Ste kdaj opazovali štiri- oziroma petletnike v telovadnici, ki so sproščeno in prosto tekali, se lovili, porivali, padali … Pri vsem tem pa so neznansko uživali. Otroci ob vsem tem gradijo telesno samozavest, vzdržujejo očesni stik in točno vedo, kako in kaj. Med seboj merijo telesne moči, nehote se vzpostavlja hierarhija. Ko padejo, se smejijo, saj je zabavno pasti. Dokler ne posežemo vmes pretirano skrbni odrasli in vse pokvarimo. Iz strahu za mladež se pretirano odzivamo in posegamo v nekaj najbolj naravnega, kot je fantovsko ravsanje, ki je nekaj normalnega, saj tako spoznavajo svoje zmožnosti in svoje meje ter meje drugih. So v stiku in na ta način lahko ozavestijo svoje telo.
Gibanje je nagon in če otroka posadimo pred ekran, mu kratimo osnovno pravico – pravico do gibanja. Sta pa danes znani dve struji: »zasedeni« otroci pred ekrani in otroci, ki so že v najzgodnejših letih včlanjeni v športne klube. Nič ni narobe, če malčka vpišemo na tečaj, da osvoji osnove smučanja, plavanja, nogometa, tenisa … Vpisati ga v klub pred 4. razredom osnovne šole pa pomeni, da se bo zanj že v rani mladosti začela specializacija določene športne panoge. Še bolj pa je narobe, če starši izberejo klub, kjer so športni mentorji nestrokovni, slabi pedagogi, brez znanja psihologije otrok in ga vidijo le kot številko, starše pa kot vrečo, polno denarja. Povzročijo lahko nepopravljivo škodo.
V stiku s športniki sem poklicno že 23 let, dve desetletji sem poučevala in bila razredničarka na gimnaziji s športnimi oddelki. Iz pripovedovanj mladih bi lahko spisala celo knjigo različnih zgodb. Tudi sedaj, ko delam z mladimi in družinami na drugem področju, opažam, kako otrokovo ukvarjanje s športom močno zareže v družinsko življenje. Klubi že najmlajše učijo tekmovalnosti namesto sodelovanja. Cilj treninga bi moral biti, da mladi vzljubijo gibanje in ga vzamejo kot del življenja. To se pa lahko zgodi le, če imajo srečo in naletijo na dobrega trenerja – pedagoga, kar pa je danes, žal, redkost. Ko poslušam učence oziroma dijake, kako trenerji delajo z njimi, sem začudena, da starši vse to dopustijo. A večina otrok tega doma niti ne pove, iz strahu, da bi jih starši iz kluba izpisali in vidi se, kakšno moč imajo trenerji nad mladimi varovanci.
Dogaja se tudi, da otrok doma pove, kaj se dogaja med treningom, da trener kriči nanje, jih ponižuje, a se starši ne odzovejo. V šolo bi tekli, če bi njihovemu otroku nekdo v razredu rekel »idiot, iz tebe ne bo nič«. Pri športu pa, kot da je to prav, saj se bo otrok le na ta način utrdil za življenje.
Žal veliko staršev zadovoljuje svoje ambicije na plečih svojih potomcev. Če vzhičeno ploskamo in vzneseno kričimo s tribun in se bolj veselimo uspeha svojega otroka na neki tekmi kot on sam, potem je nekaj narobe.
Kaj se dogaja? Zakaj dvojna merila? Staršem predlagam, da si večkrat ogledajo otrokov trening ali pa pridejo tja malce pred koncem, da bodo videli, kako trening poteka in kako se trener obnaša. Opazujejo naj ga tudi na tekmah. Če opazijo neprimerno ravnanje, svetujem, da otroka takoj izpišejo iz kluba, saj je dovolj konkurence in bodo zagotovo lahko našli primernejšega. Tako starši pokažejo svoja visoka merila za spoštovanje in medčloveške odnose.
Kako se vse začne?
Starši se primerjajo in tekmujejo med seboj. Opazujejo, kam hodi sosedov otrok in njegov seveda ne sme zaostajati. Otroku predlagajo, kaj naj bi treniral in prava sreča je, da si ga izbere sam. Veliko je namreč staršev z neizživetimi ambicijami in vpišejo otroka v klub po svojih željah.
Ponekod začnejo treninge skozi igro, kot je prav, a pretirano ambiciozni starši se pritožujejo: »a samo igrali se bodo, kdaj bodo pa zares plavali?« To je prva težava – preambiciozni starši.
Ko otrok vzljubi šport in že nekaj časa trenira, pa se začnejo pritiski v klubih, da morajo nujno obiskovati treninge in hoditi na tekme tudi ob koncih tedna. Tega na začetku starši morda sploh ne opazijo, saj s(m)o veseli otrokove zagnanosti in motiviranosti. Še ponosni smo, kako vztrajen in discipliniran je. Vse to pa začne motiti, ko se mora otrok zaradi obvezne prisotnosti na tekmah odpovedati vseh družinskih dogodkov. Veliko družin je pustilo oziroma pušča življenje na igriščih oziroma ob njih in tako podpirajo otroke … In nato se zgodi, da se otrok oziroma mladostnik zaradi preobremenitev poškoduje ali pa ga mineta volja in želja po gibanju. Trenerji pa se otroka, ki je pri njih več let vadil, tudi spomnijo ne več. Nihče ga ne pokliče in vpraša po počutju, ne nudijo mu psihološke pomoči … Ko te ni, te pač ni, ko ne prinašaš več rezultatov in starši denarja, jih ne zanimaš več.
Danes je med mladimi resnično veliko športnih poškodb in tu nekaj ni v redu. Ploskamo športnikom, ki so na protibolečinskih tabletah, in kaj sporočamo s tem? Zdravje ni pomembno, pomembna sta le slava in denar.
In rešitev?
Z otrokom se moramo pogovoriti, kateri šport ga zanima in se že vnaprej pozanimamo glede športne opreme. Ko ga vpišete v klub, se dogovorite z njim, koliko tekem na leto mu boste dovolili igrati, ne glede na to, kaj reče trener. Tako boste otroka že od malega navadili, da se o vsem najprej dogovori z vami. Otroku je treba jasno povedati, kaj mu boste kupili in česa ne, da bo vedel, pri čem je, ne glede na to, kaj bo glede opreme svetoval trener. Otrok naj najprej preizkusi šport in dokaže vztrajnost, potem pride na vrsto vse drugo.
Dejstvo je, da se otrok pri športu nauči marsičesa. In je prav, da mu omogočimo, kar ga veseli. A preverite, kam ga vpisujete. Preverite tako strokovne kot tudi pedagoške kompetence trenerjev, saj imajo na otroke več vpliva, kot si lahko zamislite. Poznam odlično plesalko, ki danes pravi, da ji je trener zagabil ples. Danes je trajno poškodovana in z odporom do dejavnosti, ki jo je oboževala.
Žal veliko staršev zadovoljuje svoje ambicije na plečih svojih potomcev. Če vzhičeno ploskamo in vzneseno kričimo s tribun in se bolj veselimo uspeha svojega otroka na neki tekmi kot on sam, potem je nekaj narobe. Otrok ni prišel v družino, da bo izpolnil starševske nedosežene sanje. Takšen otrok ne bo nikoli čutil brezpogojne ljubezni, saj bo nezavedno čutil, da ni uresničil (morda nikoli izrečenih) pričakovanj staršev. Otrok čuti neizrečeno bolj kot izrečeno. Velja – zdrav duh v zdravem telesu, a kje in s kom še toliko bolj.
