko ... Dobre rezultate je dosegel s člansko ekipo Salonit Anhovo Kanal.
Prisilno ločena
Po treh mesecih jo je zasnubil: v kuhinji je rezala papriko, on pa jo je po slovensko vprašal, ali bi se poročila z njim. »Mislila sem, da se šali, zato je nadaljeval še v srbščini, nazadnje pa me je še v angleščini vprašal: 'Will you marry me?' Seveda sem privolila. Nato sva poklicala domače, ki jih je ob novici skoraj kap. Zatem sva kar v trenirkah odšla v zlatarno, kjer sem si izbrala prstan,« se spominja.
Malo manj pa jima je bilo do smeha, ko je Arsenije lani podpisal pogodbo s klubom v Turčiji. Odpotoval je v bližino meje s Sirijo, v mesto Ufa. Poskušala sta se srečati vsaj enkrat na mesec. Enkrat je šla ona tja, preostalo pa se je on potrudil priti k njej. Najdlje sta bila narazen mesec in pol, ko se je njemu v Turčiji končevala sezona in ni natančno vedel, kdaj bo lahko prišel k Eriki. »Čeprav sem imela veliko dela z zaključevanjem študija na pravni fakulteti, s fizioterapijo po operaciji kolena in z vodenjem šole odbojke, ki jo imava s sestro Simono, sem težko zdržala dolgo odsotnost,« pravi Erika. Takoj po njegovi vrnitvi je odpotovala v Arsenijev rodni Novi Sad, kjer je spoznala njegove starše (prej so se pogovarjali samo na spletu, saj zaradi pomanjkanja časa ni bilo možnosti, da bi odšla v vojvodinsko prestolnico), šla pa sta tudi na poroko njegovega najboljšega prijatelja.
Njen sanjski moški
»Dolgo sem se spraševala, kakšnega moškega si pravzaprav želim ob sebi. Na koncu sem ugotovila, da prav takšnega, kot je Arsenije: je nežen, pozoren, razumevajoč, športnik, ki razume moj način življenja tako kot jaz njegovega, garač, me spoštuje in podpira. Z njim mi je lepo. On je moški, kakršnega potrebujem,« hvali svojega izvoljenca, ki je ljubezen s Slovenko Eriko vzel tako resno, da se je že v Turčiji začel učiti slovenščine. »Pri tem je zelo temeljit in me včasih spravi v zadrego z vprašanji o slovnici. Z njim se pogovarjam po slovensko, on mi poskuša odgovarjati v slovenščini, obenem pa se nauči tudi moje napake,« se smeji nekdanja športnica, ki se je, odkar sta zaljubljena, naučila srbsko, on pa se presenetljivo dobro znajde v slovenščini. Nedavno je bila uradnica, ko sta prišla po dovoljenje za poroko, prav prijetno presenečena. Svoj sanjski dan sta pripravila v rekordno kratkem času.
»Nisva hotela zapletati. Tudi organizacija poroke ni bila velik zalogaj. Vedela sva, da želiva nekaj sproščenega, da se bodo najini najbližji dobro počutili in da ne bodo sužnji protokola in na porokah utečenih navad. Za civilni obred sva izbrala romantični grad Snežnik, moj oče pa je za zabavo predlagal novi glamping ob Bloškem jezeru, kjer je res vse idilično in poročne zabave sploh še niso imeli,« pravi lepa svetlolaska, ki ni nič komplicirala z obleko. Odločila se je za izposojo, in ko sta z mamo obiskali salon, je v pičlih petih minutah našla takšno, ki se ji je prilegala kot ulita. Izbrala pa si je še eno belo obleko, v katero se je preoblekla, da se je lahko sproščeno zabavala.
Četica za urejanje
Tako kot z obleko ni prav nič zapletala s pričesko in ličenjem. »Frizerko in mojstrico ličenja sem naročila kar domov, da sta naju uredili od nog do glave. Pred tem nisem šla na poskusno friziranje in ličenje, zaupala sem, da bo že v prvo vse v redu, in na koncu je tako tudi bilo,« je povedala športnica, ki je bila za svoj sanjski dan lepa kot iz pravljice. Ko jo je po skoraj uri in pol vožnje od domače vasi Pleša do gradu Snežnik videl Arsenije, je obstal brez besed. »Tako lepa si,« mu je potem le uspelo dahniti. Z mladoporočencema se je veselilo le 25 svatov, kar je za nas čisto običajno, za njegove starše, vajene velikih srbskih porok z najmanj dvesto svati, pa je bilo to svojevrstna preizkušnja.
Žalost sredi veselja
»Najprej sta bila začudena, da nas je tako malo. Ko pa sta videla, kako pristne odnose imamo in kako lepo smo se vsi skupaj zabavali, sta bila navdušena, prav tako Arsenijev starejši brat, ki je že poročen. In pa njegov najboljši prijatelj, ki se je prav tako poročil pred kratkim. Midva sva bila v Novem Sadu na njegovi poroki in sva tam tako rekoč imela generalko za svojo,« razlaga Erika, ki ni naročila samo dveh oblek, temveč tudi dva šopka.
Pred dobrim mesecem ji je namreč umrla babica, na katero je bila zelo navezana. Vedela je, kako všeč bi bilo babici videti srečno vnukinjo in se zabavati na njeni poroki. Ker tega ni doživela, si je Erika med poročnim obredom in zabavo vzela čas, da jo je obiskala na pokopališču in na njen grob položila svoj poročni šopek. »Tako je bila babica z nami. Kopijo šopka pa sem nato na zabavi vrgla med družice,« razlaga. Vesela druščina se je zabavala do zgodnjih jutranjih ur, ko sta se mladoporočenca odpravila v brunarico na zasluženi počitek, del svatov pa je nadaljeval zabavo in šel spat še kasneje.
Kmalu spet narazen. Zakonca Fabjan - Mutapčija so že čez dva dneva čakali novi izzivi: treningi in Arsenija delo pri Erikinem očetu. V kratkem pa ju čakajo odločitve, kako naprej – on se bo moral odločiti, kje bo nadaljeval svojo športno pot. Novopečena gospa Mutapčija ga seveda pri vsem podpira in se ne ustraši niti dejstva, da bo mož verjetno že kmalu moral v tujino. Zakonca pa počasi že razmišljata tudi o graditvi hiše na Dolenjskem, pa o povečanju družine. Odkar je Erika teta ljubke Kiare, hčerke sestre Simone, je čisto navdušena nad otroki in rada priskoči na pomoč kot varuška. Tudi Arsenije obožuje deklico in se veseli, da bo nekoč tudi sam oče. »Življenje je res neverjetno! Ko ne pričakuješ nič, se ti zgodi najbolj neverjetna stvar na svetu. Res sem srečna!« je sklenila Erika.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
