Kopali so se v kakšnem toplem slepem rokavu reke, delali mlinčke, spuščali ladje ali pa rili po savskem pesku ter gradil mostove, gradove in tunele. Plezali so po drevesih, se skrivali in se krasno imeli. Pozimi so se tam tudi kepali in sankali.
»Imel sem srečo, da sem triindvajset let s starši živel v vasici Sneberje pri Ljubljani, kjer je bila tedaj narava še zelo neokrnjena. Pravzaprav so bili vsi travniki ob Savi naše igrišče in dvorišče,« je začel glasbenik Boštjan Gombač, letnik 1978, sicer letošnji nagrajenec Prešernovega sklada, ki s svojo ženo Ivano Djilas, režiserko in pisateljico, ter dvema sinovoma živi v Nadgorici.
Zadnjih petnajst let, odkar deluje kot svobodni umetnik, je kot glasbenik, skladatelj ali glasbeni aranžer sodeloval pri 53 gledaliških predstavah, z avtorsko glasbo je opremil več kot 40 dokumentarnih filmov, eno radijsko igro ter celovečerni film. Sodeloval je tudi pri kar 130 nosilcih zvoka (cedejih, ploščah in kasetah). Zaupa nam še, da ima doma okoli 300 različnih glasbil, zvočil in igrač na katere zna – kot eden od naših največjih glasbenih talentov in multipraktikov – izvabljati prelepe zvoke oziroma melodije. Pravzaprav že ves čas strastno raziskuje njihovo zvočnost in jo vpleta in prepleta v njemu ljubo klasično in ljudsko glasbo. Seveda pa tudi sam sklada svojo muziko. Sicer pa je Boštjan Gombač, kar ni ravno znano, tudi zelo nadarjen za igro. Prav zato so njegovi nastopi tako zanimivi.
Spominja se, da je kot majhen fantiček zelo rad obiskoval in opazoval pri delu soseda Ivana Taksa, ključavničarja, ki je poleti varil, pozimi pa koval ograje, vrata in druge izdelke iz kovine. Še danes ga rad obišče, ker je spreten človek, po svoje tudi on svojevrsten umetnik in ustvarjalec.
Ko je hodil še v vrtec, ki je bil le streljaj od hiše, kjer so stanovali, je večkrat pobegnil iz njega. »Mama in vzgojiteljice so bile zaradi mojih begov vedno zelo zaskrbljene,« se spominja. Danes, ko je sam oče, prizna, da bi bil tudi on paničen, če bi mu rekli, da sta sinova zapustila vrtec, in da ne vedo, kje sta … Njemu pa tedaj seveda ni bilo jasno, zakaj takšen cirkus, saj je zapustil vrtec le zato, ker je bilo tam preglasno oziroma prehrupno.
Sicer pa se je rodil mami Branki, referentki v Hotelu Ilirija v Ljubljani. Svojega bodočega moža Petra in kasnejšega Boštjanovega očeta je spoznala v službi. »Mama je zadnja leta pred upokojitvijo prodajala avtomobile, oče pa je bil vse življenje hotelir.«
Oba sta bila ljubeča, skrbna, požrtvovalna in sploh super starša Boštjanu in bratu Anžetu, ki je danes kuhar, pravzaprav šef kuhinje v eni od znanih ljubljanskih gostiln. »Z bratom sta nama pustila veliko svobode.« Sta bila pa zelo vesela, ko se je njegov brat usmeril v treniranje košarke, Boštjan pa je začel s šestimi leti peti v otroškem zboru RTV, kjer je ostal štiri leta. Zavedala sta se namreč, da otroke vsaka kreativna ali športna dejavnost potegne stran od vsakodnevnih norčij in neumnosti, ki se tako rade motajo po mladih glavah.
»Nato sem še štiri leta pel v mladinskem zboru RTV.« Z enajstimi leti, torej relativno pozno, se je začel učiti igrati klarinet.
Pravi, da ima v zelo lepem spominu družinske počitnice na morju ter vsakoletno nekajtedensko preživljanje poletnih dni z babico na Jezerskem, kjer se je zelo navezal na naravo. Tam je imel tudi svojo kuro, ki se je tudi rada crkljala. Kot kakšna prijazna muca.
»Ko sem se vpisal v Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, sem v prvem letniku razmišljal o tem, da bi se prepisal na gimnazijo, saj sem v znanju glasbene teorije in prakse zaostajal za ostalimi, ki so v glasbeno šolo hodili šest in več let,« pravi. Ko se je odločil, da bo vztrajal, je vadil, vadil in vadil in začel v glasbi počasi uživati. »Da sem glasbenik, sta najbolj zaslužna moja starša, ki se z glasbo nista ukvarjala, a sta v meni začutila talent. Zato sta me spodbujala in mi nudila vso podporo, ki sem jo potreboval.«
Sta pa zahtevala tudi malo reda doma. »Z bratom sva morala pospravljati vsak svojo posteljo, pa tudi sobo, nositi smeti v smetnjake, kdaj pa kdaj sva očistila tudi vse domače čevlje.« Po zaključnem izpitu se je, že zaljubljen v muziko, vpisal na Akademijo za glasbo in leta 2005 diplomiral v razredu Jožeta Kotarja. Danes sodi med najbolj zaposlene in zaželene slovenske klarinetiste in je član ali gost številnih glasbenih skupin.
Vmes pa je počel marsikaj. Žuriral, raziskoval svet in življenje, pa tudi muziciral. »Pravi korak v profesionalni glasbeni svet je bil moj prvi irski bend P. A. B. trio+1.« Igral je tudi s pihalno godbo Gorje, pa štiri leta klarinet v Orkestru Slovenske vojske. Dve leti je poučeval flavto tudi v Glasbeni šoli Franceta Šturma. Prav v tisti, ki jo je nekoč sam obiskoval.
Potem, ko je postal profesionalni glasbenik, je igral s samimi imenitnimi muzikanti. Tako s popularno irsko skupino The Dubliners in z Janijem Kovačičem, Zoranom Predinom, Josipo Lisac, Siddharto, ansamblom Mar Django, Fake Orchestro, Altario, Terrafolk, Terro Mystico, Terrafolk, Olivijo, Brino, Vladom Batisto, Big bandom itd. Še vedno je član Katalene, pa zasedb: Bast, Los Hermanos Muy Simpaticos in Caminoigra. Ker obvlada številne inštrumente, tudi kositrne piščali, teremin ter žago in, kot rečeno, ker premore veliko odrskega humorja, ni čudno, da je izstopal v obeh delih glasbeno gledališke predstave Patty Diphusa, izpoved porno dive, Pedra Almodóvarja, ki je bila na sporedu kar dvanajst let v Mestnem gledališču ljubljanskem. Nastopali pa so tudi po Sloveniji. Kamor so prišli, so poželi navdušenje.
Odkar je sam očka, ugotavlja, da je starševstvo krasno, a zahtevno, sploh za dva umetnika, ki nimata ustaljenih delovnih urnikov. Delati in zaslužiti pa je treba, saj imata posojilo za hišo, pa tudi življenje ni poceni. Ne pritožujeta se, a včasih sta zvečer tako utrujena, da kar padeta v posteljo.
Otroka, ki sta rojena isto leto, se razumeta in seveda rada tudi kaj ušpičita. »Uživam v očetovstvu. Z otrokoma preživim skoraj ves prosti čas, ki ga imam in Ivana tudi,« sklene.
