Zmeraj nasmejana svetlolaska, ki ne skriva, da je pod bleščeče žaromete prišla iz kmečkega okolja in iskreno obožuje narodno-zabavno glasbo, je svojo zasebnost vse doslej skrbno skrivala. Natanko ni bilo znano niti to, kdo greje njeno srce in posteljo. Avenija je izvedela vse – tudi to, da bo že kmalu mamica deklice!
Darja, presenetili ste z novico, da ste v sladkem pričakovanju, in tako razveselili številne oboževalce. Obenem pa ste mnoge razočarali, ko ste povedali, da očka ni vaš sovoditelj, priljubljeni Modrijan Blaž Švab, saj se je vztrajno šepetalo, da sta par tudi zasebno, četudi na skrivaj?
Verjetno veliko ljudi še zdaj misli tako! Nisem popolnoma prepričana, ali res vsi verjamejo, da Blaž ni oče mojega otroka. (smeh) A takšna je resnica: res je, da sva z Blažem zelo povezana, in morda bi najino povezavo lahko opisala kot bratsko-sestrsko ljubezen. Ampak Blaž ni oče, zagotovo pa bo dober »stric«. Oče pa je moj partner Alen Janković, moški, ob katerem se mi zašibijo kolena. (nasmešek)
Pa je Blaž prvi izvedel?
To pa drži! Prvi je izvedel zato, ker je po svoje kriv, da sva se z Alenom sploh spoznala. In nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem mu povedala: bila sva na kosilu in oba sva se kar zjokala ob mizi sredi Ljubljane, tako zelo so naju prevzela čustva. Lepo je, če imaš v življenju nekoga, s katerim lahko vse deliš in se mu tudi potožiš. Najino prijateljstvo mi je izjemno dragoceno.
Moram vprašati še enkrat: pa niti v preteklosti nikoli nista bila par in v teh govoricah torej ni prav nič resnice?
Ne, nikoli nisva bila par, priznam pa, da je med nama res neka posebna energija. In to se gotovo čuti.
Menda pa vam je prav Blaž predstavil sedanjega partnerja in očeta vašega otročka?
Vsi mislijo, da sva se z Alenom spoznala na snemanju oddaje, pa to ni res. Poleg tega da je fizioterapevt, je Alen tudi športni pedagog in kondicijski trener, ki športnike pripravlja za maratone in podobno. Tako se je spoznal z Blažem, imela sta kondicijske treninge. Ker sem se tudi sama odločila, da bom tekla maratone – na 10 ali 20 km –, je Blaž rekel, da nima le trenerja, ampak kar fanta zame! Veste, Blaž je sploh imel neko obdobje, ko je mrzlično iskal partnerja zame. Številni poskusi so splavali po vodi. Z mojim Alenom sva tako pretekla veliko kilometrov, preden se je med nama sploh začelo kar koli dogajati.
Zanimivo, na prizorišču ste že celih petnajst let – na odru stojite že od svojega dvanajstega leta –, pa vendar o vas javnost ne ve prav dosti.
Res sem na prvem večjem odru, v gostilni, stala pri svojih dvanajstih. Glasbo imam od malega zelo rada in starši so me zelo podpirali, že pri trinajstih, ko sem sestavila svojo prvo skupino, so me neutrudno vozili na nastope. Ko se zdaj, pri že skoraj 28 letih, ozrem nazaj, lahko rečem, da imam za sabo že veliko dragocenih izkušenj in prevoženih kilometrov – in to dobesedno. Sicer moram priznati, da je bilo nekaj tudi težkih in grenkih. Vendar ti vsaka slaba izkušnja da lekcijo, kako ravnati, da se ne ponovi. Dejstvo, da javnost ne ve veliko o meni, pa izhaja iz tega, da nisem človek, ki bi o sebi veliko razpredal. Moje mnenje je, da je Slovenija zelo majhna in da pri nas velikih zvezd pravzaprav ni. Nekateri smo bolj, drugi manj prepoznavni in popularni, a takšne slave, kot jo poznamo iz Hollywooda, kjer dajejo milijone za varovanje in zvezdniki živijo povsem drugače od navadnih smrtnikov, pri nas tako in tako ni.
Zdi se, da poslovni in zasebni svet strogo ločujete. Slovite pa tudi po svoji profesionalnosti in točnosti, ki je marsikoga že spravila v zadrego ...
Da, res ju ločujem, ampak bistvo je v tem, da sem na odru takšna kot v življenju nasploh! Hvaležna sem, da so me ljudje sprejeli takšno, kot sem: preprosta. Izhajam iz podeželskega okolja. Moji starši so zaposleni v podjetjih, doma imamo majhno kmetijo v občini Poljčane – pod Bočem. Oče je sicer mesar, vendar je zaposlen kot hišnik na osnovni šoli, mama pa dela v Iskri. Poleti grem še vedno domov, pomagat na njivo, in sem vse drugo kot tisto, kar si ljudje predstavljajo kot zvezdo.
Pa vendar se v svetu blišča odlično znajdete in zdi se, da ste z mikrofonom v roki tako rekoč rojeni!
To je bila vedno moja skrita želja. Mami pravi, da sem prej pela kot govorila. Vedno sem sanjala, da bom na odru, televiziji, radiu in da bom srečevala uspešne in znane ljudi iz tega sveta. In eden največjih blagoslovov mojega dela je, da lahko kot voditeljica gostim ljudi, ki jih že od nekdaj občudujem. To je zame največje, najboljše plačilo.
Mnogi še niso pozabili, da ste bili po Špeli in Špelci kratek čas tudi članica popularne skupine Atomik Harmonik. Ampak če pogledam vaše oprsje, nisem prepričana, s čim ste prepričali šefa Janija Pavca in Dareta Kauriča?
Najbrž sem ga prepričala tako z glasom kot s stasom, kar je pri tej skupini pač spadalo zraven. Ko se je Špela Grošelj poslovila od Atomikov, me je poiskal Jani in povabil v zasedbo. Tisto leto smo imeli pripravljeno turnejo po Ameriki in Kanadi, veliko smo gostovali po drugih državah Evrope. Atomiki so bili eno leto del mojega življenja in dobra izkušnja, predvsem glede tega, česa si v svojem glasbenem življenju ne želim.
Veliko prahu so dvignile vaše obtožbe o neprofesionalnosti v skupini, čezmernem popivanju in ponočevanju. Pa saj vendar velja, da »seks, droge in rokenrol« pač spadajo v svet zabave?
Vsake oči imajo svojega malarja. Moje vodilo je, da smo tudi glasbeniki delavci – tako kot so to zaposleni v drugih podjetjih. In ko te nekdo najame za zabavo in te za to plača, si v službi in čutiš odgovornost. Dejstvo je, da alkohol nima nobene zveze z resnim delom. Sama ne pijem, tam pa so te stvari šle čez rob moje tolerance. Neprimerno vedenje, nespoštovanje – zdelo se mi je krivično do ljudi, ki so nam plačali in nas prišli poslušat.
Bili ste zelo pogumni, da ste prišli z besedo na dan. Verjetno se je vse to dogajalo že prej, vendar ste vi prvi o tem spregovorili.
Če se prav spomnim, se mi je takrat na Facebooku oglasila tudi Špela in zelo pozitivno komentirala, da je vesela, da je nekdo končno povedal resnico. Saj vendar nimam česa skrivati! Rada sem iskrena, tako sem bila vzgojena. Trdim, da je odkrit odnos osnova vsega in da ga je danes vse premalo. Ko so me vprašali, zakaj sem šla, sem pač povedala po resnici.
Ste torej tudi v resnici »pridna punčka« ali je to le del vaše podobe?
Ne, takšna sem. V zasebnem življenju sem zelo stroga in neprizanesljiva do sebe, pa tudi do ljudi okoli sebe. Sem zelo samokritična in velik deloholik. Od dnevnih 24 ur jih bom 16 uporabila za delo. Te pa bom razdelila tako, da bom imela čas za pevske vaje, za vodenje, za delo doma in za pomoč staršem na kmetiji. Vsi doma smo navajeni delati, zato sem tudi jaz garačka. Navadila sem se na moto, ki sta mi ga privzgojila starša, da se samo s trdim delom kaj doseže. Na rokah sem imela že veliko žuljev in moje roke niso roke kakšne mestne gospodične. Ampak na to sem ponosna! Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. Lani se mi je zgodilo, da sem ostala brez glasu, in to bi lahko bil konec moje kariere. A dokler imamo doma zemljo, ne bomo lačni. Najpomembnejše se mi zdi, da je družina preskrbljena in da je red.
Mojim najbližjim z mano mnogokrat ni lahko. Moj partner je najbolj živčen zaradi moje obsedenosti z redom in disciplino, ki sta vodili mojega življenja. Če ni reda in popredalčkanih stvari, nastane kaos. Če je kaos na delovni mizi, še lahko preživimo. Če pa kaos vlada na petih frontah tvojega življenja, to zame postane nevzdržno.
Številni Slovenci obožujejo narodno-zabavno glasbo, mnogi pa se iz nje tudi odkrito norčujejo. Kako gledate na to in kakšno glasbo poslušate vi osebno?
Izhajam iz družine, kjer je doma narodno-zabavna glasba. Moj oče in brat igrata harmoniko, igral jo je stari oče in tudi med mojimi sedmimi strici jo igrajo kar trije. Nedeljske čestitke in pozdravi so bili pri nas na sporedu pri vsakem nedeljskem kosilu. Narodno-zabavna glasba je vse bolj priljubljena tudi pri mladih.
Nastopala sem na številnih velikih odrih po državi in povprečna starost poslušalcev je bila od 20 do 35 let. Imamo ogromno skupin, ki so na glasbenem prizorišču več kot 40 let.
Ta glasba je naša avtohtona, teče nam po žilah in ohranja slovenski jezik, tradicijo, ljudsko izročilo – z nošami in besedili.
Sama jo absolutno čutim! Od svojega petega leta igram kitaro, od osmega pa harmoniko. Če si želim zbistriti ušesa, pa zelo uživam tudi ob mehkejšem starem rocku, izvajalcih, kot so Brian Adams in Bon Jovi. Rada imam tudi dalmatinske pesmi, Tonyja Cetinskega in klasiko.
Marsikdo ne ve, da poleg tega, da ste odlična pevka, odlično obvladate tudi kitaro in harmoniko!
Nedavno sem imela svoj prvi večji samostojni koncert. Z njim sem se na poseben način želela zahvaliti svojim staršem za vse, kar so mi dali. Samo oni vedo, koliko ur dela, odrekanja in denarja je vloženih v vaje, nakup inštrumentov, prevoze, potne stroške – in edino povračilo sta uspeh in sreča. V živo sem jima zaigrala na očetovo diatonično harmoniko, v narodni noši, ki sta mi jo kupila za 18. rojstni dan. Priznam, imela sem cmok v grlu.
Kaj pa ste po poklicu?
Nimam še pravega poklica. (smeh) Študirala sem na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in napisati moram še diplomo iz slovenskega jezika in književnosti ter geografije.
Vsaj tako kot po glasu pa ste znani tudi po vselej brezhibni zunanji podobi. Roko na srce – koliko časa dnevno namenite svojemu videzu?
To bom vzela kot kompliment! Zase sicer mislim, da sem ženska, ki da zelo malo na to. Iz svojega stanovanja grem rada zelo navadno oblečena. Vsak dan si umijem lase, ker ne maram mastnih las, nanesem si le osnovna ličila. Verjetno imam najmanj dragocenih kosov oblačil v omari od vseh na sceni. Blagovne znamke mi ne pomenijo veliko, zanje nisem pripravljena plačati. Raje kak evro več porabim za knjige in kakšno darilce za svoje najdražje.
Vendar na odru blestite v ročno izdelanih, dragocenih kreacijah oblikovalke Urše Drofenik, ki velja za slovensko visoko modo. Kakšen pa je vaš odnos do narodnih noš?
V svoji omari imam eno originalno narodno nošo, ki jo cenim in spoštujem, saj sem jo dobila v dar od staršev za 18. rojstni dan. Marsikdo ne ve, da prava narodna noša veliko stane – govorimo o znesku čez tisoč evrov. Sestavljena je namreč iz številnih kosov, ki so vsak posebej prave male umetnine: sklepanec (kovinska veriga okoli pasu), svilena ruta, gamaše, ki so ročno izdelane in okrašene s čipko, srajca in spodnje krilo, vse to nošo dela edinstveno. Avbe (še) nimam, ker je pevci na odru ne uporabljamo, si jo pa želim. O Urši Drofenik pa lahko rečem, da sem izredno vesela, da sodelujeva. Urša je prava umetnica. Izpod njenih rok nastajajo kreacije z dušo in v njih se odlično počutim. Bila pa je tudi ena prvih, ki je izvedela za mojo nosečnost, saj sva morali narediti pravi bojni načrt: sprva, kako skriti moj trebušček, kar nama je odlično uspelo, potem pa, kako bodo moje obleke rasle z njim vse do poroda.
Ste naravna lepotica ali ste posegli po možnostih, ki jih ponuja lepotna industrija, morda celo kirurgija?
Nikoli nisem šla pod nož. Vse, kar je pri meni »dodano«, je barva na laseh. Zdi se mi, da je mati narava vsakomur dala tisto, kar mu pripada, in tisto, v čemer najbolj blesti. Sploh pa najlepša stvar človeka ni telo, temveč so to veliko bolj duša, srce, njegova duhovnost. Zlobnemu, hudobnemu človeku še tako lepa zunanjost ne pomaga. Mislim, da nikoli ne bom šla pod nož! Priznam, da me je operacij tudi strah. Edini poseg na mojem telesu je bila tetovaža, ki jo imam na nogi, kjer je zapisano moje življenjsko vodilo: Ne sanjaj življenja, ampak živi svoje sanje. Nanjo sem se pripravljala kakšnih osem let.
Zdaj je za vami že pet mesecev nosečnosti. Kakšni so načrti glede vaše kariere? Si boste vzeli leto odmora?
Ne, nič ne bo odmora, tako kot ga tudi do zdaj ni bilo. Na roko mi gre, da nimam nosečniške slabosti. Ker lahko računam na podporo partnerja, staršev, prijateljic in varuške, sem se odločila, da že septembra, ko bo snemanje nove sezone oddaj, spet začnem delati. Prepričana sem, da bo šlo. Besed »ne morem « ali »ne da se« pa tako in tako ni v mojem besednjaku.
Če se vrneva k ljubezni: v javnosti ste doslej veljali za »ledeno kraljico«, ki je nobenemu moškemu ni uspelo očarati. Nas pa seveda zanima, s čim vas je prepričal vaš Alen?
Ko sem spoznala Alena, sem – mislim, da prvič v življenju – zardela. Nikdar mi še ni bilo bolj nerodno kot takrat. A na prvo žogo ne bi nikoli niti pomislila, da bova postala par. Veliko sva bila skupaj kot prijatelja, se ogromno pogovarjala, poslušala ptice in gledala zvezde. Po ogledu zelo neromantičnega filma je sledil prvi poljub. Pri naju lahko parafraziram tisti slavni rek »veni, vidi, vici« v »prišel, poljubil, ostal«.
Napol v šali, napol zares ste omenili, da vas pravzaprav še zmeraj ni uradno vprašal, ali bi bili njegovo dekle. Se je torej med vama vse zgodilo zelo turbulentno?
Ja, šaliva se, da me uradno še ni vprašal, ali bi hodila z njim, kot se spodobi. Nekega dne mi je prinesel zemljevid mesta Celje. Na njem je bilo označenih šest točk, neke vrste načrt pohoda, na katerem naj bi se »zgodilo«. Vendar je začelo deževati, zato sva podvig preklicala. Še vedno hraniva ta zemljevid in čakava pravi dan.
Občutek imam, da ste strašno disciplinirani. Se kdaj vendarle pregrešite?
Vsak človek greši. Sem ženska, ki ni ravno rojena pod srečno zvezdo, da bi imela zagotovljeno vitko, manekensko postavo. Da se nisem redila, sem morala v preteklosti veliko telovaditi. Mnogokrat ni časa, premalo obrokov na dan pa je krivih, da telo pojedeno skladišči. Če kje, sem neorganizirana pri tem – hrana mi ne pomeni veliko. Srečo pa imam, da nisem sladkosneda. Razen domačega jabolčnega zavitka in skutne torte me prav nič ne prepriča. Le nosečnost je prinesla obsedenost z melono. Ko pa se želim pocrkljati, se »naročim« k mami na njeno gobovo juho.
Seveda nas vse zanima, ali že veste, s kakšno barvo boste prepleskali stene otroške sobe – modro ali rožnato?
Če gre verjeti ultrazvoku, bo punčka! Se pravi, da bomo stene pustili bele, okvirje za slike, kakšne simpatične nalepke in posteljnino za posteljico pa kupili v rožnatih odtenkih.
Kakšna mama nameravate biti?
Bojim se, da bom prestroga. Vsi, ki me poznajo, tudi moj partner, bodo najbrž temu pritrdili. Mislim, da otroci potrebujejo red, da se počutijo varne. Tudi sama sem zrasla z vzgojo, pri kateri sem bila odgovorna za svoja dejanja, enakopravno pomagala pri delu v družini. Verjetno bom enaka. Imam dve nečakinji, in kar koli počnemo v družini, počnemo skupaj. Nisem zagovornica računalniških igric, televizije, filmov. Otroku se je treba posvetiti, zato ga je treba imeti takrat, ko si nanj pripravljen. Tudi čiščenje hiše skozi igro je lahko zabavno. Enako delo na vrtu. Pomembno je biti z otrokom, ne pa mu kupiti goro igrač in ga osamiti z njimi.
Si želite veliko družino?
Odkrito? Poroda se kar malo bojim. Nosečnost je krasna, za porod pa še ne vem. Sicer smo doma velika družina, imam veliko bratrancev in sestričen, zase pa menim, da bom ostala pri dveh ali treh otrocih. Zlasti pa si želim, da bodo zdravi – vseeno, kje bomo, glavno, da bo med nami ljubezen.
