»Ko se bo izteklo moje tukajšnje življenje, si predvsem želim, da bi pred Boga stopil popolnoma miren, ker se v svojem zemeljskem življenju nisem oddaljil od sebe samega, od svojega bistva in s tem od svojega poslanstva; miren, ker sem se spoznal in se tudi sprejel v vsej svoji resničnosti …« Približno tako je dejal dr. Karel Gržan na začetku pogovora za rubriko Moški o ženskah. Gre torej za iskrenost – do sebe in do drugih. Zato s takšno lahkoto in glasno pove marsikaj, kar si marsikdo niti samemu sebi ne bi upal priznati.
Človeka presune njegova pripoved, kako so se ob njegovi poklicanosti za poklic duhovnika, v njem vendarle porajale tudi misli, ki so na neki način temu nasprotovale. Še zlasti je živ spomin na neko določeno popoldne, ko je služil vojsko in je z zelo globoko bolečino doživel občutek, da »nikoli ne bo mogel ljubiti svoje drage, da nikoli ne bo imel otrok …« Prizna, da je bila odločitev za celibat ena najtežjih v njegovem življenju; pa vendar je duhovni poklic v njem tako temeljen, da ga nič ni moglo odvrniti od njega. »Več kot očitno je, da Bog ne povezuje duhovniškega poklica z darom za celibat, zato menim, da bi moral imeti vsak duhovnik možnost izbire.« Ob tem je nujno dodati, da ga nihče »ni silil« v duhovniški poklic; prej nasprotno! Na vprašanje, kako so doma sprejeli njegovo odločitev za teološko fakulteto, se sliši le: »Joooj!« In se v nadaljevanju vpraša, koliko moči in ljubezni so potrebovali domači, še zlasti starši, da so ga sprejeli v tej odločitvi, v tej njegovi – še eni – drugačnosti. Klic po duhovniškem poklicu je »zaslišal« že v 2. letniku srednje šole in sčasoma je bil vse močnejši. O tem ni govoril, je pa skrivoma hodil v cerkev in v odnosu z Jezusom je »kmalu prišel na ti«.
Živel je v družini srednjega razreda; nič jim ni manjkalo in ničesar niso imeli preveč. Kot dislektik je imel v osnovni šoli in pozneje na srednji gradbeni šoli veliko težav, zato je bilo to zanj zelo težko obdobje. Ko je bilo treba, na primer, šteti korake za preskok čez kozo, so se mu noge kar zapletle; polovico črk je napisal narobe, največ težav pa so mu delali v srednji šoli poudarjeni in nepoudarjeni zlogi – ti so za dislektika nekaj težko določljivega. Tri cveke je dobil, kar bi ga skoraj onemogočilo pri nadaljnjem izobraževanju. Ker pa je profesorica slovenščine vedela, kako se trudi, si je »izmislila« eno odlično oceno. Ko je doktoriral prav iz slovenistike, se je v zahvalni molitvi pred Marijino podobo spomnil še zlasti na to profesorico. Zahvala njej in vsem, ki niso le učitelji/ce po stroki, ampak pedagogi/nje tudi po izobrazbi in srcu, pa so njegove številne knjige, ki govorijo tudi o poslanstvu vzgoje in o tankočutnosti odnosov.
Veronika – njegova ljubezen
Na vprašanje, kakšno mesto ima med »njegovimi ženskami« Veronika Deseniška, skoraj vzklikne: »O, to je pa moja ljubezen; kar malo se uštulim med Friderika …« Ko je vodil faro v Jurkloštru, je s pomočjo kartuzijanskih arhivov prodiral v ozadje te zgodbe in odkrival manjkajoče vrzeli; tako je lahko ta, morda najlepša zgodba ljubezni na slovenskem, zablestela v vsej svoji globini. »V povezavi z ljubeznijo Friderika in Veronike nam arhivski zapisi odkrivajo Arnolda, priorja v kartuziji Jurklošter. Zaradi njegovega značaja – bil je samosvoj, srčen in miselno izjemno pronicljiv – lahko upravičeno sklepamo, da je nudil azil njuni ljubezni, ki jo je Herman II, Friderikov oče, preganjal. Herman je bil za cesarjem Sigismundom najmočnejši po svojem vplivu – gospodar nad vsem, despot, a hkrati tudi dobrotnik kartuzijanov. Bil je tako močan, da se mu nihče ni mogel postaviti po robu. Prav Arnold, ki je bil pozneje tudi Veronikin zagovornik na čarovniškem procesu, pa je bil s svojo moralno in duhovno močjo edina možna protiutež Hendrikovi svetni moči. Razsodnike je postavil pred notranjo odgovornost razsodbe in tako je sodišče, ki je bilo sicer popolnoma odvisno od Hermana, za čuda razsodilo, da je Veronika nedolžna. Če bi bila Veronika le ena izmed Friderikovih priležnic, njegov oče tej zvezi ne bi nasprotoval; nasprotoval pa je njuni ljubezni, saj zgodba o Frideriku in Veroniki ni le pripoved dveh zaljubljencev, ampak je zgodba tako močne ljubezni, da zastaviš zanjo celo svoje življenje.« Karel Gržan se sprašuje, zakaj te ljubezenske zgodbe ne prepoznamo kot dragoceno dediščino – kot biser našega naroda in zakaj je kot takšne bolj ponosno ne ponudimo tudi širši javnosti. Italijani, pravi, so z dvema izmišljenima likoma – Romeom in Julijo, ki so jima določili celo lokacije bivanja – naredili svetovno zgodbo. Mi pa imamo resnično svetovno zgodbo ljubezni, ki pa je niti sami ne poznamo in ne cenimo, kot bi bilo to vredno.
Keltski modreci in babe
Pater Karel Gržan rad pove, da so Kelti pot odraščanja razdelili pri moškem na obdobje dečka, bojevnika in modreca, pri ženskah pa na obdobje deklice, žene in babe. »Baba je najbolj pozitiven in najmočnejši lik. Za babe so veljale, oziroma to še vedno so, močne, intuitivne, srčne ženske, ki so lahko bojevnika usmerile k močni zavzetosti za pravo stvar in modreca, da se je od »otročarij« oziroma nepomembnih vsebin preusmeri k premisleku o temeljnih poudarkih časa in prostora.« Zato dr. Gržan meni, da je danes čas, da se ta prave babe, skupaj z modreci, postavijo po robu zločinskemu hermatizmu (krivično kopičenje posameznikov na račun za to izkoriščanih), ki poseduje naš čas in prostor. »Svetovna politika je ta neetični in zato nedopustni model vzela za svojega – ga legalizirala in ta zločesti koncept razglasila za edino možno ekonomijo, ki pa to ni, saj je ekonomija že v pomenu besede skrb za dom – skrb za vse ljudi! To ne pomeni, da imamo v njem vsi enako, vsi pa imajo dovolj; poskrbljeno je za vse in do vseh vlada spoštljiv in pravičen odnos – tako do ljudi kot tudi do preostalega stvarstva.« Za popravek teh anomalij pa dr. Gržan ne kliče po revoluciji, čeprav je naslov njegove knjige v dveh zvezkih Vstanimo v suženjstvo zakleti, ampak kliče po prebujenju, po evoluciji in tu imajo »prave babe« bistveno in nenadomestljivo vlogo. Karel Gržan izzivalno sprašuje: »Kje ste ta prave 'babe'? Naš čas vas potrebuje!«
Sodobne sužnje
Prav zaradi hermetizma danes tudi pri nas veliko žensk dela v pogojih suženjstva – mnoge delavke, prodajalke, ki morajo z veliko prijaznostjo »parfumirati« trgovine, ker to privlači kupce in lastnikom krepi dobiček; za izčrpavajoče delo pa dobijo nizkotno majhno plačilo. »Kako naj ob tem še živijo svoje poslanstvo žena in mam? Utrujene in izmozgane doma ne zmorejo več radosti … Številne so do skrajnosti izžete polne tesnobnih, mrakobnih čutenj; v službi še nekako zdržijo, doma pa najbližjim 'težijo', ker jih toliko tega teži in bremeni. Tega ne počno zato, da bi koga prizadele, ampak zato, da bi jih vsaj domači zaznali njihovo stisko.
Delujejo iz svoje doživljajske resničnosti tako, da med najbližjimi povzročijo nelagodje. To pa povzročajo v hotenju po sočutju, da v tem, kar doživljajo, ne bi bile notranje osamljene …«.
Sogovornik pravi, da moramo biti bolj pozorni na doživljajsko prenašanje razpoloženja; se zavedati, da ko nas nekaj teži, mi težimo drugim (po navadi bližnjim), da tako sporočamo svojo doživljajsko resničnost. To, kar nosimo v sebi, povzročimo naprej: »Zato ni prav, da očitajoče rečemo 'takšen si', ampak 'tako sem te doživela – doživel'. V nas mora biti hotenje, da bi bližnje razumeli v ozadju njihovega sporočanja – povzročanja nelagodja. Besedno obstreljevanje – očitanje, mora nadomestiti besedovanje sočutja – z razumevanjem od kod izvira ta nelagodnost.«
Marsikaj pa dr. Gržan začini tudi skozi humor: »Ženske, če so vaši možje obljubili, da bodo naročeno naredili, bodo to tudi izpolnili. Zato jih nikar ne spominjate na to vsake pol leta …« Tudi sicer priporoča, da se ne jemljimo preveč resno, da se zmoremo pohecati tudi na svoj račun. Če se sprejmemo tudi v svoji pomanjkljivosti, je to lažje in človek je bolj prisrčen. Zase pravi, da je »štorast« in se hitro izgubi tam, kjer se drugi ne in če se s tem ne obremenjuje, izpade vse skupaj bolj simpatično.
In še ena tema, ki se je, čeprav je duhovnik, ne izogiba in ne boji – spolnost. Niti ni bilo treba izreči vprašanja, pa je že odgovoril: »Če nisi tuj samemu sebi, si v Bogu bližnji v vsem, kar te obdaja …« Pripoveduje, da je spolnost, če je v celovitosti telesa, duha in srca, obred; skoraj zakrament: »Vstop – ne le dveh teles, ampak dveh bitij – v samo srčiko Biti, v Enost. Ne gre le za hotenje po zunanji bližini, pač pa tudi po zlitju duha in srca – gre za mistično združitev. K njej nas vodi strast po potešitvi, ki je hotenje po celostni odrešitvi, umiritvi. V ljubezni nista več dva, ampak sta eno. Celostni spolni odnos med moškim in žensko seže v silne globine,« je zapisal tudi v knjigi »Začinjeno za življenje«.
Čuden, čudežen, čudovit
In zopet nekaj humorja, morda celo ironije: »Če bi znal živeti, ne bi napisal nobene knjige,« je citat Arthurja Millerja, ki mi ga je ponudil kot odgovor na vprašanje, koliko knjig je napisal. Med temi so knjige, ki kličejo k prebujenju in spremembi družbenega reda in medosebnih odnosov; in tudi knjige, za katere je pričakoval, da bodo zaradi njihove vsebine »iz njega naredili ocvirke«. Pri knjigi Vstanite v suženjstvo zakleti se je skozi njega kar prelila vsebina, kar razume kot sporočilo neba, da tako več ne gre, da se moramo prebuditi.
Zaveda se, da mu tudi v cerkvenih krogih ne ploskajo, sicer pa si ploskanja niti ne želi. Zase pravi, da je bil najsrečnejši, ko je leto dni preživel kot redovnik »na cestah sveta«. Imel je skromno zatočišče brez elektrike in vode in na dan je prepešačil tudi po več deset kilometrov, dokler ga ni na poti ustavila stiska človeka. Pove primer dveh bratov – odvisnikov, ki sta sklenila tisti večer končati svoje bedno životarjenje s prevelikim odmerkom droge. Pravi, da je imel v tistem letu pomoč z neba in da se je vedno znova ob pravem času znašel na pravem mestu in tudi v tem primeru je »tisti tam zgoraj« v njem prebudil pristop, ki je prebil oklep omenjenih dveh bratov in ju notranje nagnil k odločitvi in moči za spremembo. Danes živita polno življenje.
S takšnim življenjem redovnika je seveda deloval čudno; toda bilo je tudi čudežno in čudovito. »Takrat sem bil najbliže ljudem, od institucije pa nerazumljen. Danes pa papež Frančišek poziva redovnike prav k takšnemu življenju.« Poudari, da je takrat bival v srčiki življenja, danes pa da živi na njenem obrobju. In doda: »Če bi znal živeti, ne bi pisal knjig, pač pa bi – pomembne vsebine za naš čas – živel.«
Družina
Kot duhovnik – kaplan v Lučah in Solčavi – živi v hribih med obema krajema. Njegov dom je sezidan iz kamnov in blata, a je trden in lep – zunaj in znotraj. Ob njej je še hlev s kobilo Kapro. Živi sredi narave in pripoveduje, kako sije duša iz vsega, kar je ustvarjenega na tem svetu. S sosedi – najbližji je kakšen kilometer daleč – ima prisrčne odnose, sicer pa ima tudi veliko obiskov. Pogosto se srečuje tudi z domačimi. »Moja mama ima zelo realen odnos do mene in mojega dela. Včasih me spomni, da govorim in pišem tudi o tem, kako si moramo vzeti čas drug za drugega in doda, da se pa meni vedno mudi …!«
In ko teče beseda o ženskah, je tu seveda tudi Mati Marija. »V njeni podobi sem našel tisto žensko mikavnost in srčnost, ob kateri se umirim in spočijem. Ob njej zaznavam tisto preseganje ob katerem dobim navdih in uvide, do katerih bi sicer ne prodrl. Skratka, Marija je 'carica'.«
