Slovo z odra

Zapustil nas je slovenski Chaplin v najžlahtnejši podobi

S.R./STA
24. 6. 2017, 07.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL) so včeraj zapolnili igralci MGL, obdani z ducati belih sveč, dvorano pa sorodniki, prijatelji in gledališki kolegi v nedeljo preminulega igralca Gašperja Tiča.

Mediaspeed
Gašper Tič je leta 2006 prejel viktorja za posebne dosežke za lik Ane Lize.

Direktorica MGL Barbara Hieng Samobor je v pretresljivem nagovoru spomnila na igralčevo silno prezenco, intelekt, čustvenost in empatijo.

Gašper Tič je bil po besedah direktorice in umetniške vodje MGL Slovenski Chaplin. Bil je garač, nosilec repertoarja, duša gledališča in ljubljenec občinstva, je med drugim naštela. Ob tem je izpostavila okruten paradoks, da mu je bilo kot nežni, romantični duši, poetu, nesposobnemu kakršnegakoli nasilja, življenje na polovici njegovega teka odvzeto na tako brutalen način.

"Oder je bil njegovo kraljestvo," je poudarila Barbara Hieng Samobor in ob tem spomnila na eno njegovih novejših vlog v Korunovem Svetovalcu, ki je bil izbran v tekmovalni spored letošnjega Borštnikovega srečanja. "Ob tem, kar je počel na odru, me je spreletaval srh," je še povedala ob spominih, ki jih zdaj prevevajo žalost, bes in negotovost ob njegovi izgubi.

Poslovilne besede je kolegu in Primorcu med drugim izrekel tudi Boris Kobal, direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča, v katerem je Gašper Tič prav tako pustil neizbrisen pečat. Omenil je, da sta skupaj snovala nov projekt, ki naj bi zaživel jeseni. Na šaljivo-tragičen način je nanizal nekaj skupnih anekdot o skupnem delu in iskrenih pogovorih.

Gašper Tič je bil spiritus agens Mestnega gledališča ljubljanskega, je med drugim poudarila dramaturginja Ira Ratej, med izjavami kolegov, med njimi je bilo tudi ganljivo pričevanje Primoža Ekarta, pa je bilo slišati, da nas je zapustil eden najduhovitejših Slovencev; pomenljiva je bila tudi igralčeva citirana izjava, da "dobre ljudi doletijo slabe stvari."

Delo in zapuščina

Igralec je v MGL od leta 1997 ustvaril vrsto izstopajočih likov. Za vloge Arlecchina v Goldonijevem Slugi dveh gospodarjev v režiji Borisa Kobala, Andreja Smoleta v 1821 Milana Dekleve, Mojce Kranjc in Alje Predan ter za vlogo Salvadorja Dalija v Histeriji Terryja Johnsona v režiji Mateja Koležnik je leta 2000 prejel Severjevo nagrado.

Ukvarjal se je tudi s pisanjem, gledališko režijo in pedagogiko, sodeloval je s Šentjakobskim gledališčem, ki mu je leta 2009 podelilo naziv častnega člana. 

Med drugim je bil leta 2001 nagrajen s Sterijevo nagrado za vlogo Baje v predstavi Hrošč Mladena Popovića v režiji Jake Ivanca, za vlogo Vasilija Ohlobistina v Tanji-Tanji Olje Muhine v režiji Matjaža Pograjca je leta 2009 prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije (Zdus). Pred dvema letoma je postal tudi žlahtni komedijant na Dnevih komedije.

Pred nekaj meseci je premiero dočakal njegov avtorski muzikal Trač ali mnogo hrupa za nič, navdihnjen s Shakespearom, ki ga je v MGL ustvaril v sodelovanju z Davorjem Hercegom in Jako Ivancem. Veliko je nastopal tudi v drugih gledališčih, v ljubljanski Drami in v Koreodrami, v Gledališču Koper ter v SSG Trst, pa tudi izven institucij. Od lani je bil predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije.

Nastopil je tudi v filmih in posnel več kratkih filmov in radijskih iger, za seboj ima tudi bogato televizijsko kariero. Za stvaritev lika Ana Liza v oddaji Spet doma na RTV Slovenija je leta 2006 prejel viktorja za posebne dosežke, mlajši gledalci pa ga poznajo po vodenju oddaj Iz popotne torbe in Firbcologi. Za slednjo si je prislužil viktorja za najboljšo otroško oddajo.