Njegov odgovor je da. Spomni nas na pogumnega Chaplina kot Velikega diktatorja iz leta 1940 in knjigo, ki z naslovom (poanto manj znane nemške šale iz predvojnih let, ko se je kričeči brkač šele vzpenjal na oblast, govori pa o Hitlerju in njegovem šoferju), sociološko in antropološko zanimivo povzema in razloži dvanajst let nemškega nacionalsocializma in odzive nanj v obliki šal. Skozi zgodovinske vire spremlja usode nemških in judovskih kabaretistov, igralcev in režiserjev, pa tudi običajnih ljudi, ki so svoja opažanja sarkastičnega vsakdana pod Hitlerjem izražali skozi šalo in satiro, celo v najbolj nemogočih razmerah, denimo v taboriščih. Najprej opiše položaj političnega humorja med vzponom nacionalsocialistične norosti v Nemčiji in njene prve žrtve med političnimi nasprotniki, odziv pogumnih duhovitežev na njihov prevzem oblasti. Humoristi nacističnega obdobja so ustvarjali politične šale in marsikatero tudi plačali dobesedno z glavo, saj so jih kaznovali z giljotino! Mnogi Nemci so se temnih plati nacizma zavedali, toda politične šale niso bile sredstvo upora. Večina političnih šal pod Hitlerjem je bila nekritična do sistema, ugotavlja Herzog, govorile so bolj o človeških slabostih posameznikov in nič o zločinih, ki so jih povzročili. Priljubljena tarča je bil denimo rajhsmaršal Hermann Göring zaradi svoje pompozne pojave in ljubezni do glamurja, vendar je bil ton še vedno prizanesljiv in ga ne razkrinka kot sadista in množičnega morilca: »Göring si je nedavno k številnim odličjem dodal nov častni znak. Služi kot smerokaz za nadaljevanje na hrbtu.« Celo bolj nabrušene puščice so služile zgolj kot stabilizator sistema, kot izraz hromečega fatalizma. Četudi so nekatere izražale nezadovoljstvo nad režimom, so obenem sporočale, da glede tega nihče ne more storiti ničesar. Takšen odnos ni bil značilen samo za šale, ki so jih pripovedovali Nemci s pravim rasnim pedigrejem, pač pa tudi za nemško-judovski humor: »Švicar obišče judovskega prijatelja v Berlinu in ga vpraša, kako se počuti pod nacisti v rjavih uniformah. Ta odgovori: Kot trakulja. Vsak dan se prebijam skozi kup rjavih reči in čakam, da bom izločen.« Če so 'vici, ki se šepečejo' med Nemci služili predvsem kot ventil za sproščanje frustracij, je šale njihovih judovskih sodržavljanov mogoče razumeti kot poskus opogumljanja in preživetja vsemu navkljub. Veliko političnih šal je bilo izrečenih v zabavljaškem duhu, spet pri drugih je mogoče zaznati potlačeno tesnobo. Primer iz zadnjih let 2. svetovne vojne kaže na morbidnost skrajnih drž: »Juda čakata, da stopita pred strelski vod, ko ju obvestijo, da ju bodo obesili. Eden se obrne k drugemu in reče: Vidiš, zmanjkuje jim municije!« Judovski humor je značilno obešenjaški in neprizanesljiv, ugotavlja Herzog, in boleče jasno kaže, kako drastično drugačen je bil položaj Hitlerjevih žrtev od položaja milijonov priveskov firerjevih zločinov, ne le nacistov z izkaznicami, ampak množice oportunistov in sopotnikov nacistične stranke.
Podobno velja za nacistične filme, bodisi propagandno dokumentarne filmske tednike ali igrane filme, povečini je šlo za plehke komedije. Nikoli niso predstavljali realnosti in ne povedo, kaj se je v nacističnem sistemu res dogajalo. Še danes gledalca zavajajo z močjo podob, ki jih tudi najbolj svarilni komentarji težko umestijo v primeren kontekst. Toda številne prezirljive šale o nacističnem vodstvu, ki so krožile med nemškimi državljani v času Tretjega rajha, potrjujejo avtorjevo prepričanje, da Nemci nikakor niso bili nemočne žrtve Hitlerjevega demonskega manipuliranja in propagande. Na žalost pa to ni preprečilo strahote nacističnih zločinov.
