O njem nam je več povedala Ana Marija Kolman, ki oživlja starodavna znanja in opozarja, da jih nikakor ne smemo izgubiti.
Kolmanova nas je v preteklosti že spomnila, kako koristno je lahko, če se tu in tam nasloniš na drevo, kako blagodejna za pitje je voda, ki jo na prave datume zajamemo iz izvirov v svoji bližini, in še bi lahko naštevali. Je prava enciklopedija starodavnih znanj, ki jih vedno razišče tako, da preveri tudi, kaj o njih pravijo sodobna znanost in študije. Tokrat smo se z njo pogovarjali o jantarju, ki naj bi nastal iz smole izumrle smreke Picea succinifera. »Smolo drevo izloča kot neke vrste antibiotik proti virusom in kot zdravilo za rane. Z njo se zaščiti. Po milijonih let pa je iz te smole nastal jantar. Ni naključje, da tudi njemu pripisujemo podobne učinke na človeka, kot jih ima omenjena smola,« je povedala.
Izredno močan naravni konzervans. Smola je tako močan naravni konzervans in ima takšno zmožnost ohranjanja bioloških struktur, da so organizmi, ujeti v njej, milijone let ostali nespremenjeni. Tako je na primer v 40 milijonov let stari muhi, ujeti v jantarju, mogoče s posebnimi mikroskopi videti celične organele. A ne zato, ker bi v njem lahko našli kakšen organizem, ljudje so že v davni preteklosti iz povsem drugih razlogov jantar imenovali kar zlato s severa. Najbolj cenjen je namreč že od pozne bronaste dobe do 5. stoletja prihajal z Baltika v Rim. Pot, po kateri je prispel, je dobila ime Jantarjeva pot.
Zaščita pred boleznimi. Uporaba jantarja ima res dolgo zgodovino. Lahko bi rekli, da je ostal nekakšna vez med nami in starimi Grki, Rimljani ter drugimi prednamci. Kar Maria Ana danes uči nas (seveda z novimi dognanji), je stare Grke učil Hipokrat. Ta je bil eden prvih, ki je govoril o zdravilnosti jantarja, in prav zaradi njega so jantar v antiki uporabljali za zaščito pred različnimi boleznimi, tudi pred norostjo, z jantarjevim praškom, pomešanim z medom, so zdravili grlo, ušesne in očesne bolezni, jantar, raztopljen v vodi, pa je bil za želodčne bolezni. Rimljanke so nosile nakit iz jantarja, sploh ogrlice so jim bile v pomoč pri težavah s ščitnico ter glavobolu in vnetju grla. Kasneje, v Litvi in carski Rusiji, so bile jantarjeve ogrlice obvezne za varuške, da so zaščitile sebe in dojenčke pred boleznimi. Že pred drugo svetovno vojno pa so tudi v Nemčiji jantarjeve ogrlice začenjali pripenjati otrokom, da bi bila rast prvih zob manj boleča in da bi njihovi zobje postali močnejši. No, ne samo otroci in ženske, tudi odrasli moški so uporabljali jantar, le nekoliko drugače. Ti so košček jantarja za nekaj tednov namočili v vodko in to jantarjevo vodko so nato pili tudi za krepitev moške spolne moči. Pri mnogih narodih je bila priljubljena krepčilna in blagodejna jantarjeva voda, ki so jo pripravili tako, da so v vrč z vodo dali košček jantarja in ga za nekaj ur postavili na sonce, je razlagala sogovornica in omenila še, da ogrlica ali zapestnica z neparnim številom jantarjevih koščkov po ljudskem verovanju prinaša srečo.
Vraževerje ali dejstvo? »Danes sodobna znanost odkriva nekaj, kar je bilo ljudem znano že tisočletja: izjemno zdravilnost jantarjeve kisline, imenovane tudi butandiojska ali sukcinijska kislina. Še preden je človeštvo vedelo, da obstajajo stvari, imenovane kisline in antibiotiki, so jantar uporabljali kot zdravilo in mu pripisovali celo magično učinkovanje.« Ko odkriješ rešitev za težavo, ki je pred tem nisi znal pozdraviti, to pač dojameš kot čudež. Znanstveniki zdaj ta starodavni »čudež« pojasnjujejo nekako takole: jantarjeva kislina je naravni katalizator pri celični presnovi in spodbujevalec celične obnove.
V srednjem veku so zdravniki priporočali jantar za krepitev zob, pri kožnih boleznih, ranah, migrenah, astmi, nespečnosti in drugih boleznih. Nosili so ga kot nakit, iz njega pa so izdelovali tudi prašek. Polagali so ga na odprte rane, da se ni razvila okužba, rane so se menda hitro zacelile in niso puščale grdih brazgotin, je naštevala Maria Ana in nadaljevala: »To lahko danes razložimo z dejstvom, da ima jantarjeva kislina močno protivnetno in dezinfekcijsko učinkovanje.« Da ima jantar moč in pozitiven vpliv na nekatere zdravstvene težave, tako vsekakor ni zastarelo vraževerje, temveč dejstvo, ki ga je potrdila tudi znanost.
Največjo moč ima naraven, nebrušen kamen. Kot je postala že navada, pa se tudi med jantarjevimi izdelki na trgu pogosto najdejo ponaredki. Zato je treba biti pri nakupu pozoren. »Največ jantarjeve kisline je v jantarjevi skorji, torej zunanjem sloju kamna. Zato je razumljivo, da ima največji vpliv na naše zdravje ravno naraven, nebrušen baltski jantar, ki pri stiku s kožo oziroma telesno temperaturo jantarno kislino (kadar jantar nosimo kot nakit) lahko prenese na človeka. To razlaga tudi sposobnost jantarjeve ogrlice ali zapestnice, da ščiti pred klopi,« je mimogrede omenila sogovornica. »Znanstvene študije o jantarni kislini so sprožile tudi številne raziskave o učinkih jantarja, in te so prav tako dokazale njegovo sposobnost zaščite pred negativnim sevanjem električnih in elektronskih aparatov. Dokazi o močnem antioksidativnem učinkovanju jantarja so bili povod za klinične študije, te pa so potrdile zdravilne učinke pri motnjah srčnega ritma, živčnega sistema in koncentracije ter močan dvig imunskega sistema. Ena izmed študij je dokazala, da jantarna kislina za kar desetkrat poveča nasičenost hepatocitov (jetrnih celic) s kisikom.« A jantar učinkuje le, če je pravi. Zato se zanašajte na certifikate. Predvsem pa se spoznajte s tem starodavnim kamnom, ki je na našo veliko srečo še danes tu za nas.
Nemški reformator Martin Luther (1438–1546) je vedno nosil v žepu košček baltskega jantarja, ker je imel težave z ledvičnimi kamni. V zgodovinskih virih je zapis, da mu je zato nemški knez Albrecht Brandenburški, zadnji veliki vitez tevtonskega reda in prvi pruski knez, podaril žlico iz jantarja.
V epidemiji kuge so jantar uporabljali kot kadilo za razkuževanje. Pruski duhovnik Matthäus Prätorius (1635–1704) je zapisal, da leta 1680, v času kuge v Gdansku in Königsbergu, ni umrl nihče, ki je uporabljal tovrstno zaščito.
Jantarjeva kislina v farmaciji. V farmacevtski industriji so jantarno kislino že zelo kmalu dodajali v številne pripravke ter uporabljali v proizvodnji sedativov (pomirjevala), spazmolitikov (zmanjšujejo krče) in antidotov (sredstva, ki nevtralizirajo ali zmanjšajo oziroma odpravijo učinke strupa ali kake druge škodljive snovi). V prehranski industriji se jantarna kislina uporablja kot naraven aditiv za živila (E363).
Potrditve sodobne bakteriologije. Jantarna kislina je postala zanimiva za medicino ob ugotovitvi, da aktivno sodeluje v presnovnem procesu, ki se imenuje cikel trikarboksilnih kislin ali Krebsov cikel. Ta biokemični proces, pri katerem se v celicah živih organizmov razgrajujejo maščobe, ogljikovodiki in beljakovine ter se pri tem sprošča energija, je prvi odkril angleški biokemik nemškega rodu Hans Adolf Krebs (1900–1981), ta je leta 1953 za svoje delo na področju fiziologije in medicine dobil Nobelovo nagrado. Ugotovitev o pomenu jantarne kisline v Krebsovem ciklu je spodbudila zagovornike alternativne medicine, da »razglasijo« jantarno kislino za univerzalno zdravilo, domnevno rešitev za številne patološke bolezni, sledile pa so javne obtožbe FDA (Food & Drug Administration), da namerno skriva zdravilne lastnosti te snovi in je ne priznava kot poceni zdravilo, s čimer ščiti trgovino z dragimi zdravili. Prav nedavno je FDA na osnovi raziskave univerze v Hamburgu odobrila vrsto izdelkov iz jantarjeve kisline. Jantarno kislino je natančno analiziral pionir sodobne bakteriologije, dobitnik Nobelove nagrade, nemški zdravnik in mikrobiolog Heinrich Hermann Robert Koch (1843–1910) ter dokazal, da ima vrsto zdravilnih lastnosti: je imunostimulator, antioksidant in adaptogen, učinkuje pa tudi izrazito antitoksično.
