Priljubljena pevka se še danes spominja tistega pevca, ki je hotel biti na silo duhovit, njej osebno pa to ni bilo prav nič smešno. No, to je bil Dejan. Verjetno je močno duhovičil zato, ker mu Natalija in njena glasba, torej komplet, ki ga je poznal iz medijev, sploh ni bil všeč in je bil, ko so se z glasbeno skupino, pri kateri je pel, odločali, ali bi jo spremljali ali ne, edini odločno proti.
Kdaj pa kdaj se tudi spreta, in to precej na glas, saj sta oba temperamentna.
»Dve leti in pol smo nastopali skupaj, ko med nama ni bilo kemije, potem pa je očitno napočil pravi trenutek in sva se zaljubila … Sprva sem mislila, da me zafrkava in deli komplimente kar tako, na splošno. Da gre za kak glasbeniški humor. Malo sem mu vračala in sva igrala namizni tenis z besedami. Vendar je bil pet let mlajši od mene. Nikoli si nisem predstavljala, da bi lahko bila z mlajšim od sebe, in sem potrebovala kar dolgo, preden sem ugotovila, da me res osvaja. O njem sem površno mislila, da je razvajen mlad fant, ki mu je bilo v življenju vse prineseno k riti. Bil je tak šminker, vedno urejen, vse na njem je bilo na mestu. Ko pa sem začutila, da sem mu všeč, in sem ga začela bolje spoznavati, sem videla, da je zelo odgovoren človek, zrel, resen, priden in inteligenten. Kar naenkrat se mi je odprl drugačen pogled nanj. In potem sem se zaljubila. To je to,« se dogodkov spominja Natalija Verboten.
Poročni zvonovi
Pri Dejanju najbolj občuduje to, da je zelo ljubeč, zaščitniški, predan, odločen, vztrajen, prizemljen, zrel, neposreden, odgovoren in duhovit.
Dve leti pozneje pa sta se poročila! »Midva sva si naredila 'poročni dan' (trajal je dva dneva) čisto po svojih željah, še zdaj se ga izredno rada spomniva in ne bi spreminjala čisto ničesar. Poroka je prvi dan potekala v najožjem družinskem krogu, po civilnem obredu v naravi smo si privoščili kulinarične dobrote v priznani gostilni na Štajerskem, potem sva vse svate povabila na avtobus in smo se odpeljali na dvodnevni poročni izlet po Sloveniji. Ker je imel Dejan na dan poroke še rojstni dan, sem mu pripravila presenečenje ob večerji v Štanjelu, kjer mu je zaigral Rock'n'band, naslednji dan pa smo se s svati odpravili na potep po slovenski obali in morju,« pripoveduje Natalija.
Srečen konec
A potem je prišlo težko obdobje, ko sta z možem izjemno boleče izkusila, kakšnega pritiska, stresa in zmešnjave čustev je deležen par, ki si želi otrok, pa jih ni in ni. »Ko so mi zdravniki odkrili resne zdravstvene težave, se mi je v prvem trenutku sesul svet; svoji odlični ginekologinji dr. Vidi Gavrič se lahko zahvalim, da se je vse dobro izteklo. Po natančnem pregledu si je vzela čas zame, mi s pogovorom vzela strah in me napotila na ustrezno zdravljenje. Med drugim sem morala skozi različne ginekološke operacije, preden sem sploh prvič zanosila. A je narava šla svojo pot in otroka sva izgubila, česar ne bom nikoli pozabila in popolnoma prebolela. Samo par ur po spontanem splavu sem imela nastop na Gorenjskem, še danes ne vem, kako sva ga sploh preživela. To, da ima najina zgodba srečen konec, da imava dva zdrava sinova, Maxa in Oskarja, me je naredilo bolj hvaležno, skromnejšo, v celoti je spremenilo moj pogled na svet, soljudi, življenje nasploh. Mnogo bolj cenim male stvari in sem hvaležna za vse, kar imam,« je zaključila Natalija.
