V zahodni družbi naj bi bilo za vse več odraslih značilno čustveno nezrelo vedenje. Ti nočejo prevzemati odgovornosti in še po tridesetem letu se oblačijo in zabavajo kot najstniki. Prof. Humbelina Robles Ortega z Univerze Granada opozarja, da lahko do razvoja sindroma pride pri otrocih preveč zaščitniških staršev, ki ne razvijejo potrebnih veščin, da bi se spopadli z življenjskimi izzivi. Zdi se, da je sindrom nekoliko pogostejši pri moških.
Za sindrom naj bi bili značilni nesposobnost prevzemanja odgovornosti, sprejemanja kakršnih koli zavez in držanje obljub, pretiran skrb za videz in počutje ter pomanjkanje samozavesti. Slednje je sicer prikrito, običajno se takšne osebe navzven prav nasprotno kažejo kot zelo samozavestne.
Profesorica dodaja, da se ljudje s sindromom Petra Pana običajno bojijo osamljenosti, zato se trudijo obdati z ljudmi, ki strežejo njihovim potrebam. Zelo tesnobni postanejo, ko kolegi ali nadrejeni ocenjujejo njihovo delo, saj ne prenesejo nobene kritike. To jim lahko težave dela tudi pri osebnih, ne le poklicnih odnosih. Še ena njihova značilnost je, da pogosto menjujejo partnerje in vedno iščejo mlajše od sebe. Ko zveza postaja resnejša in zahteva večjo raven odgovornosti, se prestrašijo in jo prekinejo.
Že leta 1983 je sindrom Petra Pana opisal psiholog Dan Kiley. Govoril je tudi o sindromu Wendy za opis žensk, ki se do partnerjev obnašajo kot matere. Prof. Humbelina Robles Ortega ugotavlja, da mora biti za vsakim Petrom Panom tudi Wendy, da poskrbi za stvari, za katere sam ne, in tako omogoči njegov obstoj. Wendy je tista, ki sprejema odločitve in odgovornosti. »Wendy« lahko najdemo znotraj ožje družine – lahko gre za preveč zaščitniško mati.
Največja težava pri obeh motnjah je, da se je osebe ne zavedajo. In čeprav sindrom ni klasificiran kot bolezen, je profesorica prepričana, da je rešitev le ustrezno psihološka pomoč – ki ne zajame le prizadetega, ampak tudi partnerja oziroma družino.
