Kako ste sploh pomislili, da bi lahko tako običajna živila, kot so mleko, mlečni izdelki in rdeče meso, zakrivili nastanek raka?
Primerjal sem epidemiološke vzorce nekaterih vrst raka po vsem svetu, posebno raka debelega črevesa in dojke. Opazil sem razlike v pojavnosti teh rakov, zato sem pregledal, kako je s tem v različnih državah: v tistih, kjer je teh vrst raka veliko, in v tistih, kjer jih je malo. Velika večina epidemiologov je za rdeče meso razlagala, da rak nastane z obdelavo mesa, s pečenjem na žaru, v pečicah, pri čemer meso prej obdelajo z nekaterimi kemikalijami, da bi bilo okusnejše. To bi lahko razložilo višjo stopnjo incidence tam, kjer so navajeni tako pripravljati meso. Vendar se to ni ujemalo z drugimi podatki. Na primer, v Mongoliji pojedo veliko rdečega mesa, pečejo ga na vse mogoče načine, prekajujejo ga, a imajo kljub temu zelo malo bolnikov z rakom debelega črevesa in tudi dojke. Potem pa so tu države, kjer jedo večinoma ribe in perutnino, na primer otoške države v Tihem oceanu. Meso pečejo na žaru, kuhajo, pečejo v pečici na isti način, kot drugje pripravljajo rdeče meso, a imajo malo bolnikov z rakom debelega črevesa in dojke.
Očitno mora biti kakšen vzrok?
Ugibali smo, ali je morda v rdečem mesu še kaj drugega, infekcijski, kužni elementi. Zato smo v sodelovanju z veterinarsko fakulteto v Leipzigu začeli raziskovati vzorce mleka 130 zdravih, okrog pet let starih krav, zraven pa smo nabavili večjo količino mlečnih izdelkov iz trgovin, tam, kjer jih večina ljudi tudi kupuje. Potem smo analizirali, ali je morda v njih neka snov ali mikroorganizem. Rezultat je bil presenetljiv. Ko govorim »mi«, s tem mislim svojo ženo Ethel Michele de Villiers (tudi znanstvenico in virologinjo za področje tumorjev, op. a.) in sebe, kajti na začetku sva raziskovala sama. Naletela sva na veliko število majhnih enostavnih okroglih molekul DNK in ugotovila, da so podobne plazmidom bakterij, to so majhne molekule v bakterijah, ki so dostikrat odgovorne za nekatere odpornosti proti antibiotikom. Skoraj vse bakterije vsebujejo plazmide. To je še povečalo sum, da je v mleku nekaj kužnega. Ker smo imeli nekaj izkušenj z malimi molekulami DNK v mikrobih, ki so zelo razširjeni med ljudmi, a se ni nikoli pokazalo, da povzročajo bolezni, se nam je zdelo smiselno, da preverimo njihovo biološko aktivnost v človeških celicah. Zato smo jih dali v človeške celice in videli, da so v njih takoj postali gensko aktivni in da so se razmnoževali. Posumili smo, da je morda to ključ do celotne zgodbe. Skrb vzbuja dejstvo, da smo zasledili od 90 do sto različnih genotipov. Večina jih je po strukturi v sorodu z bakterijskimi plazmidi, niso pa identični, ker so se razvijali v dolgotrajnih procesih evolucije pri sesalcih.
Kaj to pomeni za človeški organizem?
Vprašali smo se, ali imajo te celice kaj opraviti z rakom. To so bili prvi kandidati za sum za razvoj raka dojke in debelega črevesa. Sodelovali smo s patologi iz Züricha, ki so analizirali naše vzorce za prisotnost teh DNK agensov. Moj kolega je razvil monoklonalna protitelesa za enega od njih in poskušal ugotoviti, ali so prisotna. Presenetljivo, celice raka debelega črevesa jih niso vsebovale. Potem smo preverjali tipe protiteles za te agense. Predvidevali smo, da bi jih moralo biti veliko. Pa je bilo ravno narobe. Posumili smo, da se je v organizmu verjetno nekaj dogajalo zelo zgodaj v življenju, nekaj, kar je povzročilo imunotoleranco. Ko telo ne odgovori s protitelesi, še ni pripravljeno na virusne okužbe, na primer na virus hepatitisa B, ki povzroča raka na jetrih. Običajno se prenaša z matere v času pred rojstvom oziroma med porodom; potem se pri številnih od teh dojenčkov razvije imunotoleranca, ker se imunski sistem dalj časa ne odziva na virusno okužbo. Veliko teh otrok pozneje v življenju zboli za rakom na jetrih. Ugotovili smo, da je v zvezi z različnimi vrstami okužb pomembno, kaj se človeku zgodi zelo zgodaj v življenju.
Torej ko je še dojenček?
Da. Dojenje ima zaščitni učinek za veliko okužb, ki so lahko za novorojenčke tudi usodne, na primer z rota virusom. Pozneje v življenju te okužbe niso več tako nevarne. Toda dojenje novorojenčka varuje pred takimi okužbami. Zakaj je tako, je dolga zgodba, a jo bom skrajšal: človeško mleko vsebuje nekaj posebnih sladkorjev, ki se vežejo na celične površine proteinov. Te strukture in njihovi receptorji preprečujejo, da bi virusi okužili celice. Ko mati neha dojiti, otrok teh sladkorjev nima več v sebi. Kravje mleko prav tako vsebuje sladkorje, a so drugačni, vsebujejo snovi, ki varujejo teličke pred zanje smrtonosnimi okužbami. Z uživanjem kravjega mleka zaužijemo tudi druge snovi, ki so v enakih strukturah kot sladkorji v človeškem mleku, vendar pa ne varujejo otrok pred okužbami, ampak jih delajo bolj občutljive. Otroci, ki niso dojeni, so torej dojemljivejši za okužbe. Če mati otroka doji pol leta, ko je njegov imunski sistem do neke stopnje razvit, že lahko razvije protitelesa za različne okužbe, kar pomeni, da je zavarovan pred njimi. Če pa ni dojen, je vse življenje bolj občutljiv in dojemljiv za okužbe. Lahko rečemo, da ima približno 80 odstotkov ljudi v debelem črevesu posebne strukture.
Kako lahko te poškodujejo človeško tkivo?
Virusi so nagnjeni k temu, da postanejo sestavni del celice. V nasprotju s tem pa se tumorski virusi nikoli ne integrirajo v človeške kromosome. Ostajajo prosto lebdeče okrogle molekule, ki dolgo obstojijo. Okužba se primarno ne zgodi v celici, ki se pozneje spremeni v rakavo, ampak v njeni okolici. To lahko demonstriramo z vnetnim procesom v tkivu, ki ga sprožijo makrofagi kot odgovor na napadalce. Pri počasi razvijajočem se vnetju se tvorijo oksidacijski radikali, ki spreminjajo tkiva in lahko sprožijo mutacije. V dolgem časovnem razdobju, od 40 do 70 let, se ustvari cela vrsta mutacij. Nekatere od njih so za celice pogubne, ker vodijo v nastanek raka.
Pravite, da je največ škode narejene, če dobi dojenček kravje mleko?
Sumimo, da primarna okužba največkrat nastane v prvem in drugem letu življenja. Ne morem pa izključiti, da se v telesu nekaj zgodi tudi pozneje v življenju. Gre za zapleten imunološki mehanizem, ki ga še ne razumemo popolnoma. Najboljši nasvet je, da mati doji otroka najmanj eno leto. Če tega ne more, je najboljša izbira ena od formul, ki so navadno sestavljene tako, da je otrok zaščiten.
Vnetje je nevarno za mnogo bolezni. Bi nam lahko pomagala protivnetna zdravila?
Ker imajo vnetni mehanizmi oziroma kemikalije tako vlogo v nastanku raka, postaja razumljivo, zakaj nekatera nesteroidna protivnetna zdravila, kot so aspirin, ibuprofen in druga, zmanjšajo nevarnost za raka v debelem črevesu, do neke meje pa tudi za raka dojke. Zato, ker lahko blokirajo vnetje. Zanimivo je, da so okuženi s HIV in drugi, ki jemljejo zdravila proti delovanju imunskega sistema (imunosupresivi), s tem zaščiteni pred rakom, saj ta zdravila preprečujejo vnetne procese in s tem preprečujejo več različnih rakov, tudi raka prostate. To bi bilo treba raziskati.
Vendar pa menite, da bomo imeli čez 20 let veliko več raka kot zdaj.
O tem sem prepričan. Zato bi bilo treba nekaj narediti, morda razviti nova cepiva. Verjamem, da jih je lahko razviti, le da je potreben čisto drugačen način kot pri cepivih proti HPV. Cepiti bi bilo treba pred rojstvom otroka.
Ko ste že omenili cepljenje proti okužbam z virusi HPV, ali v Nemčiji začenjate cepiti tudi dečke?
Načrt za to je v polnem razvoju, čeprav smo pri tem dokaj pozni. Nekaj drugih držav je cepljenje dečkov že uvedlo in imajo pri tem velik uspeh. Prav včeraj sem slišal, da se je ena največjih nemških zavarovalnic odločila plačevati cepljenje dečkov. Sicer pa je odstotek cepljenih deklic v Nemčiji dokaj nizek, okrog 40-odstotni. Dejstvo je, da so prav moški v starosti od 40 do 50 let glavni prenašalci virusov. Okuženih jih je več kot žensk. Tako je skoraj po vsem svetu. Ženske zbolijo za rakom materničnega vratu, pri moških pa se razvijejo drugi raki, vendar dosti redkeje kot pri ženskah. Na razvoj raka materničnega vratu namreč vplivajo ženski hormoni estrogeni, ki spodbujajo aktivnost virusov. Posebno ranljivo je tkivo mladih žensk zaradi anatomskih posebnosti, povezanih s spreminjanjem tkiva v materničnem vratu. Čisto posebna skupina pa so homoseksualni moški. Poskušal sem najti podatke, koliko je med moškimi homoseksualcev, vendar je to precej težko, podatki so nezanesljivi. Bilo naj bi jih od deset do 20 odstotkov v vsej moški populaciji. Zanje bi bila zaščita s cepljenjem zelo priporočljiva, ker s tem preprečijo razvoj analnega raka, pa raka v grlu oziroma rake glave in vratu, ker so povezani z istim tipom virusa kot rak materničnega vratu. Vse te bolezni so zelo hude, bolniki imajo velike zdravstvene težave. Imamo možnost, da te bolezni izkoreninimo. Če to res želimo narediti, je treba cepiti oba spola, deklice in dečke.
Vrniva se k mleku in rdečemu mesu. Kaj ste ugotovili v zvezi z mesom?
V njem smo našli enake snovi kot v mleku. Našli smo jih v serumu, in če so tam, so v vseh tkivih. Meso vsebuje kri, v kateri je serum.
Ali so prizadete samo krave ali tudi druge živali, ovce, koze, perutnina, prašiči?
To je zelo dobro vprašanje, vendar nanj ne morem odgovoriti, ker tega nismo raziskovali. Svinjina je posebno zanimiva. Kitajci na primer pojedo največ svinjskega mesa, a je pri njih zbolevnost za oba raka, debelega črevesa in dojke, zelo nizka. Vendar pa v zadnjem času narašča, kar še posebno velja za raka dojke. To je verjetno zato, ker so v 60. in 70. letih uvozili veliko evropskih krav ter zraven promovirali proizvodnjo in uživanje mleka. Vse od takrat incidenca raka (posebno raka dojke) narašča. Ko so Kitajci še uživali meso svoje živine, kitajskih sort krav, je bila incidenca tako raka dojke kot raka debelega črevesa nizka.
Menite, da bi bilo smiselno cepiti krave?
Da. Tako bi se znebili okužb krav. Vendar je več vrst teh agensov. Sumimo, da ni samo en tip tistih, ki delajo škodo, ampak več različnih. Druga zamisel je, da bi to spremenili z genskim inženiringom in posegli v proces, ki povzroča genske spremembe.
Od kod so sploh ti agensi prišli?
Iz bakterij, ki so razširjene povsod. To je morala biti posledica evolucijskega procesa, ki se je dogajal davno nazaj, morda celo pred dvema milijardama let.
Kaj naj torej glede na vse to svetujemo ljudem? Da naj ne jedo rdečega mesa in ne uživajo mleka in mlečnih izdelkov?
Ne, sploh ne. To bi bil popolnoma napačen zaključek. Vsi mi, ki sedimo tukaj, imamo te agense zagotovo že v sebi. Samo v nekaterih izjemnih okoliščinah se bo začel razvijati rak. Pri večini pa se skozi življenje maligni proces ne bo začel. Tako kot pri okužbi s HPV samo majhen odstotek okuženih tudi zboli. Če me vprašate, ali jaz uživam meso in mlečne izdelke, je odgovor da. Vendar je treba biti previden. Vsake toliko časa je treba zdravje debelega črevesa preveriti s kolonoskopijo. Za prihodnost pa mislim, da bomo razvili preparate, ki bodo uničili škodljive agense v živini. Mislim tudi, da bomo razvili cepiva proti raznim vrstam raka.
Je mogoče te male agense v mleku in mesu uničiti s kuhanjem?
Težko vprašanje, vendar zelo dvomim. Za mleko smo denimo vzeli vzorce iz pasteriziranega mleka, kar že veliko pove. Nismo uporabili surovega.
Danes je moderno, da uživaš surovo kravje mleko. Kaj menite o tem?
Lahko rečem samo, da si s tem povečaš tveganje za bolezni. Jaz tega ne bi priporočal.
Kakšen je torej vaš nasvet za ohranjanje zdravja?
Mati naj svojega otroka doji čim dlje. Drugi nasvet je, naj se proti HPV cepijo tudi dečki.
