Bila je idol najstnic, ki so sanjarile o filmu, in obenem zgled emancipiranim ženskam, ki so se želele dokazati s svojim delom. Bila je naša prva filmska zvezda, pred katero je klečal celo Hollywood, a se je na vrhuncu kariere raje odločila za tiho družinsko življenje.
Sedmega julija je minilo sto deset let od rojstva Ide Kravanje, ki je dosegla svetovno filmsko slavo pod umetniškim imenom Ita Rina. Uspeh preprostega dekleta, ki se je leta 1907 v Divači rodilo strojevodji Jožefu in materi Mariji, je svojevrsten fenomen, ki bi ga lahko razumeli tudi kot svetel zgled emancipacije med obema vojnama, ko so deklice bolj ali manj ubogljivo izpolnjevale voljo staršev in svoje življenjsko poslanstvo največkrat izpolnile za štedilnikom.
Najlepša Slovenka
Ida je bila po pričevanjih izredno radovedna in živahna deklica. Rada se je potepala, plezala po drevesih in počela vse tiste fantovske vragolije, ki načeloma niso bile primerne za dekletca v krilcih. Po izbruhu prve svetovne vojne se je družina – Ida je imela še leto mlajšo sestrico Danico – preselila v Ljubljano in od leta 1919 prebivala v hiši v Rožni dolini. Končala je Tretjo mestno ljudsko šolo in se vpisala na licej. Čeprav ni bila posebej dobra učenka, je bila vedno pripravljena pomagati drugim. Bolj kot učenost iz šolskih učbenikov jo je veselila igra. Tako so na njeno željo igro o Rdeči kapici, ki so jo pripravili pri pouku francoščine, uprizorili tudi pri njih doma.
Sicer pa je Ida nasploh rada obiskovala gledališke in filmske predstave ter sanjarila o tem, da postane igralka. A vse je kazalo, da bodo sanje ostale nedosegljive. Oče je umrl in družina je bila prisiljena živeti v skromnih razmerah. Hišo so oddajali podnajemnikom, Ida pa se je zaposlila v banki.
A zanimivo: za njen vstop v svet filma je zaslužno lepotno tekmovanje, ki ga je leta 1926 v Zagrebu organizirala ameriška distribucijska družba Fanamet. Pravzaprav prijateljica, ki jo je nanj prijavila brez njene vednosti. Ko se je Idina fotografija pojavila med kandidatkami za naziv najlepše, mama ni bila navdušena. Odločno je nasprotovala njeni udeležbi in po osvojitvi naslova najlepše Slovenke ji je šele po prigovarjanju končno dovolila odpotovati v Zagreb. Na njeno srečo hčerka na tamkajšnjem tekmovanju ni zmagala, a kolesje usode je poskrbelo, da jo je opazil nemški filmski producent Peter Ostermayer, ki je imel v Berlinu lastno produkcijsko hišo. Povabil jo je na poskusno snemanje, to pa je doma povzročilo ogenj v strehi. Mama je bila neomajna: dekle mora ostati doma, se poročiti in roditi otroke! A Ida se ni dala. Pod pretvezo, da bo obiskala enega od sorodnikov, se je maja 1927 skrivaj podala na pot.
Solze uspeha
Na vlaku jo je preveval strah pred neznanim, pomešan z občutkom krivde, in ko je prispela v cvetoče nemško velemesto, je bilo še huje. »Veliki Berlin, o katerem sem sanjala kot deklica, je bil zdaj tu, pred mano, jaz pa bi se najraje skrila v prvo luknjo,« je svoje vtise strnila v enem od svojih pisem. Nato se je vse spremenilo.
Nastanili so jo v uglednem hotelu in naslednji dan je stopila pred kamero. »Osvetlili so me z reflektorji. Kamere so začele brneti. Naokrog je bili vse polno kablov, neznani ljudje so zijali vame in drug drugemu nekaj prišepetavali. Rekli so mi, naj kričim, se smejem, maham z rokami, naj se jočem. Zdi se mi, da sem bila najbolj prepričljiva takrat, ko sem jokala. V tistih trenutkih mi je bilo res težko. Dovolj je bilo, da sem se spomnila, kako daleč sem od doma in kako sem prevarala mater,« je opisala prvo poskusno snemanje.
A iskrenost in občutki, ki so se skrivali v njeni duši, so očitno segli do srca. Navdušeni so bili nad njenim obrazom, ki je bil sposoben pričarati celo paleto čustev. To je bila še doba nemega filma, ko so morale igralke režiserja (in gledalce) prepričati brez besed.
Ko je dobila službo, je veselje malce skalila misel, kako vse skupaj razložiti materi. Poslala ji je telegram, v katerem ji je pojasnila razlog za svojo odhod, se ji opravičila za laž in izrazila upanje, da ji bo nekoč lahko odpustila, da je sledila svojim sanjam.
Nastanila se je v Charlottenburgu, berlinskem predelu, kjer je tedaj prebivala večina filmskih igralcev, in si izbrala umetniško ime Ita Rina. Po podpisu pogodbe z Ostermayer Filmom se je začela učiti igre, plesa, šofiranja, jahanja in plavanja. Še isto leto je debitirala z vlogo v filmu Kar zamolče otroci svojim staršem. Ita se je spominjala, kako naporna je bila na prvi pogled povsem običajna hoja po hodniku, ki jo je morala ponoviti neštetokrat: »Ti prvi koraki pri filmu so bili težji od najnevarnejšega plezanja po hribih.«
Zvezda je rojena
Po odličnih odzivih v Zadnji večerji jo je opazil mlad češki režiser Gustav Machatý in ji ponudil glavno vlogo v svojem novem filmu Erotikon. To je bila prva prelomnica v Itini karieri. V zgodbi o zapeljivcu in njegovi »žrtvi« je zaslutila svojo življenjsko priložnost in kljub pomislekom sprejela ponudbo v drznem filmu neznanega entuziasta. A pogum se je obrestoval. Erotikon, posnet v okolici Prage in Karlovih Varih ter burno sprejet v cerkvenih krogih, je bil prvi mednarodno uspešni češki film in vloga mlade, neizkušene železničarjeve hčerke, ki se po bridkem razočaranju v ljubezni odpravi v svet, je Iti Rini prinesla svetovno slavo. Sledile so slavnostne premiere od Pariza do Ljubljane, občinstvo jo je nosilo na rokah, prišle so prve ponudbe iz Hollywooda. A ob njih je le bežno skomignila z rameni.
Ita se je v Berlinu dobro počutila. Sodelovanje z režiserji, kot so Machatý, Franz Osten, Richard Oswald, Karl Anton in Vladimir Gajdarov, je izpolnilo njena pričakovanja in kariera se je strmo vzpenjala. Blestela je v vlogi nezveste žene v češko-nemški drami Nezvesta, v vlogi viharnega slikarskega modela Else v filmski različici Wedekindovega Pomladnega prebujenja, nato pa naslednji vrh svoje igralske kariere dosegla s prvim češkim zvočnim filmom Obešnjakova Tončka v vlogi nesrečne prostitutke.
Že davno ni bila več le radovedno dekle iz majhnega slovenskega kraja, temveč velika zvezda, ki ji je – kar je bila redkost – uspel tudi prehod iz nemega v zvočni film. Številne zvezdnice nemega filma se namreč niso znašle v svetu zvoka, saj preprosto niso znale govoriti pred kamero. Igranje je moralo biti bolj veristično, odreči se je bilo treba karikiranju in pretirani mimiki, da ne govorimo o tehničnih težavah in nerodnosti z mikrofoni, ki so postali nepogrešljiv del prizorišča. A Ita ni imela težav. Že prej je intuitivno uporabljala skromna izrazna sredstva, njen obraz je izžareval izjemno čustveno pristnost, pa tudi s tujimi jeziki primorska Slovenka in mlada begunka v deželi Srbov, Hrvatov in Slovencev ni imela nikakršnih težav.
Hrepenenje skromne duše
V tem času je znova dobila kar nekaj ponudb iz sanjskega Hollywooda, celo že pripravljeno v pogodbo, v katero bi lahko sama vpisala višino honorarja! A Ita je ni nikoli podpisala. Kdo ve, kaj se je dogajalo v glavi dekleta, ki je med prvo in drugo vojno daleč od doma živelo svoje sanje. Je bila preveč navezana na Evropo? Se je morda zavedala, da lahko v Berlinu, v tistem času svetovni filmski prestolnici, lažje najde umetniško potrditev? Je že takrat hrepenela po mirnem družinskem življenju? Ali pa je morda zgolj skrivaj slutila, da zlagani blišč ameriške tovarne sanj ne more zadovoljiti njene še vedno skromne in na domačo grudo navezane duše?
Kakor koli, pri triindvajsetih letih je nenadoma zavrnila vse filmske vloge in se 19. aprila 1931 poročila v cerkvi Kristusovega vnebohoda v Beogradu z inženirjem Miodragom Đorđevićem, ki ga je spoznala kot študenta elektrotehnike v Berlinu. Prestopila je v pravoslavno vero, postala je Tamara Đorđević in se preselila v Beograd, tam pa sta se ji pridružili tudi sestra Danica in mati. Potem o njenem zasebnem življenju ni znanega kaj dosti, saj ga je skrbno skrivala pred mediji. Po podatkih še živečih družinskih članov naj bi najraje zapravljala za nakup pohištva, preprog in porcelana.
Nekateri pravijo, da jo je življenje v družinskem krogu povsem izpolnjevalo, a strast do kamer je še vedno tlela. Po poroki je v Črni gori posnela Fantoma Durmitorja in pozneje nastopila še v prvi jugoslovansko-češki koprodukciji z naslovom In življenje teče dalje. Leta 1937 je zaigrala še v Princesi koral, dve leti zatem pa še zadnjič odšla v Berlin in nastopila v stranski vlogi v detektivki Trgovci z dekleti, znani tudi pod naslovom Zentrale Rio.
Prezgodaj pozabljena
Še vedno so jo snubili predstavniki ameriških studiev, a Ita se ni mogla odločiti za odhod. Glede na razmere, nastale zaradi prihajajoče druge svetovne vojne, je bil položaj čedalje bolj negotov in Ita je, upoštevajoč tudi nasvet takratnega konzula Iva Andrića, sklenila ostati v Jugoslaviji.
Z možem, ki ga je neizmerno ljubila, sta ostala v Beogradu. Tam je leta 1940 rodila sina Milana, tri leta zatem pa v Vrnjački Banji, kamor se je mlada družina odselila po bombardiranju jugoslovanskega glavnega mesta, še hčerko Tijano. To so bili težki časi. Kljub temu se Tijana spominja, da je bilo, kot bi imela tri matere – mamo, teto Danico in babico Marijo –, ter da se je mama v vojnih razmerah izkazala: »Prinašala je živila, nosila vreče moke kar okoli vratu, kupovala, barantala, se zadolževala in celo kaj pretihotapila čez mejo. Sčasoma je prodala tudi ves svoj nakit in druge vredne stvari.«
Po vojni se je poskušala vključiti v povojno jugoslovansko kinematografijo, a brez uspeha. Bila je cenjena mentorica številnim mladim igralkam, priskrbeli so ji službo svetovalke v studiih Avala filma, a glede novih vlog je ostalo le pri obljubah. Zadnjo priložnost za nastop pred kamerami je dobila leta 1960 v filmu Vojna Veljka Bulajića.
Še danes ostaja grenak priokus, zakaj igralke s takšnim talentom in svetovnim slovesom na domačih tleh ni hotel izkoristiti nihče. Jugoslovanska filmska zgodovina jo je prezrla, kot da bi jo pozabila ali se je sramovala, povojna pa ji nikoli ni namenila mesta, ki si ga je zaslužila. So ji zamerili, da je na vrhuncu slave dala prednost družini, ali to, da je zaslovela v Berlinu, čeprav se nikoli ni sramovala svojih korenin?
A Ita ni obtoževala. Ob koncu šestdesetih se je uradno upokojila in se zaradi zdravstvenih razlogov – bolehala je za astmo – naselila v črnogorskem primorju. Zadnja leta je skrbela za moža, ki je bolehal za sklerozo, in tiho umrla 10. maja 1979 v Budvi.
