Spomnimo se je tudi iz šova Slovenija ima talent, a zares zažarela je v oddaji Nova zvezda Slovenije. Prišla je v finale, vendar ni zmagala. Verjamemo pa, da še ni rekla – oziroma zapela – zadnje besede. Na dan, ko smo se pogovarjali, je podpisala polletno pogodbo z založbo Dallas. Brez zadržkov govori o svoji ljubezni do Maje, s katero se bosta poročili, z veliko nežnosti pa o invalidni psički Inji, ki »gre na sprehod« z vozičkom.
V srce nam je segla njena zgodba o psički Inji, bernski planšarski ovčarki, ki je doživela infarkt hrbtenjače in od takrat ne more hoditi. Tatjana in njena partnerka Maja jo zato vozita na sprehode kar v vozičku, od koder Inja opazuje svet. Še vedno je vesela, ješča, zatrdili so jima, da nima nobenih bolečin, zato je Tatjana in Maja ne nameravata »uspavati«, kot jima svetujejo številni mimoidoči, ki mislijo, da pasje življenje v vozičku ni vredno življenja in truda. A pojdimo od začetka.
Povabilo v šov
Petje je terapija
»Kadar grem na oder in zapojem in če sem slabe volje, pozabim na vse težave, na vse slabe stvari. Petje je zame terapija. Težave izginejo.«
Tatjano so s Planeta TV naprej povabili v oddajo, ki naj bi jo snemali po srbski licenci Nikad nije kasno (nikoli ni prepozno, op. a.). V njej nastopajo pevci po 40. letu, ki niso znani širšemu občinstvu. Te oddaje potem niso snemali, so jo pa povabili v šov Nova zvezda Slovenije. »Sama se nisem nameravala prijaviti, a ko so me povabili, sem začela razmišljati, da ne bi bilo slabo, če si naredim malo reklame, da postanem prepoznavna po vsej Sloveniji, ne samo po Primorski. Dosti nastopam po kazinojih na Goriškem, imam samostojne koncerte v Novi Gorici, delujem pa tudi čez mejo, v Italiji. Sodelovala sem na Emi. Imam tudi pevski duo s kolegom, igrava na porokah in obletnicah. Kot pevka se preživljam. Ta oddaja mi je res prinesla širšo prepoznavnost, ljudem sem se predstavila na velikem odru, pokazala sem svojo kakovost in zdaj gradim naprej. Pogodbo z Dallasom smo podpisale vse finalistke, šest nas je bilo. Plasirali nas bodo na radijske postaje, nam pomagali najti avtorje skladb, besedil, za pol leta sicer, a če bomo dobro sodelovali, verjetno še naprej. Morda bova sodelovala tudi s Klemnom Bunderlo, spoznala sem Nuško Drašček, Evo Hren, ki je bila naša vokalna učiteljica ... Najprej bomo predstavili pesem Mlade oči Jureta Robežnika, direktor agencije Dallas je bil zelo navdušen nad mojo izvedbo. Potem pa bo sledila kakšna avtorska skladba.«
Zvesta sebi. In svoji glasbi
Tatjana ima rada jazzovske standarde, zimzelenčke, stare slovenske popevke, Jožeta Privška, Mojmirja Sepeta. »Moj cilj je, da bi me poslušali ljudje, ki imajo dobro uho, ki vedo, kaj je kakovost,« pravi. »Sem zvesta sama sebi. Tudi v oddaji nisem bila kot večina finalistk, ki so pele Beyonce, zame so izbirali drugačne pesmi.«
Mama ji je pela v postelji
Potovanja
»Radi bi več potovali, a trenutno zaradi Inje ne moreva. Maja si želi živeti in delati na Novi Zelandiji, a morda bova šli vsaj na potovanje tja, ker za začeti novo življenje tam sva najbrž že prestari.«
Tatjanina družina je glasbena, mama je pela v zboru, sestra je akademska glasbenica. »Vedno smo peli v avtu, ko smo šli na morje,« se smeje spominja Tatjana, »in kadar sem šla popoldne spat, je mama legla poleg mene in mi pela pesmi. To ostane. Starši so naju s sestro spodbujali, naju vpisali v glasbeno šolo. Bila sem solistka v otroškem in mladinskem pevskem zboru, nato sem šla na ure solo petja. In hitro po osnovni šoli sem šla na glasbene odre, najprej sem igrala na klaviature, nato že kot pevka.«
Je starost ovira?
Tatjana je stara že več kot 40 let. Je to še čas za razširitev pevske kariere in imena? »Mislim, da če imaš glas in pravo energijo, leta niso ovira. Naša generacija se je glasovno kasneje razvila kot današnje mlade generacije. Druge pevke v oddaji so bile mlajše, jaz pa imam čisto drugačen način petja, ki ga gojim že leta.«
Ljubezen do živali
»S partnerko Majo imava dva psa. Desetletna psička Inja je na žalost bolna, imela je kap hrbtenjače, ko je bila stara sedem let, sama ne hodi več, zato jo na sprehode voziva v vozičku. Je najsrečnejši pes na svetu, čeprav ne hodi. Pomagala sta ji edino elektroakupunktura in plavanje z jopičem v morju. Zdaj lahko stoji, na začetku pa ni mogla dvigniti glave, leve tačke ni čutila. Tačko si zdaj celo umiva, tako da jo očitno že čuti. Psička Mika je leto dni starejša od Inje. Takoj po kapi se je do Inje vedla odklonilno, ignorirala jo je, kot da je ni, ker v naravi živali pustijo bolne umreti. Ko se je stanje malo izboljšalo, pa ji je nastavila hrbet, da je lahko Inja naslonila glavo nanjo, jo motivirala. Znani evropski nevrolog za pse v Bologni nama je zagotovil, da Inja ne trpi nobenih bolečin. Žival, kadar ji ni do življenja, to pokaže. In Inja si zelo želi živeti. Živali so sicer kar velika obveznost. A so družinski člani. In če zbolijo, jih ne moreš kar usmrtiti. Midve že nekaj let ne hodiva več na dopust zaradi Inje. A nama je v takšno veselje, ogromno nama da.«
Tatjana in Maja
Tatjano in Majo, ki je med intervjujem ves čas zraven, vprašam, kakšna je njuna zgodba. »Septembra bo trinajst let, odkar sva skupaj,« pojasni Tatjana. »Bila je ljubezen na prvi pogled. Bilo je prezadnjega dne v avgustu, prireditev Poletje v Ljubljani, prepevala sem na Šuštarskem mostu. Maja je prišla pod oder, zagledali sva se in ... to je bilo to.« »V tisti sekundi,« jo dopolni Maja. »Imeli sva srečo,« nadaljuje Tatjana, »da sta se poznali najini prijateljici, in midve sva ju spraševali po telefonskih številkah druga druge. Maja je prišla tudi naslednji večer in potrebovali sva natanko en teden, da sva dobili kontakte. Ko sva se prvič srečali, spoznali, nisva šli več narazen. Takoj sva tudi začeli živeti skupaj.« Maja doda: »Jaz sem sicer Ljubljančanka, pa sem se preselila k Tatjani v Novo Gorico. A zdaj razmišljava, da bi se preselili nazaj v Ljubljano, ker se tukaj več dogaja.« Je kdaj težko živeti skupaj, ju vprašam. Maja pove: »Saj se kdaj spreva, a se tudi hitro pomiriva. Če živiš skupaj, moraš sklepati kompromise.« »Treba se je pogovarjati,« nadaljuje Majino misel Tatjana. »Tišina je smrt za odnos. Popuščanje mora biti. A če je ljubezen, te vedno vleče. In pri naju je tako že dvanajst let. In upam, da bo še tako.« Maja doda: »Z veliko pozornosti, spoštovanjem ...« »In z objemi, dotiki, bližino, res uživava skupaj,« je zgovornejša Tatjana. »Midve sva res sorodni duši. Bereva si misli, dokončujeva stavke. Lepo nama je skupaj.« Maja se smeje: »Tudi jeza ne traja dolgo.«
Pripombe, ki zabolijo
Pomembne stvari
»Da si zvest samemu sebi, da delaš to, kar te veseli, bogati, da znaš ljubiti, spoštovati, da ne delaš slabega drugim.«
Sta doživeli, ker sta ženski par, kaj čudnih pogledov, namigov, besed? »Seveda sva,« reče Tatjana, »to je normalno, v družbi so tudi ljudje, ki ne sprejemajo drugačnosti, a življenje je najino, midve se ne ozirava preveč na to. Morda malo zaboli, a je škoda energije za ljudi, ki tega ne razumejo, sprejemajo. Človek mora živeti in pustiti živeti, ne glede na to, kako kdo živi, pomembno je, da ne delaš drugemu slabega.« Maja jo dopolni: »Ne obsojaj človeka, ker nikoli ne veš, kakšno zgodbo nosi s sabo. Najprej pometi pred svojim pragom, pa boš imel dosti dela.« Se bosta res poročili, ju vprašam. »V šovu so malo izsilili to moje priznanje,« se zasmeje Tatjana, »na skrivaj posneli, to je prišlo do žirantov ... A ne glede na to, midve sva o poroki razmišljali že prej. Zaradi Inje sva to postavili malo na stran. A mislim, da v bližnji prihodnosti ... Poroka bi mi pomenila potrditev tihe zaveze, ker zame, če si s človekom, si itak zaobljubljen. In želim si, da bi tisti večer imeli okrog sebe ljudi, ki naju imajo radi. Da bi se zabavali. Da bi nama ta večer ostal v srcu za vse življenje.«
Otroci? Ne
Presenetljivo na vprašanje, ali bosta imeli otroke, Tatjana odločno odgovori: »Ne. Maja bi jih sicer imela, jaz pa ne.« Nato pove Maja: »To sva že predelali. Jaz bi jih res imela, celo vzgojiteljsko šolo sem naredila, ker jih imam rada, otroci se mi zdijo bitja, ob katerih se lahko veliko naučiš, so čisti, nepokvarjeni. In ker jih Tatjana ne želi, sem se s tem sprijaznila.« Tatjana pojasni: »Čez vikende pojem, pridem utrujena domov, dopoldne spim, ne morem nič. To ne bi bilo pošteno do otrok in do Maje. Pa Maja je čisto preveč popustljiva, to vidim že pri psičkah. Preveč jih razvaja.« »Res sem premehka,« prizna Maja, »a Tatjana bi bila dobra protiutež, dober drugi starš.« Tatjana najde še en razlog: »Ta svet se mi zdi včasih tako nepošten, tako pokvarjen, da če imaš otroka, moraš biti zelo dober starš, da ga vodiš skozi življenje, to ni lahko. Občudujem starše, ki si upajo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
