A led je bil v hipu prebit, prvotna zadržanost je izpuhtela in zdaj vem, da je Malkovichevo nepopisno karizmo več ko čutiti celo na daljavo. Kaj čutiti – človek ima ob njegovem raskavo žametnem glasu ves čas kar kurjo kožo!
Naravnost oboževala sem ga v Nevarnih razmerjih, ko je kot vikont de Valmont koval spletke z Glenn Close v vlogi markize de Merteuil in se poigral z Michelle Pfeiffer, ki je igrala madame de Tourvel. Vprašanje, kakšen bo enkratni John Malkovich v resnici, mi kar ni dalo spati.
Dogovorjeno je bilo, da me pokliče ob petih popoldne. Odkrito priznam, da sem pričakovala dobršno zamudo, glede na to, s kakšno zvezdo sem imela opravka. A natanko minuto po peti je zazvonil moj telefon in na drugi strani sem zaslišala njegov prepoznavni, raskavo žametni glas: »Halo, John, John Malkovich tukaj, kako ste kaj, Petra?«
Trenutek, ko se je treba uščipniti in se prepričati, da človek ne sanja!
Pozdravljeni, John, prisrčne pozdrave iz Slovenije, kjer vas že težko pričakujemo. Menda kličete iz čarobnega New Orleansa?
Res je, trenutno sem v New Orleansu, v kratkem se vračam v New York, kjer me čaka še neko delo, nato pa bom nekaj dni počival.
Pri nas je popoldan, pri vas pa je ura šele deset dopoldne. Ste pravkar vstali? Kakšna je vaša jutranja rutina?
Danes, moram priznati, ni bilo ravno popolnoma rutinsko jutro, saj sem moral že navsezgodaj k zobozdravniku! Zdaj se učim besedilo za popoldansko snemanje, kar je bolj običajno za ta čas dneva. Veliko besedila si moram zapomniti za projekt v New Yorku. Dan bo precej zaseden tudi s tem, da pripravim vse potrebno za na pot.
To pa ne zveni nič kaj zvezdniško! Pri zvezdi vašega kova bi bolj pričakovala zajtrk s šampanjcem. Je predstava, ki jo imamo o hollywoodskih igralcih, napačna?
Odkrito rečeno, res ne vem, kakšno predstavo imajo ljudje o nas igralcih. Včasih me je tega, kako si nas predstavljajo v svoji domišljiji, kar malo strah! (smeh) Sam se ne spomnim, da bi kdaj pil šampanjec za zajtrk. Pravzaprav ga sploh ne maram. Moje življenje je po navadi hektično in zaposleno, moj vsakdan pa običajen – počnem to, kar počnejo vsi: delam, hodim v službo in se veselim časa z družino.
Čeprav vas širša javnost pozna predvsem kot igralca, je spekter vašega delovanja in zanimanja izjemno širok. Pri nas v Ljubljani boste na Festivalu Ljubljana nastopili z I Solisti Aquilani, vrhunsko komorno zasedbo s pianistko Anastasyo Terenkovo, kjer boste prispevali svoj značilni glas v vlogi pripovedovalca. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Vse se je začelo že pred tridesetimi leti, takrat še z drugim rusko-nemškim pianistom, ki je napisal koncert za klavir in godala. Nastopili smo v Seulu v Južni Koreji, nato smo koncert predstavili tudi v Queen Elisabeth Hallu v Londonu, v Konzerthausu v Berlinu in Music Centru v Helsinkih. Gre za delo, ki sem ga priredil z branjem besedila iz Sabatovega romana Grobovi in junaki. Začetek je torej ustvaril Alfred Schnittke s svojim koncertom za klavir in orkester. Vsi smo prispevali in ustvarili delo, v katerem se združujejo glasbena umetnost, odlična klavirska interpretacija in orkester ter vrhunsko in pretresljivo dramsko delo argentinskega pisatelja Ernesta Sabata.
Zanimivo! Vas delo z glasbeniki navdihuje?
S klasičnimi glasbeniki sodelujem že vrsto let, v preteklosti sem naredil že vsaj šest ali sedem drugih izjemnih projektov. Med najbolj znanimi je bilo moje delo z Wiener Akademie (Dunajsko akademijo). Izvedli smo dve vrhunski deli: The Infernal Comedy (Peklenska komedija) in Giacomove variacije, ki temeljijo na avtobiografiji Casanove. Spomladi je bilo predstavljeno najnovejše delo Just call me God, v katerem izvajam delo istega skladatelja, vendar sodelujem zgolj z dirigentom in organistom Martinom Haselböckom. Delal sem že s Philipom Glassom, Albertom Iglesiasom, z raznimi izvajalci v Južni Ameriki. V življenju sem se veliko uresničeval na področjih, ki nimajo nobene povezave s filmi. Ustvarjal sem v gledališčih, delal predstave. A filmi imajo najširši spekter občinstva.
Zdi se, da ste veliko v Evropi. V Franciji ste tudi lep čas živeli. Ste že kdaj obiskali Slovenijo?
Pravzaprav sem. Peljal sem se skozi Slovenijo, ko se je začela vojna na Hrvaškem, saj sem želel obiskati filmski festival, mislim, da v Splitu, ki pa je bil na koncu odpovedan prav zaradi vojne. Vaše dežele ne poznam, zato se obiska zelo veselim.
Imate že kakšne načrte, kaj si želite pri nas ogledati ali izkusiti?
Ker sem še zaposlen s tisoč drugimi stvarmi, se mi še ni uspelo prav zorganizirati, a se bom pred prihodom v Slovenijo natančno pozanimal o vsem. To storim zmeraj, preden se kam prvič odpravim. Žal pa časa ne bo veliko. Pri vas bom le dve noči in tako rekoč bomo na turneji, saj imam predstavo tudi večer prej in potem.
Čeprav vas že dolgo poznamo, se o vas osebno ne ve kaj dosti. Zdi se, da imate raje, če o vas govori vaše delo, pa vseeno – zaupajte mi kaj o Johnu Malkovichu?
Zelo nerad bi se opisal drugače, kot da rečem, da sem preprosto človek. Odraščal sem v mestecu na srednjem zahodu ZDA in okusil tipičen ameriški vsakdan, na univerzi sem študiral igro, delal sem v gledališčih, nato sem začel igrati v filmih, kar je vodilo do režiranja in produciranja. Sem pa tudi modni oblikovalec – imam svojo linijo moških oblačil. To je vse, kar morajo ljudje vedeti o meni. Sicer pa bo najbolje, če o tem, kakšen sem, vprašate koga, ki me pozna ...
So vas starši spodbujali k ustvarjalnosti, so bili naklonjeni vaši ideji, da postanete igralec?
Ne pretirano, neke hude spodbude doma nisem imel. A kot je povedal William Faulkner: »Vsak človek je gospodar svojih vrlin, zato naj ne bo noben človek odgovoren za dobro drugega.« Po tem načelu sem bil vzgajan. Ne rečem, da je bilo preprosto, pa tudi ne vem, ali sem si želel več pohvale – morda sem, a je nikoli nisem pričakoval ali potreboval.
Omenili ste lastno linijo moških oblačil. Že res, da ste zmeraj zelo edinstveno oblečeni, a marsikdo ne ve, da tudi sami kreirate. Ste svojo linijo ustvarili zato, ker niste našli oblačil, ki bi vam bila všeč?
To, o mojem vzgibu za ustvarjanje mode, se sicer zelo dobro sliši, a ni bilo povsem tako. Tudi nisem prepričan, če lahko rečem, da me zanima moda. Zanimajo me oblačila v širšem pogledu. Že v času študija sem se ukvarjal s kostumografijo, se spraševal o učinku različnih materialov na sceni. Večkrat so me tudi prosili, da nastopim v vlogi manekena. Režiral in napisal sem tri modne filme in od nekdaj tesno sodelujem s kostumografi pri gledaliških in filmskih projektih. Od tod torej moje zanimanje za oblačila.
Doslej sem imel že tri lastne linije. Leta 2006 sem predstavil blagovno znamko Uncle Kimono, ki so jo izdelovali na Japonskem. Sledila je linija Technobohemian, ki sem jo oblikoval s partnerji v Italiji leta 2008. Nova kolekcija, ki je najbolj osebna, pa nosi moje ime John Malkovich in je na voljo na spletu, na johnmalkovich.com.
Pa to še ni vse glede vaše podjetniške žilice, baje sta z ženo začela pridelovati tudi lastno vino!
Da, res je. No, v resnici vse bolj organizira moja žena, jaz pa pri tem neizmerno uživam. Vino pod blagovno znamko LQLC proizvajava v francoski Provansi, kjer imam tudi hišo in sem nekaj časa celo živel. Imamo cabernet sauvignon, pinot noir in rose. S tem sva pravzaprav šele začela in da, vino prodajava. Letos sva nekoliko več vložila v reklamo, načrtujeva vsakoletno postopno rast proizvodnje, bomo videli, kako bo.
Potem vas bo vsekakor razveselilo, da imamo tudi pri nas izjemna vina, ki jih morate pokusiti.
O, hvala za nasvet, seveda bom, z veseljem!
Omenili ste družino, ženo, ste tudi oče dveh, zdaj že odraslih otrok. Kako ste ju vzgajali? Verjetno v svetu slavnih to ni prav preprosto ...
Najbolj iskren bom, če rečem, da najbolje, kot sem znal.
In ste zadovoljni, kako vam je uspelo?
Da, mislim, da sta zrasla v dobra človeka, kar je najpomembnejše.
Posneli ste več kot 100 filmov. Kaj bi posebej omenili kot vrhunec kariere? Na kaj ste najbolj ponosni?
Nisem tip človeka, ki bi bil ponosen na uspeh. Mislim, da sem imel veliko srečo, da sem lahko delal z izjemnimi posamezniki in posnel nekaj zelo zanimivih filmov. Marsikoga od njih žal danes ni več, a tako pač je. Zelo hvaležen sem lahko.
Nepozabna je vaša vloga v filmu Nevarna razmerja, kjer ste igrali z dvema izjemno lepima in zapeljivima igralkama, o katerih sanjajo številni moški po svetu – Michelle Pfeiffer in Glenn Close. Ali so te, na filmu tako fatalne igralke zares tako privlačne tudi v resnici ali je to samo iluzija, privid?
Ne, gre za očitno zelo lepi ženski, obe sta tudi izredno nadarjeni in delovni. Tudi sam se rad spomnim tega filma, saj je posnet z odlično ekipo, po vrhunski knjižni predlogi. Imel sem to čast, da sem pred približno štirimi leti v Parizu lahko postavil in režiral gledališko predstavo po tej predlogi.
Ali s posamezniki, s katerimi ste sodelovali pri projektih, ostanete prijatelji, se po koncu dela še srečujete?
Lahko vas štejemo že za hollywoodskega veterana. Bi rekli, da se je filmska industrija z leti spremenila?
Da, zelo! Včasih smo en film snemali štirinajst tednov. Sčasoma se je ta čas močno skrčil in zdaj se zahteva, da se ves film posname v samo štirih tednih. Snemanje filmov sicer nikoli ni bilo kaj prida romantično, kot se morda zdi navzven, pač pa trdo delo, danes pa je vse skupaj še zelo podrejeno stroškom in denarju. Celotna industrija se je spremenila tudi zaradi novih tehnologij, interneta in prenosov v živo, t. i. pretočnih vsebin.
Nekje sem prebrala, da ste dejali, da ste kot oseba nagnjeni k zasvojenosti.
To sem verjetno mislil bolj v smislu razmerij. In kajenja. Nikoli drog. Tudi z uživanjem alkohola sem začel precej pozno, v svojih tridesetih, in če ne bi pazil, bi utegnil imeti problem. Christopher Hampton je nekoč rekel: »Človek išče pozabo.« To je res. A vprašanje je, kdaj jo iskati.
Zelo odmeven je bil tudi vaš film z »mistrom Beanom«, Rowanom Atkinsonom. Koliko komika se skriva v vas?
Lahko povem, da zasebno nisem zelo resna oseba. Tako bodo povedali tudi vsi, ki me poznajo. Vedo, da se rad pošalim.
Trenutna prva dama ZDA Melania Trump je Slovenka. Vem sicer, da že od leta 1972 niste volili, ko ste aktivno sodelovali v kampanji in bili razočarani. Verjetno pa spremljate delo predsednika ZDA. Ali vam je o Melanii že uspelo izdelati kakšno mnenje, ste jo kdaj srečali?
O Melanii Trump nimam mnenja. In ne, nisem je spoznal.
Pri šestdesetih in po vsem doseženem se lahko upravičeno zadovoljno ozrete na svojo dosedanjo pot in si dovolite, da ste bolj izbirčni pri projektih. Se mi pa zdi, da še zdaleč niste rekli zadnje, kajne?
Še vedno me veseli ustvarjanje filmov, gledališča in glasbenih projektov, veselim se tudi svojih novih modnih projektov. Nič manj me ne navdihuje opazovanje odraščanja mojih otrok in njihovih poti skozi življenje. Veselim se, da bom nekoč v prihodnosti lahko malo upočasnil, našel nekaj miru in tišine. Vendar je to – glede na zastavljene projekte – za zdaj še velik izziv.
Življenje nam na vsakem koraku daje lekcije. Kaj je bila vaša največja ali najtežja lekcija?
Verjetno je to izziv, ko se želiš rešiti starih navad, vzorcev, ki si jih pridobil ali podedoval že v otroštvu. Sem spada stari rek, da konja lahko pelješ k vodi, vendar ga ne moreš prisiliti, naj jo pije. Drugi rek, ki ga rad navajam, je pravzaprav del besedila pesmi The Boxer, ki jo izvajata Simon & Garfunkel, in pravi: »Človek sliši, kar želi slišati. In ne upošteva drugega.«
