Živi med Bledom in Ljubljano. V Ljubljani je zrastla in bila sopotnica burnih osemdesetih let v umetnosti in kulturi, v Ljubljano hodi na predstave in razstave, svoj pisateljski azil pa si je ustvarila na Bledu. Intenzivna, studiozna, garač, kot jo označujejo prijatelji. Tako se loteva tudi svojih knjig. Za roman Kronosova žetev je prejela letošnjo nagrado Prešernovega sklada, nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov Kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2016, nominacijo za Kresnika, pa tudi odmeven sprejem pri bralcih, saj je knjiga, ki ni ravno lahkotno branje, doživela že prvi ponatis, v knjižnicah pa jo je nemogoče dobiti.
Včasih zato padajo tudi žrtve, po vsaki knjigi nov pisarniški stol, polomljena očala in pregoreli računalnik, ki je občasno tudi blazina za nočna razmišljanja.
Mojca Kumerdej je tudi pomembno kritiško in publicistično pero, ki angažirano piše o temah, ki jo zanimajo, čeprav te, v poplavi trivialnega, vedno bolj izgubljajo svoj prostor v uveljavljenih medijih. Lahko bi rekli, da je iz alternativke postala obsojena na elito, ki jo te stvari še zanimajo. Za njo je izjemno uspešno leto, a kot samozaposlena kulturnica še predobro pozna leta suhih krav, ko zmanjkuje za bencin in položnice. In najmanj tako kot jo zaposluje lepa literatura, jo obseda tudi filozofija. To se navsezadnje vidi oziroma bere tudi v njenem pisateljskem delu. Kronosova žetev je bila ne nazadnje dober razlog za naš pogovor v letu, ki je bilo ob 500-letnici javno pribitih Luthrovih tez na vratih wittenberške stolnice, proglašeno za leto evropske reformacije.
Doslej ste objavili dva romana, prvi Krst nad Triglavom sega v čas pokristjanjevanja in drugi, Kronosova žetev, v čas reformacije. Vas privlačijo usodna obdobja slovenske nacionalne zgodovine, ko smo izgubili del svoje duhovne identitete?
Zanimajo me situacije, v katerih se izrazi posameznikova etična drža, ko se človek bodisi prostovoljno bodisi pod prisilo odloči, ali naj sledi svoji želji, naj napravi kompromis ali pa se ukloni in svoje prepričanje zataji. Ker smo vpeti v medčloveška razmerja, naše odločitve vplivajo tudi na druge. V romanu Krst nad Triglavom, ki je postavljen v sodobnost in se posredno navezuje na Prešernov ep Krst pri Savici,neobičajna izkušnja glavnega protagonista tako temeljito »prekrsti«, da se izloči iz skupnosti. V romanu Kronosova žetev nekateri oblastniki sledijo izključno lastnim interesom, drugi se ozirajo na svoje bližnje in širšo skupnost. Vendar ne želim moralizirati in sem v romanu prikazala kompleksnost tedanje družbene in politične situacije ter različne odločitve in ravnanja posameznikov in pa kolektivnega subjekta – ljudstva, ki pragmatično in na trenutke surovo sledi logiki preživetja. Individualna odgovornost se v množici razblini in na dan lahko privrejo tudi zelo nizkotni porivi.
Roman Kronosova žetev ustvarja poseben pogled na čas, ko je naše kraje na eni strani zajel val čarovniških procesov in na drugi protireformacijska gonja Tomaža Hrena, ki je na grmadah upepelil na desetine vozov knjig. Je tisti čas zaznamoval, tlakoval našo prihodnost in nas za nekaj stoletij oropal možnosti, da razvijemo svojo humanistično, intelektualno in jezikovno suverenost?
Novi vek je zaznamoval preboj humanističnih idej, odkritij in novih pogledov na svet, ki pa so doživeli silovite doktrinarne odpore. Konec srednjega veka je v Evropi nastopilo hladno obdobje, ki so se mu pridružile naravne katastrofe in posledično lakota, ko je v 14. stoletju iz Azije po trgovskih poteh prispela črna kuga in pokosila skoraj polovico že tako opešanega prebivalstva, za vse to pa je bilo potrebno poiskati krivca. Prst je bil uperjen v Jude, ki so postali žrtve pogromov, pa tudi v cerkev, katere predstavniki niso živeli skladno s katoliškim naukom, kar je tudi sprožilo potrebo po njenem reformiranju. Najmočnejši odvod reformacije je pomenil protestantizem, ki ni bil enotno gibanje in se je v naših krajih, torej na območju notranje avstrijskih dežel, Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške s Trstom, sredi 16. stoletja pojavil kot luteranstvo. Medtem ko so bili deželni stanovi, torej plemstvo, meščanstvo plemstva in nekateri cerkveni predstavniki, večinoma luteranski, pa je bila habsburška oblast, z graškim deželnim knezom na čelu, katoliška.
Protestantizem je tudi pri nas pustil močan pečat. Primož Trubar je oblikoval slovenščino kot knjižni jezik, ki bi ga razumeli vsi sloji prebivalstva. Tiskanje slovenskih knjig sta podpirala plemstvo in meščanstvo, tako da je bil stranski učinek širjenja luteranstva tudi širjenje slovenščine. Toda konec 16. stoletja so luteranski deželni stanovi zaradi obrambe pred Turki, s katero se je oblikovala teritorialna identiteta, v svoji zahtevi do verske izbire pred habsburško oblastjo, popustili. Večina luteranskega meščanstva je prestopilo v katolištvo, plemstvo pa se je v naslednjih treh desetletjih večinoma izselilo.
Proti koncu pisanja romana sem se začela spraševati, ali bi se tedanja situacija lahko razpletla drugače in bi luteranskim deželnim stanovom, ki so predstavljali izobraženo elito tega prostora, uspelo ohraniti pravico do verske izbire? Ali bi v tem primeru slovenščina postopoma vstopila v urade in nato v izobraževalne sisteme, kar bi pospešilo razvoj jezika? Kolikor sem se pozneje pogovarjala z zgodovinarji, je ta hipoteza drzna in zanimiva, a malo verjetna. Po njihovem mnenju bi namreč tudi v omenjenem primeru zelo verjetno prevladala nemščina.
Sicer pa protireformacija, ki jo je na Kranjskem vodil ljubljanski škof Tomaž Hren, ni skurila prav vseh protestantskih knjig, predvsem je ohranila Dalmatinov slovenski prevod biblije, ki pa je bil dostopen le z dovoljenjem cerkvenih oblasti. Izvod Dalmatinove biblije s takšnim pripisom sem si ogledala v Deželni knjižnici v Gradcu.
Kakšno mesto imajo ženske v vašem romanu, zlasti v času, ki je bil izrazito domena moških figur?
Tedanji javni in politični prostor je bil domena moških, a prav v 16. stoletju so se zlasti v italijanskem in francoskem prostoru pojavile izobražene ženske, ki so pisale literaturo in druge vrste besedil, nekatere med njimi so se lotevale tudi vprašanja pravic in položaja žensk. V mojem romanu so glavni protagonisti moški, ki so večinoma posvetni in cerkveni oblastniki, ob njih pa sem izpostavila ženske like različnih slojev in kultur, ki jim je skupno, da se ne zadovoljijo zgolj z vlogo hčere, matere ali žene in jih vznemirjajo različna vedenja, od umetnosti, znanost do zdravilstva in babištva. Prav zdravilke in babice, ki so znale uravnavati rojstva, so bile pogosto žrtve čarovniških procesov, ki se jih običajno povezuje s srednjim vekom, dejansko pa jih je bilo največ v novem veku. Po lakoti in kugi, ki sta zdesetkali evropsko prebivalstvo in s tem zlasti tlačansko maso, sta konec 15. stoletja dominikanca Heinrich Kramer in Jakob Sprenger napisala Malleus Maleficarum – Čarovniško nakovalo, ki je služilo kot teološko pravna podlaga za preganjanje čarovništva. Pri tem se mi zdi ključno, da je bilo največ čarovniških procesov izpeljanih v naelektrenih okoljih, kjer so potekali boji med katoliki in protestanti. Na našem območju jih je bilo največ v drugi polovici 17. stoletja, dokončno jih je v 18. stoletju ustavila šele cesarica Marija Terezija.
Roman je precej obsežen in zahteva tudi nekaj zgodovinskega znanja, da lahko v njem polno uživaš, vendar pa je bila knjiga že kmalu razprodana, zanjo ste dobili nagrado Prešernovega sklada, nagrado Kritiško sito za najboljšo knjigo leta 2016, ste tudi med favoriti za nagrado kresnik za najboljši roman lanskega leta. To so precej laskavi dosežki za pisatelja in literaturo v teh časih?
Nikoli ne razmišljam o tem, kaj naj bi se dobro bralo in prodajalo, teme me same nagovorijo in nato vztrajajo, dokler se jih ne lotim. Roman sem pisala tri leta, medtem proučila ogromno zgodovinskega materiala, dejansko pa sem vanj vključila znanje in veščine, ki so se mi naložili skozi desetletja. Zelo me veseli, da je Kronosova žetev, ki ni preprosto linearen, ampak kompleksen roman, doživel izvrsten odziv tako med »navadnimi« kot strokovnimi bralci. Nagrad sem vesela tudi zato, ker so pomembne pri vstopu v druge jezikovne prostore, tuji založniki se namreč odločijo za prevod na osnovi predstavitev, vzorčnih prevodov in referenc, ki jih ima avtor v domačem prostoru.
Kot sva že ugotavljali s pisateljico Gabrielo Babnik so najbolj elitne nagrade v naši literaturi bolj ali manj rezervirane za moška peresa?
To velja zlasti za prozo in esejistiko, manj pa v zadnjih letih za poezijo, a zanimivo, da smo bile za letošnjo nagrado Kritiško sito, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov za najboljšo knjigo v preteklem letu, nominirane samo ženske, poleg mene še tri odlične avtorice – pesnici Anja Golob in Veronika Dintinjana ter pisateljica Suzana Tratnik. Četudi so bile v našem prostoru literarne ustvarjalke v preteklosti redke in mnogim med njimi še vedno ne pripada ustrezno mesto v slovenskem literarnem kanonu, je danes veliko slovenskih literarnih ustvarjalk različnih generacij, ki pišejo o različnih vsebinah in se nekatere med njimi lotevajo tudi vprašanja spola. A če se spomnim na osemdeseta leta, je bilo področje slovenske literature tedaj skoraj povsem moška domena.
Prebirate tudi dela svojih kolegov ali se »hranite« bolj z drugimi mediji in viri, ki vam koristijo pri nastajanju vaših knjig?
Od nekdaj črpam iz različnih virov, literatura je le eden od njih. Z zanimanjem prebiram tudi dela kolegov in kolegic, vendar v intenzivnih obdobjih pisanja berem predvsem to, kar se navezuje na trenutno vsebino mojega pisanja. Ker imam vzpostavljen določen ritem pisanja, tedaj nimam koncentracije, da bi lahko vstopala v druge pisateljske svetove, in to nadoknadim pozneje, po izidu knjige.
Mojca Kumerdej pa je utrla prostor tudi plesno gledališki kritiki, ki dotlej ni imela svojega stalnega mesta v dnevnem časopisju. Glede na izbruh izjemno močne generacije avtorjev in plesalcev v osemdesetih in devetdesetih, je bilo pomembno, da nekdo kritiško spremlja to področje?
Pred dvajsetimi leti me je k sodelovanju za Delovo kulturno redakcijo povabila njena urednica Ženja Leiler, ki je pred tem sama pisala o sodobnem plesu. Kot stalna zunanja sodelavka sem o sodobnem plesu, performansu, intermedijski umetnosti in občasno o drugih zvrsteh umetnosti, pisala kritike in tudi druge novinarske žanre. Ker pa se je v zadnjih letih z menjavami lastnikov in urednikov medijski prostor zelo zožil, zadnje leto stalno sodelujem samo še s Sobotno prilogo Dela, za katero se lotevam vsebin, povezanih z umetnostjo in znanostjo.
Kulturne strani in uredništva se vedno bolj krčijo, novinarje, ki so bili specializirani za kulturo, odpuščajo, tudi resnih časopisov in revij, ki bi objavljale recenzije in kritike, je vedno manj …
Refleksija umetnosti je pomembna tako za gledalce kot ustvarjalce, slednjim kritike in drugi strokovni odzivi pomenijo tudi referenco pri podeljevanju in podaljševanju statusa samozaposlenih v kulturi ter prijavah novih projektov. Žal je vse manj prostora, namenjenega refleksiji umetnosti, kolikor spremljam, morda to še najmanj velja za literarno kritiko, za katero obstajajo literarni spletni portali. Sicer pa je med kritiki in novinarji vse več »prekarcev«, ki pišejo za vse nižje honorarje, kolikor imajo sploh še možnost objavljanja.
Kakšno pa je trenutno stanje v naši plesno gledališki produkciji? Bum izpred nekaj let je minil, nekatere skupine so dobile svoje prostore in možnosti za vsaj minimalno infrastrukturo.
V zadnjih dveh letih sem v precejšnji meri izgubila stik s sodobnim plesom, še vedno pa redno spremljam intermedijsko umetnost. Od idej, ki so vzniknile v 80. letih, je na področju sodobnega plesa vzpostavljeno srednješolsko izobraževanje in kar nekaj dijakov po koncu šolanja izobraževanje nadaljuje v tujini, kjer, če imajo možnost, tudi ostanejo. Pred petimi leti je skorajda zaživel Center sodobnih plesnih umetnosti, ki pa ga je oblast v času varčevalne krize tik pred začetkom delovanja ukinila, nobena naslednja pa ga ni zagnala. Nedavno je Društvo za sodobni ples sprožilo pobudo za ponovno ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti, in sicer na osnovi izjave ministra Antona Peršaka na otvoritvi letošnjega festivala Gibanica, da namerava ministrstvo za kulturo omenjeni center obuditi. Infrastruktura je neizogibna za profesionalno delovanje, kajti le v profesionalnih razmerah je mogoče dolgoročno uspešno povezati talent in ustvarjalen zagon ter dosežke pedagoško prenašati na nove generacije. Pri nas je ena redkih dobrih institucionalnih izjem Center kulture Španski borci, ki pod umetniškim vodstvom Iztoka Kovača pomeni domicil mednarodne plesne skupine EnKnapGroup, obenem pa programsko skrbi za gostovanja tujih skupin pri nas.
Kot večni svobodnjak se najbrž pogosto gibljete na robu preživetja in ste med tistimi, ki so najprej na udaru, ko se dogajajo pretresi pri časopisih, na ministrstvu, v družbi, ki najprej izloči prav samozaposlene.
Nekateri svobodni ustvarjalci imajo status s. p. (samostojnih podjetnikov), drugi, ki ne presežemo cenzusa, lahko glede na reference na Ministrstvu za kulturo pridobimo pravico do plačevanja mesečnih prispevkov. V obeh primerih takšen status zahteva samodisciplino, organiziranost in zelo premišljeno porabo honorarjev, saj se lahko tudi natančno načrtovanje zaradi različnih dejavnikov izjalovi. Bolniškega staleža, ki ga lahko uveljavljamo šele po 30 delovnih dneh od nastopa bolezni, tako rekoč ne poznamo, samozaposlene matere težko usklajujejo materinstvo in poklic, po upokojitvi pa se nekdanji samozaposleni kljub morebitnim nagradam stežka prebijajo.
Zelo dobro se spomnim, kako so se pred desetletjem tako imenovani mladi ekonomisti, ki so bili blizu tedanji vladi, tik pred nastopom finančne krize spravili prav na samozaposlene v kulturi, jih javno blatili z lenuhi, eden med njimi je v besedilih celo pozival: Smrt parazitom!, njihove zapise pa so objavljali mediji, ne oziraje na levo, desno oziroma sredinsko poreklo. V kriznih časih, in prav to je ena od tem Kronosove žetve, je najlažje izbrati domnevnega, čim bolj ranljivega krivca in s tem preusmeriti pozornost od pravih razlogov, ki so privedli do krize. Pogromi, tudi medijski, pa množicam ponujajo prav posebno vrsto surove naslade. Ne spomnim se, da bi se kateri koli tedanji politik tem žalitvam javno zoperstavil, in prav odtlej, se mi zdi, se po spletnih forumih širi populizem, da umetnost ni delo, ampak nepotrebna kaprica oziroma prostočasna dejavnost na račun davkoplačevalcev, ki je zanimiva zgolj za peščico. Razvite evropske države umetnosti in kulture ne prepuščajo trgu v celoti. Nemci, Francozi, Italijani, Španci, Katalonci, Skandinavci ... se zavedajo pomena svojega jezika ter svojo umetnost in kulturo načrtno sistemsko podpirajo. Navsezadnje je v Evropi kultura pomemben, če ne ključen del turistične ponudbe, tako da se vlaganja v kulturo tudi finančno povrnejo.
Od nekdaj ste bili zavezani dogajanju na umetniški in alternativni sceni, kakršna je včasih obstajala. Osemdeseta so danes dobila že skoraj status nekega mitskega obdobja v umetnosti, glasbi, nedavno so jim posvetili tudi retrospektivo v Moderni galeriji, o njem nastajajo doktorske naloge … Kako pa vi vidite tisti čas, kakšne sledi je pustil za sabo v času in družbi?
V osemdesetih letih so se ne le pri nas, ampak tudi drugod po vzhodni in zahodni Evropi razcvetela nova družbena gibanja in umetniške zvrsti. Tudi sami ste z Marino Gržinić orali ledino na področju videoumetnosti in bili ena najbolj prepoznavnih umetnic urbane alternativne kulture. V jugoslovanskem prostoru je bila alternativna kultura neposredno ali vsaj posredno politična in je vsebovala kritiko političnega sistema, ki je izgubljal moč, hkrati pa tudi vizije nove, drugačne družbe. Nekateri tedanji ustvarjalci so preživeli, denimo skupina Borghesia, ki tudi danes zveni aktualno in sveže, nekateri so se pozneje znašli v drugih poklicih, nekateri pa so na žalost tako ali drugače izginili. Sama sem bila tedaj predvsem opazovalka, s publicističnim pisanjem sem šele začenjala, literature pa še nisem objavljala. Vendar se v izjemno dinamična osemdeseta leta ne obračam z nostalgijo, pač pa mi vzbuja skrb, da so danes na udaru delavske, zdravstvene in socialne pravice, ki so se tedaj in še do nedavno zdele samoumevne, kot tudi pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Z ustvarjanjem terena, na katerem preživijo in bogatijo najmočnejši, medtem ko država najranljivejšim ne nudi zaščite, se povečuje nezaupanje v državo in delovanje pravnega sistema.
Filozofija je drugo območje vašega raziskovanja in pisanja. Ponuja filozofija v povezavi s fikcijo drugačna izhodišča v literaturi? Kar nekaj pisateljev, recimo Umberto Eco in še kdo, so bili najprej izvrstni filozofi, šele potem so postali tudi dobri in brani pisci.
Zelo me zanimata raziskovanje in študij tako filozofije kot drugih področij, ko se znajdem pred novo temo, občutim prav organsko vznemirjenje. Kljub temu, da živimo v času, ko so bolj zaželene hitre, površinske forme, skušam ohraniti poglobljen in temeljit pristop. Ne zanima me pisanje na ključ, prav tako se nočem ponavljati. Tudi zato mi je bilo po dveh zbirkah kratke proze jasno, da je čas za roman.
Sodobni pisatelj je vpet v mrežo predstavljanja in promoviranja svojih del, veliko časa porabi za intervjuje, gostovanja, nastopanja itd. Kako vam gre od rok ta del pisateljskega posla?
Ustvarjalni proces vključuje različne faze, od raziskav in evforije, do negotovosti in strahu. Med pisanjem Kronosove žetve sem nemalokrat podvomila, ali sem roman tako, kot sem si ga zastavila, sploh sposobna spisati, a je bila notranja nuja tako močna, da sem se toku pisanja povsem prepustila.
Sicer pa se najbolje počutim doma za računalnikom in celo najbolj intenzivno pisanje me izčrpa manj od nekaj mesečnih medijskih predstavitev, ki pa si jih knjiga zasluži. Za avtorja je najhuje, da knjiga po objavi ponikne v pozabo. Odkar sem se vrnila k pisanju, ki sem ga začela že lani, so moja medijska pojavljanja vse redkejša, saj se med pisanjem, kolikor mi dopuščajo publicistične in druge delovne obveznosti, bolj ali manj osamim.
Veste že na začetku pisanja, kam vas bo zgodba pripeljala, kaj bo na koncu?
Na samem začetku ne. In prav to se mi zdi v ustvarjalnem procesu zanimivo, da vselej vstopim v prazen prostor, kjer ne vem, kaj vse se bo zgodilo in kam me bo pripeljalo. Med pisanjem imam nemalokrat občutek, da se stavki skozme kar sami od sebe pretakajo, a v resnici je tako, da si človek z leti veliko naloži na svoj »trdi disk« – v možgane, med samim pisanjem pa se sinapse hitro in zelo tekoče povezujejo brez sprotnega nadzora. Nadzor se vključi zlasti pri branju in popravljanju besedila, h kateremu se ničkolikokrat vračam, ga strukturiram, krajšam, brusim in pilim.
Vam uspešen roman omogoča, da se lahko malo oddahnete na lovorikah svojega dela in se mirneje zazrete v prihodnost, ali je treba ostati ves čas na preži, da si zagotovite svoj košček pod soncem?
Poleganje na lovorikah niti ni v moji naravi. Ustvarjalno je Kronosova žetev moja preteklost, v zadnjih tednih, in tako bo tudi v bližnji prihodnosti, se bom z njo ukvarjala predvsem v sodelovanju s prevajalci. Konec tega leta bo namreč roman izšel v angleškem prevodu Rawlyja Graua pri londonski založbi Istros Books, tik zatem v srbskem prevodu Ane Ristović pri beograjski založbi Geopoetika, leta 2019 pa pri nemški založb Wallstein.
Kaj so torej vaše počitnice, vaš azil, kjer lahko izstopite? Živite na Bledu …
Poleti plavam v Blejskem, včasih tudi v Bohinjskem jezeru, v povprečju kilometer in pol dnevno, pa tudi čez leto se ukvarjam s športom, da lovim ravnovesje z dolgotrajnim sedenjem za računalnikom. A še vedno, celo kadar sem na robu izčrpanosti, se ne znam pravočasno ustaviti in tako je včasih celo dobrodošla kaka kratkotrajna viroza, da malo popustim in izstopim. Vendar pa zadnje mesece vse pogosteje razmišljam o tem, da bi si po dolgih letih privoščila prave, morske počitnice. In se tega zelo veselim!
