Slovenija je polna zgodb o športnih uspehih – v zadnjem obdobju si v spomin prikličemo brate Prevc, plezalca Janjo Garnbret in Domna Škofica, Jana Oblaka, Anžeta Kopitarja, brata Dragić, pa seveda ne smemo pozabiti na Tino Maze, Saro Isaković, Ilko Štuhec, rokometaša Blaža Janca in mnoge druge. Zadnje čase se največ govori o mladem košarkarskem asu Luki Dončiću, ki že štiri leta trdo trenira in igra v madridskem Realu in za katerega se napoveduje, da bo postal eden največjih zvezdnikov lige NBA in svetovne košarke nasploh. Seveda se nikoli ne govori o mnogih, ki so imeli potencial, a jim ni uspelo. Imeli smo mladinske svetovne (pod)prvake v smučanju, ki jih ni nikjer več, obetavne tenisače, plavalce in predstavnike ekipnih športov, ki so kariero obesili na klin ali pa so se izgubili v sivem povprečju. Zakaj je tako in kje iskati krivca?
Stroški in poškodbe
Pogost krivec so seveda stroški, saj obstajajo poceni in dragi športi. Ekipni športi so največkrat tisti, ki so cenejši, vsaj na začetku otrok tudi opreme ne porabi oziroma uniči preveč, seveda pa se je treba zavedati, da je v teh športih veliko težje uspeti. Individualni športi, kot so na primer alpsko smučanje, tenis, golf, kjer je zelo draga že oprema, potem so tu še pogosta potovanja (tudi v tujino), priprave in treningi, so veliko dražji in zahtevajo še več časa. V otroka in njegovo ljubezen (ne le do športa, lahko so to tudi glasba, ples, gledališče) je treba dolgo časa vlagati in ta denar se morda ne bo nikoli povrnil, česar se starši seveda zavedajo, zato zavestno otroke usmerjajo v »cenejše« športe ali sčasoma celo stran od njih.
Drug pogost razlog za prenehanje ukvarjanja s športom so poškodbe. Sprva so to manjše poškodbe, ki z leti in treningi lahko postanejo kronične, in žalostno je spremljati, da imajo zaradi nepravilnega (in pretiranega) treniranja že osemnajstletniki kronične težave s hrbtom, uničene sklepe, vse več pa je tudi motenj v delovanju srca. Dober trener tako ni le tisti, ki bo vašega otroka navdušil za šport in iz njega naredil prvaka, ampak tisti, ki se zaveda in ve, kako pravilno obremenjevati še vedno rastoča in razvijajoča se otroška telesa.
Šola je na prvem mestu
Tako trenerji kot klubi zatrjujejo, da je tudi njim nadvse pomembno, da so otroci v šoli uspešni in da šolanje končajo. Starši temu odločno prikimavajo, a pogosto gre za račun brez krčmarja. Otroci v revijah, sploh pa na televiziji gledajo in občudujejo najljubše športnike, vzornike in njihova sanjska življenja – velike hiše, drage avtomobile, fotografije z eksotičnih potovanj, nasmejane obraze … Kdo se bo učil, če jim njihov najljubši šport ponuja vse to? Pogosto tudi trenerji in klubi, sploh če v svojem okolju pravilno prepoznajo kak dragulj, pozabijo na šolo in na prvo mesto postavijo treninge in tekmovanja. Kaj pa, če do poškodbe pride nekje na začetku uspešne profesionalne poti in je te hitro konec? Vaš otrok ne bo imel nobene izobrazbe in ne bo dobil zaposlitve.
Šola je pomembna, še bolj pomembno pa je, da starši pri tem vztrajajo. Ne glede na talent! Pomemben je pogovor z otrokom, da mu starši razložijo, zakaj je izobrazba tako zelo pomembna, da bo imel to znanje za vse življenje. Kako bo odšel v tujino, če ne zna tujega jezika? Kako bo šel v svet, če ne pozna držav, mest, navad, ver? Še o zaslužku ne bo vedel veliko, če ne bo znal računati!
Seveda je zelo pomembno, kako razporediti čas, in tega se mora otrok navaditi čim prej. Šola in šolske obveznosti, kot so domače naloge in učenje, naj bodo na prvem mestu. Nič ne bo narobe, če kakšen trening izpusti, kadar ima v šoli več obveznosti. V prvi triadi je vse skupaj še obvladljivo – veliko se naredi v šoli, treningov je manj. A z vsakim letom je treningov več – lahko so vsak dan in včasih celo dvakrat dnevno, enako velja tudi za tekmovanja, ki si lahko sledijo vsak konec tedna. V šoli je več predmetov, več obveznosti, časa pa vse manj. Otroci so psihično utrujeni od dela v šoli in nato fizično utrujeni od aktivnosti, posledično še hitreje pride do poškodb, pa tudi do zasičenosti. In v trenutku, ko otroku, sploh pa v najstniških letih, šport ni več zabava in sprostitev, užitek, ampak zgolj in predvsem obveznost … takrat se zgodba pogosto konča.
Zanimivo je, da se vse več slovenskih otrok oziroma obetavnih športnikov odloči za nadaljevanje študija v tujini, še zlasti v ZDA, kjer pa večina šport postavi na stranski tir in se odloči za akademsko izobrazbo. Način študija in usklajevanja obveznosti je v tujini seveda drugačen, bazen talentiranih je mnogo večji in za uspeh je treba še toliko bolj garati.
Podpora mesta, krovne zveze, pokroviteljev in države
V trenutku, ko vaš otrok postane član nekega športnega kluba, imate vi do kluba obveznosti. V prvi vrsti, da otroka vozite na treninge in tekmovanja, da mu zagotavljate ustrezno opremo in da klubu plačujete vpisnino, članarino in treninge. Mesečni strošek je nekaj deset evrov, kar na letni ravni znese nekaj stotakov, v desetih letih pa … Klub v vašega otroka ravno tako vlaga čas in znanje, in če bi vi želeli kar čez noč zamenjati klub, ker ste se recimo preselili ali pa tam trenira otrokov najboljši prijatelj, mu boste morali plačati odškodnino. Načelno bi jo moral plačati otrokov novi klub, kar pa se zgodi bolj izjemoma, odškodnina pa je lahko že pri recimo osemletniku nekaj tisočakov.
In seveda se potem starši vprašajo, koliko v njegovega otroka vlagajo tisti, ki se bodo pozneje kitili z njegovimi uspehi. Koliko vanj dejansko vloži klub, koliko mesto, krovna zveza in navsezadnje država? In ne samo časa in denarja, ampak predvsem znanja. Bi bil konkretno Luka Dončić na tako visoki ravni, kot je, in s takimi obeti, če bi ostal v Sloveniji? Pred časom sem v pogovoru ujel, koliko v razvoj športnih klubov vlaga srednje veliko francosko mesto, kjer ima zgolj en od mnogih športnih klubov v državi, ki sicer ni konkurenčen za naslov državnega prvaka, letni proračun nekajkrat višji od vodilnih slovenskih klubov!
Žalostno pa je, da nekateri slovenski ekipni športi postajajo vse bolj podobni formuli 1 in si otrok oziroma igralec mesto v moštvu lahko zagotovi ne glede na kakovost, ampak glede na finančni vložek staršev, ki so lahko politiki, gospodarstveniki, poslovneži ali kaj četrtega. In kako otroku razložiti, da ima mesto v ekipi nekdo, ki daje na igrišču manj od njega?
Zato je najpomembnejše pravzaprav to, da so otroci aktivni, da se ukvarjajo s športom, a v prvi fazi naj bo meja ta, da je otroku to v zabavo in sprostitev. Pritiski in zahteve po uspehu bodo večino uničili psihično, čezmerno število treningov in preobremenjenost pa fizično in doma boste imeli »uničenega« otroka. Tega si zagotovo ne želi noben starš, pa naj bo njegov otrok še tak neverjeten talent.
