Alice in Ali sta prijateljici, ki sta v Slovenijo prišli pred enim letom. Živita na Bledu, kjer tudi delata kot učiteljici in mentorici, ki izvajata in vodita psihoterapevtsko zdravljenje. Alice pravi, da ji je Slovenija všeč, da obožuje naravo, ljudi in okolje, v katerem živi.
V Ankaran sta se Alice in Ali odpravili z avtobusom, saj se jima je v torek pokvaril avtomobil. Na pot sta krenili minulo soboto, okoli 8.30 z Bleda. Do Ljubljane je pot hitro minila, saj sta klepetali in – kljub slabemu vremenu – uživali v naravi, ki sta jo puščali za seboj, medtem pa se je avtobus počasi, a vztrajno polnil. V Ljubljano sta prispeli okoli 10. ure in tam poiskali avtobus, ki vozi do Kopra.
DO KOPRA CELO DOPOLDNE
»Največ težav sva imeli s prevozi. Pravzaprav bi lahko rekla, da sva prestali celo kalvarijo. Pa tudi večino denarja sva zapravili za avtobuse,« pove Alice. Iz Ljubljane sta se proti Kopru, do koder vozi linija, odpravili okoli pol enajstih. Vreme se, čeprav sta se približevali Primorski, v sobotnem dopoldnevu ni nič kaj izboljšalo. V Koper sta prispeli v dobri uri in pol, tam pa sta se znova podali na raziskovalno pustolovščino za avtobusom. Izbrali sta avtobus za Bertoke, ker pa se od tam naprej nista več znašli, sta na pomoč poklicali lastnika njunega apartmaja. »Priznati moram, da sva naleteli na zelo prijaznega lastnika. Ko sva mu povedali, da sva se izgubili in ne znava naprej, se je prijazno ponudil in prišel po naju na avtobusno postajo. Povedal je, da je za turiste, ki nimajo avtomobila, precej težko priti z enega konca na drugega. In midve sta žal bili prav takšni turistki. Poudariti moram, da je gospod odlično govoril italijansko. Med potjo do apartmaja nama je veliko stvari razkazal in svetoval. Ko smo prispeli, je prijazno razkazal apartma in povedal, da če bova karkoli potrebovali, se lahko obrneva nanj,« prijetno izkušnjo opiše Alice. Apartma je na hribu, od koder je čudovit razgled na Trst in Koper, in dekleti sta kar nekaj časa uživali v tem pogledu. Po krajšem počitku pa sta se odpravili nazaj proti središču mesta. Ko sta prispeli do centra, do koder je bila ura hoje, sta si mesto na hitro ogledali, nato pa poiskali restavracijo, saj sta bili že pošteno lačni. »V restavraciji Bandima so naju lepo postregli. Natakar je z nama govoril italijansko. Ker sva vegetarijanki, sva imeli sicer nekoliko okrnjeno izbiro, ampak sva glede na lakoto kar hitro izbrali. Ker je bila lakota res huda (smeh), sva najprej naročili porcijo krompirčka, nato pa še veliko pico parmigiano. Odlično sva izbrali. Pica je bila zelo dobra, morda malce preveč zapečena,« opiše Alice. Po kosilu sta se ustavili v bližnjem Mercatorju in si kupili testenine ter omako za večerjo.
RAZOČARANI NAD INFORMATORKO
Kljub slabemu vremenu sta se odločili še za krajši ogled mesta, poiskali sta tudi turističnoinformacijski center (Tic). »Z iskanjem turističnoinformacijskega centra sva se kar mučili. Da sva ga našli, se morava zahvaliti prijaznim domačinom, ki so naju usmerili do kampa, kjer je turističnoinformacijska točka. Vendar tam, žal, nisva dobili nobenih nasvetov, priporočil ali odgovorov. Pravzaprav je bila informatorka kar malce osorna. Tudi brošur in zemljevidov nama ni dala, na srečo sva jih vzeli kar sami, saj so se ponujali zloženi v kotu. Vse, kar je povedala, je to, da trenutno še ni sezona in ni kaj ponuditi,« pravi Alice. Nekaj časa sta se zadržali še v turističnoinformativnem kotičku in preverili spletno stran Občine Ankaran, da bi pridobili kakršnekoli podatke, a jih žal tudi tam nista dobili kaj več.
SPLETNA STRAN NI NAMENJENA TURISTOM
»Spletna stran je zastavljena zelo na ozko in ne ponuja informacij turistom. Namenjena je predvsem prebivalcem mesta, objavljeni so uradne objave in občinski predpisi. Pod zavihkom turizem sta zapisana le zgodovina turizma v Ankaranu in kontakt, kaj več informacij o kulturnozgodovinskih znamenitostih pa žal ne razkrivajo,« pove Alice. Dekleti sta se nato kljub dežju odpravili do morja in se sprehodili po plaži, potem pa sta se počasi vrnili v apartma. Dobra ura hoda, kolikor je trajalo od središča mesta do apartmaja, ju je prijetno utrudila, pa tudi malce izčrpala.
Ob prihodu v apartma sta si pripravili večerjo in se odpočili po napornem dnevu ter uživali v prekrasnem razgledu na Trst in Koper. Malce sta še poklepetali o dogajanju, dolgotrajni poti, ki sta jo doživeli, in o načrtih za naslednji dan, nato pa legli k počitku.
ODLIČNA KAVA
Nedeljsko jutro se je v nasprotju s sobotnim kopalo v soncu. Pripravili sta si čaj, se oprhali in se počasi odpravili v središče mesta. »Ker nisva vedeli, kaj točno bi počeli, sva odšli na kapučino in rogljiček. Našli sva prijeten lokal ob morju; tam so nama pripravili zajtrk, kot sva si ga zamislili. Uživali sva v prekrasnem razgledu in se greli na soncu. Lepo je bilo. Priznam, všeč mi je slovenska obala. Italijani smo vajeni dolgih peščenih plaž, vaše so precej bolj kamnite in prodnate, voda pa je zaradi tega precej bolj čista. Po zajtrku sva se sprehodili do morja in v vodo malce pomočili noge. Voda ni tako mrzla, kot sem mislila. Rekla bi, da ima okoli 15 stopinj; sicer še ni primerna za kopanje, vsaj zame ne, za čofotanje pa že (smeh),« pove Alice. Po kavi in čofotanju sta spet odšli v mesto, mimo igrišča za minigolf in otroškega igrišča z napihljivimi gradovi, ter se sprehodili mimo čudovitega hotela, kjer sta naredili nekaj fotografij za spomin. Našli sta tudi manjšo tržnico. »Ni bilo veliko branjevk in postavljenih mizic, vendar je to najverjetneje dokaz avtentičnosti. Na izbiro je bila prva domača zelenjava. Seveda pa naju je premagala najina radovednost. Priznam, presenečena sem bila, kako primorski Slovenci dobro govorijo italijansko. Pokramljali smo in povedati moram, da se Ankarančani precej razlikujejo od Blejcev. Upala bi si trditi, da so veliko bolj odprti in dostopni. Čuti se mediteranski vpliv, prav zares,« presenečena nad prijaznostjo domačinov razlaga Alice. Dekleti sta se še malce razgledali po mestu, iskali trgovinice s spominki, ki jih žal nista našli, in restavracijo, kjer bi si privoščili kosilo. Zavili sta v Korta bar in si privoščili vsaka svoj vegetarijanski burger in pečen krompirček. »Dobro je bilo. Sicer sva že navajeni, da imava z izbiro hrane nekaj težav, vendar mislim, da nama vedno uspe najti kaj dobrega zase. Ta vikend sva kar precej grešili,« v smehu pove Alice. Malce sta še posedeli, nato pa se počasi odpravili na avtobusno postajo in se pripravili na popotovanje do Bleda.
»Ankaran mi je všeč. Menim, da mora biti odlična izbira za mlade družine, saj je veliko igral in priložnosti za šport. Tudi kamp je lepo urejen in mislim, da če želim Ankaran doživeti v pravi luči, ga moram obiskati poleti. Zagotovo bom še kdaj prišla, če ne drugače, iz radovednosti,« zaključi Alice.
