Ločitev je za vso družino boleča izkušnja, polna stresa ter velik izziv. Zdi se, kot da nič več ni na svojem mestu, vse je raztreščeno v zraku in se noče sestaviti v novo sliko s trdnimi obrisi. A čas prinese svoje. Ko se rane zacelijo, se pojavijo nove priložnosti, in najpogosteje si vsaj eden ločenec (nemalokrat pa oba) najde novega partnerja. Tudi otroci vzpostavijo poseben odnos do teh novih ljudi in nastane kompleksna mreža odnosov, poimenovana tudi patchwork ali krpanka.
Nekoč je bila družina osnovna celica družbe. Bila je v sebi zaokrožena celota z jasno določenimi zunanjimi mejami. Običajno je štela najmanj enega otroka in vsaj enega starša. Značilna je bila za čas kmalu po drugi svetovni vojni. Že 60. leta pa so prinesla korenite družbene spremembe, ki so svojo sled pustile tudi v razumevanju pojma družine, pa tudi posameznika. Ženske so zase zahtevale drugačno družbeno vlogo, nikakor se niso zadovoljile zgolj z vlogo matere, poleg te so hotele še druge možnosti. Pozneje je svoje dodalo še pričakovanje očetov, da se v življenju ne bodo ukvarjali le s svojimi karierami, marveč hočejo večjo vlogo pri vzgoji otrok. Nastali so bistveni premiki v družbi, ki jih v osnovi označujemo za pozitivne, a poleg sprememb na boljše se je naredilo veliko prostora tudi za odstopanja. Nova drža obeh, tako ženske kot moškega, je prinesla dovolj veliko negotovosti ter zelo kompleksne družbene spremembe, ki so se ne nazadnje začele kazati tudi v povečanem številu ločitev. A želja po trdnem in trajnem razmerju je človeku lastna in tudi po bolečih izkušnjah z ločitvijo ali izgubo partnerja se mnogi odločijo za novo razmerje.
Družina krpanka je značilna za ločene starše
Še ne tako dolgo nazaj so predvsem ob smrti enega od staršev otroci dobili mačeho ali očima, ki je poskušal nadomestiti bolečo vrzel v otrokovem življenju. Danes je – vsaj glede ločitev – drugače. Otroci ločenih staršev imajo še zmeraj oba svoja starša, hkrati pa v njihovo življenje vstopijo novi ljudje. Nastane zelo kompleksna struktura odnosov, v kateri nekatere vloge nimajo celo niti pravega imena. A bolj kot ime je bistvena vsebina teh odnosov. Ta pa je povezana z zelo specifičnimi izzivi.
Vzemimo vzorčni primer: Brigita (44) je fizioterapevtka, Marko (50) je optik, pred sedmimi leti pa sta se ločila. Njuna hči Nika (16) preživlja konce tedna pri Marku, med tednom pa je pri Brigiti, ki ima novega partnerja Miho (43). Z njim ima sina Leona (5), s katerim pa se Nika zadnje čase ne razume najbolje. Odkar se pojavlja ta napetost, se želi Nika preseliti k očetu. Leon pa ne razume dobro, kako da njegov oče Miha ni tudi Nikin oče, zakaj se z Niko ne more igrati tudi konec tedna oziroma zakaj pa ponj ne pride nihče, ki bi ga odpeljal in se z njim igral ves konec tedna. Čez počitnice in vsakokrat, kadar dopustujejo, se družini pridruži Tinkara (13), Mihova hčerka iz prvega zakona z Evo (39), stevardeso, ki živi v oddaljenem mestu. Tinkara se zmeraj veseli počitnic z očetom Mihom, se pa ne razume najbolje z Niko, saj imata precej različne interese in konjičke. V resnici se v očetovi novi družini zmeraj počuti kot gostja, ne pa del družine. Brigita si je zmeraj želela veliko družino, v zadnjem času pa je pogosto preprosto preobremenjena z urejanjem zahtevnih razmerij v svoji družini krpanki.
Značilnosti tipične družine krpanke
Opisana družina je dovolj značilen primer, ki znotraj svojih kompleksnih odnosov skriva veliko tega, kar običajno označuje vse podobne družine krpanke. Skoraj vsak član te družine je izgubil oziroma bil prisiljen razrahljati odnos z vsaj eno ljubo osebo. Pari, ki se odločijo za skupno življenje po ločitvi, običajno v novo razmerje pripeljejo otroke iz prvega zakona. Otroci ločenih staršev ohranjajo stike z obema staršema in živijo v tako rekoč dveh gospodinjstvih. Zelo pogosto se v novih razmerjih rodijo polsestre in polbratje. Pravno so določene pravice in dolžnosti staršev, pravice in dolžnosti novih razmerij pa niso in tudi kakega splošnega imena za novega partnerja enega od staršev ni.
Temelj za dobre odnose v družini krpanki
Družinski odnosi so v družinah krpankah veliko bolj pestri kot v osnovni celični družini, včasih tudi zapleteni, vsekakor zelo kompleksni. Doseči harmonijo v teh izjemnih okoliščinah ni niti malo lahko in zahteva sodelovanje vseh članov. Upanje vzbuja predvsem dejstvo, da obstaja veliko primerov lepega in ljubečega sobivanje v družini krpanki. Torej je to gotovo mogoče, potrebna pa sta čas in poseben pristop. In kaj kažejo pozitivne izkušnje? Najpomembnejši nosilni stebri družine krpanke so:
- Sostarševstvo, kar pomeni, da je potrebno zavedanje o skupni odgovornosti za vzgojo in odraščanje otrok.
- Kakovostna integracija novih partnerjev v družino – to je sicer proces, ki zahteva svoj čas in lahko traja tudi do sedem let. A čas sam po sebi ne prinese ničesar, saj se odnos med otrokom in novim partnerjem/partnerko enega od staršev, če ga ne negujemo, lahko razvija zelo različno.
- Pozitivno naravnan občutek pri urejanju kompleksnih družinskih odnosov, ki temelji na iskanju rešitev ter pripravljenosti na dogovor.
Če se znata eden od bioloških staršev ter novi partner dobro uskladiti, lahko nastanejo med vsemi člani družine krpanke lepi, ljubeči in dragoceni odnosi, ki obogatijo življenje vseh. Hkrati pa je prav, da se vsi člani družine krpanke zavedajo, da se srečujejo z zelo posebnimi izzivi, kakršnih običajne družine ne poznajo. Takim izzivom ni lahko biti kos, zato je smiselno, da se ob morebitnih težavah še pravočasno posvetujejo s strokovnjaki za družinsko svetovanje.
