Đuro se je strpnosti in sprejemanja vseh ljudi navzel v Sarajevu, kjer si se moral med vrstniki dokazati s tem, kaj znaš in zmoreš, in ne s tem, kdo so tvoji starši in od kod prihajaš. Tako sta ga tudi mama in očim vedno spodbujala na njegovi poti. »Vpisala sta me tudi v glasbeno šolo, gimnazijo in na koncu nista imela nič proti, da študiram igro. Diplomiral sem na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu in sem po poklicu igralec. Rad imam, da se ljudje zabavajo, ko gledajo moje filme, predstave, koncerte ...« pravi.
ZAHTEVEN DO SEBE IN DRUGIH
»Rad imam bolj abstrakten humor in rad se družim z ljudmi, ki razumejo, da je zabavanje ljudi moj poklic, tako kot jaz razumem, da je njihovo delo le njihov poklic, in ne pričakujejo od mene, da sem smešen,« izpostavi. Še malo mu ni do smeha pri pisanju scenarijev in tekstov za filme in predstave. Đuro se nima za humorista, temveč se resno ukvarja s svojim delom in še vedno v njem neskončno uživa. Od nekdaj je z veliko žlico zajemal življenje: »Veliko se gibam, živim aktivno, že 14 let sem vegetarijanec, ne redim se, ker se prehranjujem kvalitetno, tudi telovadim (ko imam čas) in veliko meditiram. To mi najbolj pomaga, ko sem v stresu,« je razkril skrivnost svoje vitalnosti.
Zato ne razmišlja o upokojitvi, saj se mu zdi, da ima še veliko za dati ljudem. »Ne bojim se staranja, bolj se bojim trpljenja in nemoči v starosti, tako kot verjetno vsi. Ne mislim, da se človek lahko bori s starostjo, lahko pa je aktiven čim dlje in s tem ohrani dobro formo. Bolj skrbim za svojo notranjost kot za zunanji videz.«
