Današnji otroci poznajo računalnike, tablice, pametne telefone, o kakršnih pred desetletjem njihovi starši še sanjali niso. Te tehnologije večinoma obvladajo hitreje in temeljiteje kot njihovi starši. Danes že enoletniki strmijo v TV-zaslone, gledajo risanke, ki so na posebnih kanalih na sporedu ves čas. Barve so intenzivne, glasovi tudi. Če kdo misli, da to ne vpliva na njihove možgane, živi v popolni zmoti. Veliko otrok je že tako daleč, da so prepričani, da brez tablice ne bodo preživeli in da je brez pametnega telefona življenje nesmiselno. Kaj je torej sodobna tehnologija naredila iz nas in naših otrok? Kakšni bodo zaradi nje postali? Vse je odvisno od tega, kako jo uporabljajo. Ker pa se otroci najprej zgledujejo po starših, je odgovor zelo jasen. Če starši ves čas strmijo v televizijo, računalnik, če ne morejo brez telefona, bodo otroci to povzeli kot normalno življenje. Verjetno je tu škoda že narejena. Pogledati je treba samo v bližnjo kavarno, kjer posedajo mladostniki, a se nihče ne pogovarja, ker vsi strmijo v telefone in mrzlično tipkajo po njih.
Oropani možgani
Pri odvisnosti od novih tehnologij, digitalnih medijev lahko naredimo primerjavo z vinom: kozarec vina pri obroku sem ter tja ne samo da ne škodi, temveč lahko celo koristi. Čim pa postane ta prvi kozarec sprožitelj za naslednje tri, pet ali več, ni več koristi, je samo škoda. Z novimi tehnologijami je enako: dokler jih človek uporablja zgolj kot orodje, sebi v pomoč, so koristne. Ko začne pretiravati, so le še škodljive.
Otroci se nad novimi tehnološkimi igračkami zelo hitro navdušijo. Že v prvem letu življenja jih močno privlačijo intenzivne barve in zvoki risank, ob katerih lahko preživijo več ur na dan, da imajo starši čas za svoja opravila. Toda tisto, česar se starši ne zavedajo, je, da se otrokovi možgani prilagodijo na te žive barve in zvoke ter jih začnejo povezovati. Vzbujajo jim ugodje. Hkrati pa jim polenijo možgane. Ne tako davno so starši otrokom običajno pred spanjem brali pravljice. Otroci se nikoli niso naveličali poslušati ene in iste pravljice tudi več kot stokrat zapored. Njihova domišljija je ustvarila pravi film, v katerem so videli svojo projekcijo junakov in dogodkov. Tako so tudi nastali zametki abstraktnega dojemanja. Danes pa digitalni mediji otrokom vsilijo vse in jih oropajo sposobnosti za razvoj abstraktnega razmišljanja.
Ukradene duše
Miha Kramli, terapevt, ki se ukvarja z boleznimi odvisnosti v Zdravstvenem domu Nova Gorica, pravi, da tako kapital ustvarja nekritičnega potrošnika. Ustvarja ljudi brez avtonomne vesti, človek je vse bolj programiran. Nove tehnologije vplivajo na dušo. Pravzaprav jo ubijajo. Raziskave so pokazale, da danes 60 odstotkov otrok prosti čas preživlja v virtualnem svetu. Tja se zatekajo, ker se drugam ne morejo. Odvisnost od digitalnih medijev postaja nevarnost za vse. Lahko tudi grožnja za svet, ker generira agresivnost.
Vendar to ne pomeni, da je treba iti nazaj v kameno dobo. Digitalna tehnologija in še druge, ki se razvijajo, so koristne za človeka, dokler jih uporablja kot orodje. Če pa se nanje preveč naveže, se orodje spremeni v orožje, naperjeno proti človeku. Družabna omrežja, na primer, lahko že odraslega človeka zavedejo v umetno ustvarjene potrebe, pri otrocih pa je to še posebej lahko. Za ljudi, ki so jim digitalni mediji ukradli dušo, so ti mediji lahko smrtonosni. Odvisnost od sodobnih tehnologij ni torej le abstrakcija, temveč resničnost ki sicer bremeni odrasle, otroke pa še toliko bolj. Strokovnjaki zato pravijo, da osnovnošolec ne sme biti lastnik naprave neke nove tehnologije (velja tudi za prenosne telefone), lahko pa je uporabnik. Največja napaka, ki jo lahko starši naredijo, je, da mu to napravo vzamejo, ker s tem spodbudijo samo odpor in agresivnost.
Ko začne otrok uporabljati te naprave, kar se bo prej ko slej zgodilo, je treba postaviti pravila. Naprava, ki jo bo uporabljal otrok, naj bo vedno v skupnih prostorih, kot sta kuhinja ali dnevna soba. Pomembni sta namreč prostorska in časovna omejitev. Prostorska zato, da je otrok na očeh staršev, časovna pa, da posveti dovolj časa drugim stvarem. Starši naj bi se z otrokom dogovorili, da bo za računalnikom preživel določen čas. Kadar bo delal za šolo, pa naj bi vnaprej povedal, koliko časa približno mu bo to vzelo, starši naj bi vmes pogledali, kako napreduje, in na koncu še preverili izdelek.
Nič ni narobe, če otrok rad igra računalniške igrice. Dokler je pri tem zmerno aktiven, ni vzroka za skrbi. Ko pa ga svet okrog njega popolnoma nič več ne zanima, ker je tako osredotočen na igrico, je skrajni čas za ukrepanje. Vendar uporabe digitalnih medijev ne bi smeli prepovedovati, temveč čas uporabe omejiti.
