Ko si je pri dvanajstih letih v knjižnici izposodila že drugo knjigo Don Kihota, so prišle knjižničarke pogledat, kdo je to malo čudo. S knjigo v roki ji že tedaj nikoli ni bilo dolgčas. »Če so starši hoteli, da grem na zrak, so mi morali iz rok vzeti knjigo in me napoditi ven. Če tega ne bi storili, bi vse dneve čepela med štirimi stenami in čitala,« je začela slikarka Metka Krašovec, letošnja dobitnica velike Prešernove nagrade, ki živi v Ljubljani, ustvarja pa večinoma na Bledu, kjer ima atelje. Mnogi pravijo, da je Metka Krašovec največja slovenska slikarka po Ivani Kobilci.
Ugotavlja, da večina današnjih, vsaj mestnih otrok, tudi po cele dneve sedijo doma. Toda ne s knjigo v roki, pač pa pred različnimi ekrani. »Knjige niso več tako priljubljene, dvorišč in potepanja po okoliških ulicah in cestah ter plezanja po drevesih pa domala ni več. Tudi druženja in osebnih stikov je manj. In to je velika škoda, saj se prav s pogovori v otroštvu in mladosti oblikujejo temelji za skupinsko delo v prihodnosti.« Tedaj se rojevajo tudi prva prava prijateljstva, ki trajajo vse življenje. »Dobra prijateljica je pogosto enako ali še bolj pomembna od življenjskega partnerja.«
Živi v središču Ljubljane, kjer je stanovala še s starši, ko so se ustalili v Ljubljani in pozneje tudi 36 let z ljubljenim, a žal že pokojnim možem, Tomažem Šalamunom, našim najbolj znanim ter najbolj prevajanim sodobnim pesnikom. Metka ga zelo pogreša, saj je bil njena sorodna duša in človek, ki jo je znal zmeraj nasmejati, razumel jo je ter ves čas nevsiljivo spodbujal pri iskanju vsega novega. Vedel je, da je tudi ona strastna iskalka. Ne verzov, pač pa slikarskih novitet, nekakšne poezije v slikah. »Predvsem pa je bil Tomaž izjemno zanimiv umetnik, sogovornik in iskriv pripovedovalec, « doda.
Metka Krašovec ljubi tudi potovanja in odkrivanja novih svetov skoraj tako močno kot slikarstvo. Sprva je veliko potovala s starši, pozneje sama ali s kakšno prijateljico, pa tudi z možem. »Svojega moža Tomaža Šalamuna sem srečala v Mehiki.« Januarja leta 1979 sta se spoznala, aprila istega leta sta bila že poročena. Rodila se je, ko se je začela 2. svetovna vojna. Tedaj je bil čas pomanjkanja in čas, ko otroci niso imeli igrač. Skupaj s starši so morali biti zelo ustvarjalni, da so prišli do želenih igrač. »Spominjam se, kako sem iz škatel za čevlje delala vlakce.«
Če zapre oči, se spomni tudi alarmov, časa, ko so v Ljubljani tulile sirene in prebivalce Ljubljane opozarjale, naj gredo čim prej v zaklonišče, saj so v zraku bombniki. Med enim izmed alarmov, ko so s kovčkom najnujnejših reči bežali v zaklonišče, je na nočnem nebu nenadoma opazila na tisoče svetlečih zvezd. Eden zgodnjih spominov je tudi, ko jo je oče peljal v eno od ljubljanskih cerkva poslušat orgle. »Zdi se mi, da od takrat ljubim glasbo.«
Njen oče Stane je bil profesor ekonomije in poliglot, saj je tekoče govoril kar dvanajst tujih jezikov. Kmalu po začetku 2. svetovne vojne se je priključil partizanom, ki so se edini borili za svobodno Slovenijo. Ker je bil njen oče izobražen in moder gospod, ga je nova oblast hitro povabila k sodelovanju. Še pred koncem vojne je iz Barija letel v New York in nato v San Francisco na ustanovno skupščino Združenih narodov kot delegat v delegaciji Tito – Šubašić. Po končani vojni je delal v jugoslovanski misiji pri Združenih narodih v New Yorku. Bil je tudi predsednik različnih komisij pri Združenih narodih.
»Oče me je imel strašno rad in lahko rečem, da sem bila njegova velika ljubljenka, čeprav je bil redko doma. Če pa je bil že doma, je vedno kaj študiral.« Z mamo Štefko sta si bili izjemno blizu.
Zaupa nam, da sta bila njena starša stroga, a dosledna, saj sta se ves čas bala, da bi bila Metka, ker je edinka, preveč razvajena. Pohvale so bile redke, pričakovanja velika. »Sva se pa z mamo izredno veliko smejali, tudi oče je imel sijajen smisel za humor.«
Zgodnja leta je preživela v tujini. V New Yorku in San Franciscu, kjer je začela hoditi v osnovno šolo, pozneje pa so nekaj let živeli tudi v Beogradu. Tam je končala tedanjo osnovno šolo in prvi letnik klasične gimnazije (zdajšnji peti razred). V času Metkinega gimnazijskega šolanja se je družina dokončno ustalila v Ljubljani.
»Takrat sem prvič videla umetniški atelje Mihe Maleša, ki je bil oče moje najboljše prijateljice Travice Maleš.« Čeprav je nekaj časa razmišljala, da bi študirala farmacijo, se je pozneje odločila za slikarstvo. »Vem, da sem se prav odločila!«
Leta 1960 je maturirala na Klasični gimnaziji v Ljubljani, na Akademiji za likovno umetnost pa je diplomirala leta 1964. Študij je nadaljevala na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici in ga zaključila leta 1966 ter na specialki za grafiko pri profesorju Riku Debenjaku in ga zaključila leta 1970. Študijsko se je izpopolnjevala v Londonu na Royal College of Art (Anglija) in v Athensu na Ohio University (ZDA) ter na številnih popotovanjih širom sveta, večkrat skupaj s prijateljico slikarko Alenko Gerlovič.
Osem let je bila v svobodnem poklicu, potem je postala docentka za risanje in slikarstvo na ALU v Ljubljani. Leta 1986 dobila naziv izredne in leta 1991 redne profesorice.
Čeprav je bila pedagoška delavka, je v prostem času ves čas slikala in eksperimentirala. »Slikala sem v glavnem velike formate, akril na platno.« Ustvarjala je tudi grafike in se posvečala risbi. »Svoja nova dela običajno predstavljam v Galeriji Equrna.« Skupaj s takratno generacijo mladih slikarjev in kiparjev ter Tajo Brejc, tudi njeno dobro prijateljico, je njena ustanovna članica.
Leta 2012 je imela obsežno retrospektivno razstavo v ljubljanski Moderni galeriji. »Ta razstava me je po svoje bolj osrečila od velike Prešernove nagrade, ker sem imela resnično velik obisk in pozitivne odzive.«
Ve, da je Slovenija država z močno kulturo, kar bi pametna država lahko veliko bolj podpirala. »Če bi šlo vsaj nekaj denarja iz vseh zavoženih investicij in kraj v kulturo, zdravstvo in šolstvo, bi lahko živeli v raju. Imamo sijajne umetnike, znanstvenike, zdravnike, arhitekte in še bi lahko naštevala, le s politiki nimamo sreče,« je sklenila.
