»Danes veliko otrok čuti pomanjkanje očeta – doživlja zaton očetovske, avtoritarne funkcije. Podoba očeta je vir energije. Odrasti brez moške ljubezni, brez očetovskega razumevanja in priznanja pomeni, da za vedno hrepenimo po tem priznanju, da vedno iščemo potrditev ter želimo ugajati za vsako ceno. Oče, ki manjka, ima razsežnosti, kakršne mu je pripisala mama – nima pa svojih,« močni stavki mag. Marje Černelič, osebne svetovalke in avtorice knjige Drugo rojstvo – si za to, da se rodiva skupaj?, dajo misliti o tem, kako zelo pomembna je očetovska funkcija. Kaj se torej dogaja z otrokovo osebnostjo, če oče v njegovem otroštvu ne odigra ključne vloge? Mag. Marja Černelič je tematiko podrobneje analizirala skozi svojo zgodbo, ki ji je dodala simbolni in mitski jezik, jo opremila z različnimi mislimi, pesmimi, najpomembnejše ugotovitve o odsotnem očetu pa je strnila v intervjuju, ki da še enkrat misliti … vsem staršem.
Kako vpliva odsotnost očeta na otroka?
Vključenost očeta je še kako pomembna. Če oče manjka, je to za otroka drugačen svet. Njegova odsotnost povzroči otroku pomanjkanje zaupanja vase, negotovost. Prinaša manj varnosti, manj občutka notranje strukturiranosti in odsotnost orientacijskih točk. Zgodijo se odkloni, povezani z avtoriteto. Oče ima namreč vlogo glavne avtoritete, zakonodajalca in kaznovalca, predstavlja simbol moči, vcepi sistem vrednot. V otroku vzbudi samospoštovanje. Očeta otrok potrebuje, ker mu da vedeti, da obstajajo objektivne resnice in omejitve. Ob prisotnosti očeta lahko razreši kompleks kastracije, ko trči ob prepoved, ki jo oče izrazi. Tedaj otrok razume, da njegova želja ni vsemogočna. Lažje se spoprijema z arhaičnimi strahovi. Očetova podoba pomaga oblikovati otrokov pogled na smrt, razkroj, nasilje … Tako se zna bolje postaviti v odnosu do želje po uničenju. V družini, kjer primanjkuje očeta, se otrok oklepa matere. Težje se spoprime z dejstvom, da mati ni njegova lastnina. Ravnotežje med strogostjo in nežnostjo se poruši. Očetova funkcija je tudi vloga tretjega – pomaga pri ločitvi matere in otroka ter je v veliko pomoč otroku pri oblikovanju identitete.
»Očetovsko rano zdravimo tako, da se z njo ukvarjamo. Da vzpostavimo odrasel in odpuščajoč odnos do očetov oziroma do očetovskih likov.«
Kakšne vrste odsotnosti očeta poznamo in kako vplivajo na otroka?
Odsotnosti očeta so lahko različne. Oče je lahko ves čas odsoten in ga otrok sploh ne pozna oziroma se z njim nikoli ne srečuje. Lahko je premalo prisoten, ker otrok potrebuje več njegove čustvene bližine, kar se dogaja v ločenih družinah, ko otrok srečuje očeta v določenih terminih. Lahko pa ima oče naravo dela takšno, da je 'očka na obroke'. Mogoče pa je oče fizično sicer prisoten, vendar ne sprejema svoje odgovornosti, ker je nezrel in nikoli ne odraste. Ali pa je oče drugače strt, živi v svojem svetu in je nezmožen izražanja čustev ter pristnega odnosa. Kam so se zatekli odsotni očetje? V gostilno? V samoto? V delo? V abstraktni, navidezni svet? K avtomobilom? Za časopis ali televizor? Kaj pa, če deluje sindrom Petra Pana, pa se oče, ta stari mali fantek, počuti istih let, kot je njegova hči? Strah pred skokom v odraslo življenje je lahko velika težava. Precej moških danes noče odrasti in se postarati – hočejo ostati mladeniči. Če je oče šibek, si ne upa odločno nastopiti, manjka mu avtoritativnih besed. Tedaj velja za otroke: Živeli v deželi brez omejitev! Pomehkužen oče popusti pod najmanjšim pritiskom, boji se nesoglasij in se izogiba odgovornosti. Preveč popustljiva ljubezen, ki vse dovoljuje, je nespametna. Otroci potrebujejo zrelo moško energijo, ki je pozorna, ki se zna pogovarjati, ki ne popušča, ki se zna soočati, ki ima distanco, ki zna v mladem človeku vzbuditi vero in smisel v življenje. In navsezadnje pozna svoje pomanjkljivosti. Kakršna koli oblika odsotnega očeta, ko gre za pomanjkanje usklajenosti, ko gre za odsotnost očetovega posredovanja z materino soudeležbo, ima posledice, ne glede na spol otroka.
Kako vpliva odsotnost očeta na fantka?
Sinovi imajo z očeti močno vez, njihova telesna prisotnost je zelo pomembna. Oče je sinu vzor, z njim se lahko primerja, se ocenjuje, se fizično in psihološko konfrontira. Oče je tisti, ki mu pokaže, kaj je moška identiteta, ki se lahko oblikuje le prek istovetenja z moškim. Fant zato potrebuje izstop iz sveta žensk. To je iniciacija v svet moškega. Če fant namesto prepričanja, da ga oče spoštuje, ter namesto spoznanja, da je oče nanj ponosen, doživi manko, mu lahko za vedno ostane potreba po soočenju. Je negotov glede lastne moškosti, ima šibek občutek za svoje središče in meje. Posledično ves čas išče stik, izziva, kliče po odgovorih. Hrepeni po potrditvi, ki mu je oče ni dal. Želi si sprostiti svojo potlačeno jezo na tisto, kar mu oče pomeni. Vse prevečkrat srečamo negotove moške, ki se morajo dokazovati, da so 'mači'. To počnejo tudi z nezakonitimi dejanji. Ker v sebi niso odkrili prave moškosti, nimajo notranje trdnosti in se nenehno dokazujejo. Tako nam sporočajo, da jim ni uspelo, kar podzavestno tudi čutijo. So problematični v odnosu do avtoritet, v katerih vidijo zunanjo prisilo. Sami jo lahko uveljavljajo avtoritarno.
»Očetovo ljubezen potrebujemo. Očetovo ljubezen iščemo. Očetovo zaupanje nam daje pogum za tveganje in za rast.«
Kako vpliva odsotnost očeta na deklico?
Otrok, ne glede na spol, potrebuje ljubeč pogled starša nasprotnega spola. Od starša istega spola pa potrebuje interakcijo, prek katere se bo identificiral z njim. Oče deklico sprejme kot žensko. Če je deklica odraščala brez očeta, ji ostaja manko. Posledično večno čaka na očetov pogled, na očeta, ki bi jo opazil in bi ji dal vedeti, da nekaj pomeni, da obstaja, da je dobra taka, kakršna je. V vseh odnosih, ki jih vzpostavi, išče očetovo pozornost. Poišče si lahko tudi starejšega partnerja. Dekletu, ki ni bilo deležno ljubečega očetovega pogleda, ki bi jo navdal s ponosnim občutkom, da je pomemben človek, ostaja občutek notranje praznine, občutek zapuščenosti, občutek zapostavljenosti, manjvrednosti. Težko zaupa moškim, v odnosih je vedno znova razočarana, zato ima lahko težave vzpostaviti trajno razmerje. Premalo očeta na eni strani največkrat pomeni presežno prisotnost matere na drugi. Oče je tisti, ki materi in hčeri pomaga izstopiti iz njune zrcalne igre. Tako pomaga razbiti ogledalo, kakršnega poznamo iz pravljice o Sneguljčici. Vanj se je gledala zlobna mačeha, da bi se primerjala s svojo pastorko in da bi vendarle sprejela razliko med generacijami.
Katere so najpogostejše napake mam v enostarševskih družinah?
Mati ne more nadomestiti očeta. Mati in oče sta kot dva različna planeta. Očetova funkcija je tudi ta, da vzpostavi zdravo distanco otroka v odnosu do matere. Prek njega otrok spozna, da mati ni edina razsežnost življenja. Če je oče abstraktna beseda, se lahko razvije med otrokom in materjo pretesen odnos, ko otrok nima prostora, da bi razvil svoje življenje. Tedaj ima oče tiste razsežnosti, ki mu jih je pripisala mati. O izjemno zaščitniškem odnosu med hčerko in materjo govori grški mit o Kori in Demetri ali pa mit o Atisu in Kibeli, ko mati sina obnori z neobvladljivo norostjo, da samega sebe skopi. Mati gre lahko v svoji želji po nadomestitvi partnerja celo tako daleč, da si ga poišče kar v otroku.
Kako na otroka vpliva, če mama o odsotnosti očeta govori pred otrokom ali celo otroku samemu?
Otroka lahko mati s tem, ko pred njim govori o očetovi odsotnosti in ga kritizira, dodatno obremeni. Oče dobi razsežnosti, ki mu jih pripiše mati, kar je slabo.
Kaj pa 'novi' mamin partner, kakšno vlogo naj bi igral otroku, kateremu ni oče, je pa mamin partner?
Če na očetovem mestu zeva praznina, lahko druga moška oseba odigra vlogo, ki je oče ni. To je zelo dobrodošlo, če gre za zdrav odnos med njima, saj tako prevzame omejevalno vlogo očeta ter potrebo po soočenju – pomaga mu odraščati. Otrok namreč kliče po odgovorih, ki mu jih mati včasih ne more dati. Mati mora morda opraviti delo na svoji lastni osebnosti, da se ne bi z otrokom zaprla v preveč zaščitniški odnos.
