Tako Izraelci, pred več tisoč leti. In tako je tudi danes, še marsikje. Čeprav se je lik kraljev in kraljic skozi čas nekoliko spremenil, se tradicija ohranja. In mnogi ji sledijo in pripovedujejo pravljice o njih ter njihovih prigodah. Resnične in izmišljene, čarobne in okrutne. In po tihem si morda vsi, ki nas zanima preteklost in radi zaidemo na kakšno graščino, želimo nastopati v takšnih pravljicah, odkrivati skrivnosti iz življenja kronanih glav in dvorjanov.
V Londonu se grajskim utrdbam, palačam in vrtovom skoraj ne moremo izogniti. Že stoletja spominjajo na čase, dogodke, slavo in moč njihovih prebivalcev. Svoje lagodno življenje so si popestrili tudi s selitvami iz graščine v graščino po vsej tedanji kraljevini skupaj z družbo dvorjanov in podanikov ter s seboj prevažali bogato prtljago.
Mogočna, tisoč let stara trdnjava ob reki Temzi - Tower of London - se razteza na skoraj petih hektarih in naj bi v preteklosti naredila zastrašujoč vtis na morebitne osvajalce. Tako kot pred mnogimi leti jo tudi danes varuje kraljeva straža (garda). Gary, eden izmed kraljevih častnikov, pojasni, da si ljudje še vedno želijo služiti kraljici, to si štejejo za čast. Na takšno funkcijo, kot jo ima sam, je treba čakati leta in izpolniti kar nekaj zahtevnih pogojev: vsaj 22 let službe v vojski, z udeležbo v tujini in odlikovanji. Danes 37 častnikov, kot je Gary, skupaj s svojimi družinami živi in dela znotraj zidov trdnjave. Tukaj je njihov dom in služba kraljevini, imajo tudi svojega zdravnika in gostilno. Začetek Yeomanov, kot jih imenujejo, sega v obdobje kraljevanja Edwarda IV (1461–1483). Mimogrede pa vam bodo prijazno pripovedovali zgodbe in razkrivali spletke nekdanjih tukajšnjih naključnih in stalnih prebivalcev.
Trdnjava je preživela kar nekaj sprememb in širitev. Najprej so jo gradili pod poveljstvom v Franciji rojenega Williama de Conquerorja, včasih imenovanega tudi William the Bastard, ki je bil prvi normanski angleški kralj, vladal je od leta 1066 do svoje smrti leta 1087. Tower so pozneje preoblikovali tudi kralj Richard Levjesrčni, Henry III. in Edward I. v 12. in 13. stoletju. Postopoma so rasli novi stolpi in bogatili podobo trdnjave, ki je danes pravo malo mesto.
Trdnajva za nezaželene
Najbolj je Tower of London znan po tem, da so semkaj pošiljali nezaželene. Visoke plemiške glave, izdajalci, svetniki in grešniki so se tukaj zvrstili od leta 1100, zaprti proti svoji volji. Prvi zapornik v trdnjavi in tudi prvi, ki mu je uspelo pobegniti, je bil škof Ranulf Flambard, vodja pobiralcev davka. Henry I. ga je obtožil oderuštva in kraje iz državne blagajne ter ga vklenil. Prijatelji so škofu iz stolpa pomagali zbežati tako, da so najprej napili stražarje.
Tukaj so čakale na smrt in bile obglavljene kar tri angleške kraljice: druga žena Henrika VIII., Anne Boleyn (1536), obglavljena je bila že samo 3 leta po kronanju, in Henrikova peta žena Catherine Howard (1542), Lady Jane Gray (1554), ki je bila kraljica le 9 dni, stara pa komaj 17 let. Svoj usodni konec je dočakal tudi domnevni upornik na dvoru Elizabete I., grof Robert Deveroux (1601). S sekiro so morali zamahniti kar dvakrat.
Sekire so bile velikokrat tope, krvniki pa površni, pijani ali neizkušeni. Pri pogumni Margaret Pole, grofici Salisbury (1541), je krvnik moral kar 11-krat zamahniti, da ji je uspel razkosati ramena in glavo.
Da bi si zagotovila hitro in nebolečo smrt si je Anne Boleyn izprosila, da so zanjo uporabili oster meč, ki ga je zavihtel izkušen krvnik iz Francije.
Henriku VIII. se je zameril tudi njegov prijatelj, sir Thomas More, ker je kralju nasprotoval, da bi se imenoval za poglavarja cerkve. Na svoj konec je tukaj čakal skoraj leto dni.
Anne Askew je bila mučena v stolpu in zažgana zunaj zidov trdnjave. Zaradi gorečnosti pri zagovarjanju protestantske vere in pravičnosti ter prebiranja Svetega pisma. Svojega prepričanja, kljub hudim bolečinam na natezalnici, ni nikoli preklicala.
Vse te zgodbe še bolj žalostno odmevajo med koraki po ozkih in strmih stopniščih stolpa ter sledijo pogledom skozi majhna okenca v oblačno, turobno nebo nad Londonom.
V času 16. in 17. stoletja so za zidovi grajske trdnjave razmišljali in upali: sir Walter Raleigh, pisatelj, vojak, politik in raziskovalec, ter njegova žena Elizabeth Throckmorton (znana kot Bess). S skrivno poroko sta si namreč nakopala nemilost pri kraljici Elizabeti I., ki je tudi sama preživela nekaj mesecev za istimi stenami, preden je zakonito sedla na prestol leta 1558. Kraljica se je verjetno še spominjala, ko so ji pripovedovali, da še ni dočakala 3. rojstnega dne, ko je njena mama Anne Boleyn tukaj čakala na obglavljenje.
Razkošne zabave
Vzponi in padci kronanih glav. Enkrat poslani v Tower, naslednjič pa že na dvoru v eni od razkošnih palač. V svojem brezdelju in morda veselju, da so ušli marsikateri spletki, so si brez slabe vesti privoščili tudi razkošne zabave. Nakupovalni seznam za 700 lačnih ust v času vladanja Edwarda I. je bil kar bogat. Vsakih 6 mesecev so potrebovali 200 kg moke in slada, 1500 kosov goveda, 3000 ovac, 1200 prašičev, 400 kosov slanine in drobovine, veliko količino rib in perutnine. Vse skupaj so poplaknili z več kot 12.000 litri vina. Edvardova prva žena Eleanor of Castile, ki je očitno pogrešala avtohtono špansko sadje, je v enem od naročil zahtevala seviljske fige, 230 granatnih jabolk, limone in pomaranče.
Poleg prostorov, namenjenih bivanju, je v trdnjavi tudi shramba bojne opreme, javni register, zakladnica in kovnica denarja. V srednjem veku denarja niso kovali stalno, temveč po potrebi. Pogosto so to počeli poljedelski delavci, ki so sicer živeli v bližini. Posamezne družine so to delo opravljale iz roda v rod. V trdnjavo so jih poklicali, ko so jih potrebovali. Henrik VIII., absolutni monarh, je potreboval veliko denarja za vojne, orožje, svoje žene ter ljubice in kovance, ki so jih leta 1526 začeli izdelovati iz bakra. Zlato in srebro je zajetni poglavar rajši zadržal zase.
Veliko zlata in dragih kamnov je na ogled le nekaj korakov stran, v palači čez dvorišče. Skrbno varovana zbirka kraljevskih kron in draguljev poživlja domišljijo in vsiljuje spoštovanje. Vendar pa ne morete kar postopati okrog, vse te dragocenosti si lahko ogledate le v poltemi in počasni procesiji, stoječi na tekočem traku. Najtežjo krono v kraljestvu, iz kar 2,23 kg zlata, je nosil kralj Edward I. (1661). Krona sedanje kraljice Elizabete II. je okrašena s 3000 redkimi žlahtnimi kamni. Zbirka vseh tukaj razstavljenih predmetov šteje 23.000 dragocenosti, kar ocenjujejo na vrednost 32 milijard dolarjev. Tudi zlata posoda, iz katere bi se z izkupičkom lahko nahranilo mnogo ljudi, priča o tem, da je britanska kraljica ena najpremožnejših žensk na svetu.
Muzej eksotičnih živali
In kaj manjka tistemu, ki ima vse, ki ima tudi že krono? Morda kar cel živalski vrt. Svoj zadnji dom je tukaj našlo 280 eksotičnih divjih živali. Večinoma so bila to darila tujih monarhov.
Henry III. je od Fredericka II. leta 1235 v dar dobil tri leve, od norveškega kralja Haakona pa je leta 1252 prejel polarnega medveda, ki so ga na dolgi vrvi vodili plavat v bližnjo Temzo. Tri leta pozneje je Henry III., očitno že zbiratelj, od francoskega Ludvika IX. dobil v dar slona, ki so mu skrbniki dajali piti rdeče vino, da bi se pohladil. V času vladanja Jamesa I. (1603–1625) so za zabavo na dvoru prirejali boje med levi, medvedi in psi. V ujetništvu in na ogled za javnost so vzdrževali tudi opice, kenguruja, noje, tigre, kače, zebro, orla, pelikane, kamelo, krokodila … Največkrat so jih hranili z neprimerno hrano, tako živali večinoma niso dočakale niti normalne starosti. Ne glede na vse pa so si kralji in kraljice vedno želeli imeti v bližini leve, ki so jih pogosto tudi poimenovali s kraljevimi imeni. Ko je levinja Elizabeta leta 1603 umrla, so ljudje pričakovali, da bo preminila tudi bolehna kraljica Elizabeta I. in kmalu za levinjo, še isto leto, se je to tudi zares zgodilo.
Danes prebiva tukaj šest krokarjev, ki, žal, ne morejo odleteti, ker so jim pristrigli krila. Ta ponosna črna ptica spominja na neobhodno minljivost vsega zemeljskega. Enega krokarja sem ujela v objektiv, ko se je sprehajal med obiskovalci in dostojanstveno poziral. Pravijo, ko bo krokar odletel in zapustil Tower of London, bo kraljestvo padlo.
Ječa
Tower of London so mnogi zapustili, prišli in odšli za mogočnim obzidjem, nekateri v slavi, drugi v ponižanju. Trdnjava je služila kot ječa tudi v času med 1. in 2. svetovno vojno, vse do leta 1952, ko so tukaj urili svojo vojsko … Nekoč so v boj skupaj s svojimi vojaki pogumno odhajali tudi kralji, na konjih in v zloščenih oklepih. Danes z varnih razdalj elektronsko načrtujejo svoje strategije in mehanizme, da bi vladali svetu po svojih merilih. Bogati še bolj bogatijo in razkazujejo svojo dediščino, drugi pa jo občudujejo in imajo vedno manj.
»In nič ni novega pod soncem,« je povedal kralj Salomon že več kot 900 let pred našim štetjem.
